Nogomet

Še ena nogometna pravljica? Ali pač ne?

Tamara Pocak
22. 2. 2013, 12.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

V sredo zvečer je ves svet čakal na še eno nogometno pravljico Barcelone proti letos vse prej kot prepričljivi ekipi Milana.

Mnogi so sicer dopuščali možnost, da Italijani pred povratno tekmo na Nou Campu z morebitnim neodločenim izidom ostanejo v igri, že nekoliko manj je bilo tistih, ki so napovedovali minimalno zmago domačih, le peščica pa je upala verjeti v to, kar smo lahko spremljali proti katalonskim velikanom.

Medtem ko so se pred tekmo v taboru Barcelone otepali vloge favoritov na tej tekmi, je trener Milana Massimiliano Allegri napovedoval, da njegova ekipa ne bo žrtveno jagnje. Tako kot so bile v zadnjih nekaj sezonah mnoge ekipe, ki so morale na lastni koži okusiti (pre)moč te Barcelonine generacije. Na eni strani ekipa, ki je iz dneva v dan, iz tekme v tekmo bliže naslovu španskega prvaka, ki ima v svojih vrstah enega najbolj popolnih nogometašev v zgodovini tega športa in ki že na prvi pogled deluje kot rušilni in dobro podmazan stroj. Na drugi strani pa ekipa, ki letos doživlja ogromna nihanja in ki je zmagovalni val zajahala šele s prihodom porednega fanta Maria Balotellija, nogometaša, ki nima pravice nastopa v najelitnejšem klubskem tekmovanju. Najboljša in najbolj popolna ekipa vseh časov proti enajsterici, ki je bila še pred štirimi meseci razglašena za najslabšo v zgodovini kluba.

Massimo Ambrosini: Mogoče naša igra na prvi pogled ni bila najlepša, toda Barcelona ne dovoljuje drugačne igre. Tudi zgodovina je dokaz, da so Barcelono izločile le ekipe, ki so igrale na točno takšen način. Zavedamo se, da se na povratni tekmi ne smemo le braniti, ker bomo prej ali slej prejeli gol ali dva.

Nogometna logika je na prvi pogled povsem preprosta. Toda čar nogometa je predvsem v tem, da v najbolj nepredvidljivih trenutkih kljubuje tej logiki. Barcelona resda ni nepremagljiva, daleč od tega, tudi ona je bila letos (resda v redkih primerih) potolčena, toda če igra svojo igro, ji težko kdo pride do živega. Premagal jo je sicer že Celtic v skupinskem delu, a predvsem po zaslugi velike športne sreče pri zadetku zeleno-belih, premagal jo je ne nazadnje tudi Chelsea v lanskem polfinalu lige prvakov, toda tam Barcelona pač ni izkoristila svojih priložnosti, za nameček pa je enajstmetrovko zgrešil še Messi. Toda nikoli ni bila Barcelona ustavljena na tak način. Ko ni mogla igrati svoje tipične igre, ko je zatajil praktično vsak delček tega stroja. Da so tudi Katalonci ranljivi, so se Italijani še kako zavedali, Allegri pa je pripravil popolno taktiko, ki so se je igralci držali od prve do zadnje minute.

Ne bo ga več nazaj

Prav italijanski strateg je bil tisti, ki si zasluži večino zaslug za svojevrstno presenečenje, največje v letošnji ligi prvakov. Barcelona namreč ni vajena tekem, ko so igralci povsem stisnjeni v kot, ko je njihov prvi zvezdnik Lionel Messi povsem izgubljen in ko njihova zvezna vrsta na čelu z mojstroma na tem položaju Xavijem Hernandezom in Andresom Iniesto nikakor ne steče. Na San Siru se je zgodilo točno to. Katalonci so imeli sicer po svoji stari in dobri navadi žogo večino časa v svojih nogah (66 odstotkov igralnega časa), toda to ni bil njihov večer. Oziroma povedano drugače: to je bil večer rdeče-črnih, za katere sta v polno zadela Kevin Prince Boateng in Sulley Muntari. Ogromno je bilo in tudi bo polemik predvsem v vrstah Barceloninih navijačev o morebitnem igranju z roko Cristiana Zapate, toda kljub temu bodo tudi tisti najbolj goreči privrženci katalonskega ponosa morali priznati, da je bila zmaga domačih tokrat zaslužena.

Gerard Pique: Sodniki se lahko včasih zmotijo in za naš poraz ni nobenih izgovorov. Na San Siro smo prišli kot favoriti in pokazalo se je, da mogoče nismo tako zelo dobri, če ne damo vsega od sebe.

»Mogoče naša igra na prvi pogled ni bila najlepša, toda Barcelona ne dovoljuje drugačne igre. Tudi zgodovina je dokaz, da so Barcelono izločile le ekipe, ki so igrale na točno takšen način. Zavedamo se, da se na povratni tekmi ne smemo le braniti, ker bomo prej ali slej prejeli gol ali dva,« je razmišljal kapetan Milana Massimo Ambrosini in se pošalil, da Messija verjetno nikoli ne bo več na ta stadion, kjer je na petih tekmah zadel le enkrat. Medtem ko je Xavi vročično napadel sodnika zaradi nedosojenega igranja z roko, je Gerard Pique povedal: »Sodniki se lahko včasih zmotijo in za naš poraz ni nobenih izgovorov. Na San Siro smo prišli kot favoriti in pokazalo se je, da mogoče nismo tako zelo dobri, če ne damo vsega od sebe.«

To je bil le prvi del zgodbe. Prizorišče drugega bo Nou Camp, v glavnih vlogah pa razjarjeni katalonski levi. Takšni so najnevarnejši in ob njihovi popolni igri z Messijem in navijači se kar naenkrat tudi dva gola zaostanka ne zdita tako zelo veliko. »V tem trenutku ta rezultat ni dovolj, da bi si zagotovili napredovanje v naslednji krog tekmovanja. Da bi se lahko tudi na koncu veselili, se bo moral vsak posameznik žrtvovati in dati vse od sebe, toda fantje si zdaj zaslužijo vse pohvale, zaslužili so si ta prelep večer,« je vse skupaj strnil režiser rdeče-črnega večera na San Siru.