Nastalo je ugledno združenje Rimski klub, ki je nato raziskovalcem ameriške univerze MIT naročilo študijo prihodnosti. Ustvarili so za sedanje vedenje izjemno preprost računalniški program world one, in ta je z grafi pokazal, kaj se bo s človeštvom in planetom dogajalo do leta 2050. Doslej se ni preveč zmotil.

Znanstveniki so pripravili sistem navadnih diferencialnih enačb in z njimi opisali lastnosti, kot so naravni viri, število ljudi, rast industrijske proizvodnje … Te spremenljivke so torej zapisali v računalniškem jeziku in tako ustvarili program, ki je izračunal, kaj se bo v različnih scenarijih s temi spremenljivkami zgodilo. Krivulje tega za današnjega človeka primitivnega računalniškega programa so pokazale, da če človeštvo ne bo spremenilo svojega obnašanja, bo šlo s planetom samo še navzdol. Omenjeni računalniški program je pred 45 leti prvič vzel v ozir svet kot en sistem. Človeku se je kakovost življenja (denar, hrana, bivanje …) do leta 1940 povečevala, potem pa je začela strmo padati, in po grafih sodeč, bomo čez dve leti imeli slabšo kakovost življenja kot leta 1940. Ker se svetovna populacija veča, se kakovost življenja niža, manjšajo se zaloge in viri naravnih dobrin, povečuje se onesnaženje, ki bo vrh doseglo do 2020. Če ne bomo ukrepali, bodo razmere leta 2020 postale kritične – umirali bodo ljudje in populacija se bo zmanjšala tako zelo, da bomo dosegli stanje iz leta 1900. Iz računalniških krivulj se je dalo razbrati, da bo leta 2040 oziroma 2050 konec življenja, kakršnega poznamo. Računalniške ugotovitve so ljudi opozorile na nevarnost in začeli so iskati rešitve.

Koliko cementa porabimo?

Kaj se je uresničilo? Rimski klub je pred 45 leti napovedal, da bodo statusni simboli leta 2000 povsem obratni: prestiž bo izhajal iz nizke porabe; osebna potrošnja bo sledila reku »manj je preprosto dovolj«. Dodali pa so, da bo za to, da bo pomanjkanje (skromnost) videti kot prestiž, potrebnega veliko radikalnega premisleka najbogatejših v družbi. Na vprašanje, kako bomo ljudje živeli čez sto let, torej leta 2070, je italijanski industrialec Peccei takrat odgovoril: »Imeli boste manjši avto in pogosteje uporabljali javni prevoz, delali boste manj ur, imeli boste širše kulturne možnosti, ne boste tako obremenjeni z osnovnimi dobrinami, saj bosta zanje skrbeli trg in nova tehnologija, ljubili boste naravo in jo poskušali zaščititi, ker se boste bali, da bodo živali in zeleno okoli nas izginili.«

Začeli so se vrstiti okoljske konference, različni sporazumi, sprejemati protokoli, leta 1987 pa se je rodila rešitev v obliki besedne zveze trajnostni razvoj – da bi človek z več znanja in z manj naravnimi viri ustvaril kakovostnejše življenje.

Skrb za prihodnost in pripravljenost iskati rešitve je glavno gonilo 120 članov Rimskega kluba, ki se bodo 17. oktobra letos zbrali že petdesetič. Med njimi bo edini Slovenec profesor dr. Aleksander Zidanšek, fizik z Inštituta Jožefa Štefana, izredni profesor na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze Maribor ter glavni tajnik Mednarodne podiplomske šole Jožef Štefan. Raziskovalno se med drugim ukvarja z elektromagnetnimi senzorji, georadarji, sinkrotronsko svetlobo, magnetno resonanco, poglobljeno pa se zanima tudi za varstvo okolja, prihodnost planeta in človeka na njem.

»V Rimski klub me je pripeljal akademik profesor Robert Blinc, eden najuspešnejših fizikov prejšnjega stoletja v Sloveniji, ki je imel izjemen občutek za ljudi – zato se je ukvarjal tudi s trajnostnim razvojem in sodeloval v Rimskem klubu. V njem nas druži optimizem, da ima vsak problem rešitev in da če se ljudje potrudimo, bomo do rešitve tudi prišli,« pojasni Zidanšek in na vprašanje, ali smo glede okolja v resnici naredili kakšen ogromen premik, odgovarja: »Danes v Evropski uniji govorimo o krožnem gospodarstvu – da naravnih virov ne bomo samo jemali iz okolja, ampak bomo tudi poskrbeli, da v okolju krožijo, vendar se je raba cementa v zadnjih sto letih povečala za približno stokrat, v zadnjih dvajsetih letih pa za trikrat. Torej v vsem tem času, ko govorimo o trajnostnem razvoju in krožnem gospodarstvu, raba naravnih virov hitro narašča. Količina cementa, ki jo porabimo, je primerljiva s pokurjeno količino nafte. To pomeni, da ljudje po zemeljski obli premikamo ogromno materiala; cement pa je ilustracija, kako se kljub vsem deklaracijam in podpisanim mednarodnim sporazumom (Kjoto, Pariz) raba materiala povečuje.«

Energija prihodnosti: fuzija

Čeprav Američani okoljskih mednarodnih sporazumov niso ratificirali, Evropska unija pa je podpisala vse, smo ravno v Evropi lani močno povečali emisije ogljikovega dioksida, v ZDA pa so jih v zadnjih desetih letih znižali za 15 odstotkov. »Glede rabe naravnih virov na prebivalca pa so ZDA višje kot Evropa in Evropa višje kot Kitajska ali Indija. Raba energije v zadnjih letih zelo hitro narašča in večina energije, ki jo človek uporablja, je iz fosilnih goriv – nafte, plina, premoga, zato prihaja do velikega vpliva človeka na okolje. Se pa pojavljajo nove priložnosti in med energijskimi viri v zadnjem času najhitreje naraščajo obnovljivi. To pomeni, da bo v prihodnosti večina energije prihajala iz sončnih celic, vetrnih elektrarn in morda fuzije, v raziskovanje katere vlagajo milijarde dolarjev vse pomembne države. Načrtujejo, da bi v naslednjih 30 letih prišli do delujočega fuzijskega reaktorja, ki bo dajal velike količine energije z jedrskim zlitjem na poceni in čist način.«

Fuzija je jedrska reakcija, ki pa se razlikuje od tistih, ki nastajajo v sedanjih jedrskih elektrarnah. »V Krškem velika uranova jedra obstreljujejo z nevtroni, da dajejo od sebe energijo, pri fuziji pa je ravno nasprotno – lahka vodikova jedra se zlijejo v težje jedro in zgodi se podoben proces kot na soncu. Ko uran razpade, dobite težka jedra, ki potrebujejo tisočletja, da razpadejo v stabilne oblike, zato jih morate primerno skladiščiti v sodih, skrbeti zanje in paziti, da ne uidejo v okolje. Pri vodiku pa se vodikova jedra zlijejo v jedra helija, ki je koristen element, potrebujemo ga za hlajenje pri eksperimentih pri nizkih temperaturah, pa tudi za velike balone, ki jih potrebujejo pri meteorologiji.« Nekaj sevanja pri fuziji nastane, vendar je veliko manj problematično kot pri odpadkih jedrskih elektrarn.

racunalnik prihodnost3
Jaka Koren
Prof. dr. Aleksander Zidanšek: »Poklici prihodnosti bodo negovalci in računalničarji – skrb za stare in skrb za stroje."

Mir med ljudmi

Lanske otvoritvene konference Rimskega kluba, ki je bila posvečena vodi, se je udeležil celo papež Frančišek. »Precej resno se zavzema za okolje, izdal je celo okrožnico s priporočili, kako naj ljudje skrbijo zanj. Ker papeževe okrožnice niso pogost dogodek, tem bolj odmevajo. To je lepa spodbuda, da ljudje resneje vzamejo odnos do okolja,« razmišlja Zidanšek.

Prvi temelj, da se družba uspešneje razvija in napreduje, pa je mir. »Švedska 200 let ni imela vojne in je veliko bolj urejena država kot naša, Švica ni bila v vojni od srednjega veka in tam ne boste našli niti ene smeti v gozdu. Mir je osnovni pogoj za človeku prijazen razvoj – mir med ljudmi in mir človeka z naravo.«

In seveda znanje, izobraževanje. »Težava je, ker šola za naše otroke pomeni prisilo, testiranja in boj za ocene, zato Ken Robinson (britanski avtor in mednarodni svetovalec, op. a.) govori o prehodu iz kulture testiranja v kulturo ustvarjalnosti. Potrebujemo domišljijo in radovednost, za katero je Einstein dejal, da je veliko pomembnejša kot podatki. Kako narediti takšno šolo? Rimski klub je v Nemčiji pripravil zanimiv model, v katerega je vključenih okoli sto šol, kjer se že vrsto let ukvarjajo s problemi prihodnosti. Gre za projektno delo, pri katerem otroci pridobivajo veselje do skrbi za prihodnost – to pomeni skrb za okolje in medčloveške odnose.

Kaj nas čaka?

Smo sredi hitrega razvoja, zmogljivost računalnikov se v dveh letih podvoji in kakšne naprave bomo imeli na mizah čez 50 let, si sploh ne znamo predstavljati. »Vemo, da je pred 20 leti računalnik premagal svetovnega prvaka v šahu, danes bi bil velik dogodek, če bi svetovni prvak premagal računalnik. Ta je medtem dokazal obvladovanje še veliko zahtevnejše igre – igre go (starodavna strateška namizna igra, op. a.). Strokovnjaki napovedujejo, da naj bi do konca naslednjega desetletja računalniki imeli pamet, primerljivo človeški. Ameriški futurist Ray Kurzweil (trenutno sodeluje z Googlom) je prepričan, da bodo pred letom 2030 računalniki že pametnejši od ljudi. S takim tempom razvoja bo to kmalu doseženo in prihajalo bo do novih vmesnikov med strojem in človekom. Konec bo škatel in zaslonov, naši možgani bodo direktno komunicirali s pametnimi napravami. Kje bo meja med človeško pametjo in pametjo stroja?« se sprašuje slovenski fizik, ki ne pozabi poudariti, da bo še vedno zelo pomembna vzgoja za vrednote. »Poskrbeti moramo, da ostane za ljudi še vedno pomemben osebni stik in da se načrtno že od mladih nog učimo dobrih medsebojnih odnosov.«

Morali pa bomo biti tudi motivirani za učenje, ustvarjalnost in domišljijo, saj bomo le tako imeli dobre možnosti, da izkoristimo priložnosti, ki se bodo v prihodnosti ponujale. »V naslednjih desetletjih bodo pametni sistemi močno pomagali zdravstvenemu osebju pri zdravljenju in ljudem pri vzdrževanju njihovega zdravja. Poklici prihodnosti bodo negovalci in računalničarji – skrb za stare in skrb za stroje. Stroji naj bodo čedalje koristnejši za človeka, ljudje pa naj skrbijo drug za drugega. Človek se bolje počuti, če je v človeški družbi. Raziskovalci sreče so ugotovili, da so edini nujni pogoj za srečo dobri družbeni stiki – torej prijatelji,« zaključi Zidanšek in doda, da je v resnici napredek tako bliskovit, da si prihodnosti sploh ne moremo povsem jasno predstavljati.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja. 

Zarja št. 40, 2. 10. 2018
Zarja št. 40
Zarja št. 40