Nogomet

Nogometaš, ki se rodi enkrat na stoletje.

Tamara Pocak
24. 11. 2013, 16.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Zgodbe, ki jih piše življenje, zgodbe, ki jih piše nogomet, so vedno nabite s čustvi, ki dajejo temu športu poseben čar in težo in zaradi katerih ga ne imenujemo zaman najpomembnejša postranska stvar na svetu.

vszi

Že večkrat smo lahko videli, da je nogomet oziroma šport nasploh zmožen premikati meje nemogočega, podirati zidove in brisati takšne in drugačne meje ter nasprotja. Tudi tokratna zgodba je zgodba o uspehu, o junaku in o čustveni vrnitvi tja, kjer je bilo srce preminulega Adolfa Urbana že od nekdaj.

Ne morem si kaj, da ne bi ob vsakodnevnem spremljanju športnih dogodkov doma in po svetu pomislila na to, kako bi bil videti svet brez športa in vsega veselja, žalosti, pričakovanj in ostalih čustev, ki jih prinaša s seboj. In tudi brez številnih zgodb, ob katerih se včasih orosi tudi oko. V svoji novinarski karieri sem naletela na takšne in drugačne, krute in izjemno čustvene, nepredvidljive in zabavne, takšne o neizživetih sanjah.

Eno takšnih je spisal tudi Adolf Urban, ki je sicer preminil pred natanko sedemdesetimi leti, a šele zdaj bo doživel tisti pravi mir in pokoj, tam, kjer je bilo vedno njegovo srce. Za to je poskrbel nemški Schalke, za katerega je Urban v svoji zelo kratki karieri igral, umrl je pri vsega devetindvajsetih letih, ko je bilo pred njim še nekaj let kariere, uspehov in legendarnih zadetkov. A kljub temu se je v zgodovino rudarskega kluba in nemškega nogometa vpisal z zlatimi črkami in na prav poseben način so se mu kraljevo modri sedemdeset let po njegovi smrti poklonili.

Bil je srce ekipe Schalkeja, s katero je petkrat v svoji karieri osvojil naslov državnega prvaka, nepogrešljiv pa je bil tudi v dresu nemške reprezentance. Še več, bil je član tiste reprezentance, ki je bila leta 1937 neporažena in ki si je po zmagi z 8:0 nad Dansko v Breslauu prislužila naziv enajsterica iz Breslaua.

Eden v stoletju

Če kje, potem v nemškem nogometu znajo ceniti nogometaše, ki so na takšen ali drugačen način pustili pečat. Spomnite se le nedavnega slovesa legendarnega španskega napadalca Raula, ki je za klub kratek čas igral v izdihljajih svoje kariere. Da, res je, klub je uspel popeljati zelo daleč, z njim je nastopal tudi v ligi prvakov, toda prepričani smo lahko o tem, da nikjer drugje navijači ne bi točili krokodilih solz za nogometašem, ki je v zanje svetem dresu igral zgolj leto ali dve, verjetno si nikjer drugje ne bi prislužil pravega obreda ob slovesu od kluba.

Vse to je Raul dobil pri Schalkeju. Pri istem klubu, ki je poskrbel za izjemno gesto v zadnjih dneh oziroma mesecih, ko se je sploh porodila ta ideja. Pa naj vas na kratko popeljemo skozi zgodovino tega legendarnega nemškega nogometaša. Urban je že v mladih letih kazal neverjetno stopnjo nadarjenosti, oziroma kot so zapisali nemški mediji: nogometaš, ki se rodi enkrat na stoletje. V njem so tako pri Schalkeju kot pri nemški reprezentanci videli genija in svojo sposobnost je dokazoval tudi na zelenici.

Bil je srce ekipe Schalkeja, s katero je petkrat v svoji karieri osvojil naslov državnega prvaka, nepogrešljiv pa je bil tudi v dresu nemške reprezentance. Še več, bil je član tiste reprezentance, ki je bila leta 1937 neporažena in ki si je po zmagi z 8:0 nad Dansko v Breslauu prislužila naziv enajsterica iz Breslaua. Pred njim je bila bleščeča kariera, pa čeprav je k odkritju njegove genialnosti pravzaprav botrovala sreča v nesreči. Ob poškodbi soigralca ga je namreč trener postavil na levo stran igrišča in šele tam je uvidel njegove sposobnosti. A žal je tako kot življenja drugih tudi njegovega uničila vojna. Ni imel druge izbire, kot da se kot vojak odzove klicu domovine, pa čeprav je večkrat izjavil, da ne razume in da ne čuti tega, kar je pred ponorelimi množicami poudarjal njegov soimenjak. Na koncu je bila vendarle vojna tista, ki mu je vzela življenje. Ustreljen je bil v takratni Sovjetski zvezi in kljub hitri operaciji in darovanju krvi mu niso mogli več pomagati.

Stisnilo ga je pri srcu

Sedemdeset let pozneje je v pisarni Schalkeja zazvonil telefon. Bilo je že v večernih urah, zato je direktor kluba Clemens Tönnies v pisarni ždel sam in se oglasil na telefon. Na drugi strani je bil 89-letni navijač Schalkeja Karl Brockmann, ki je potarnal nad tem, da za Urbana klub ni nikoli organiziral niti minute molka, kar je skušal že večkrat dopovedati vodilnim, a odgovora ni dobil. Skoraj devetdesetletni možakar si je bolj kot karkoli želel, da bi Urban dobil tisto, kar si zasluži. Pa ne le zato, ker je zvest navijač kraljevo modrih iz Gelsenkirchna, temveč ker je stal ob njem, ko je preminil.

Tönniesa je pri tej zgodbi stisnilo pri srcu in skupaj s sodelavcema se je maja letos odpravil v Demjansk, kjer je bil Urban pokopan na vojnem pokopališču, v upanju, da bi ga lahko vrnili v domovino. Po številnih procesih in urejanju zadev so vodilni Schalkejevi možje vendarle dobili zeleno luč in posmrtne ostanke svoje legende prepeljali domov. Pa ne kamorkoli, pokopali so ga na klubskem pokopališču, ki je videti kot nogometno igrišče. In to na sami sredini. Zdaj je velika legenda vendarle doma, pod zelenico, ki jo je tako zelo ljubil. Zdaj bo lahko počival v miru.