Ko se je ta ob 22. uri zaprla, bi šli lahko domov z očetom enega od deklet, a so se raje odločili za avtobus. »Ta bi moral peljati iz Krškega v Veliki Podlog, a je tistega večera, ne vem, zakaj, na Drnovem zavil na Brege in nato nadaljeval skozi Mrtvice, Krško vas, Križaj in šele od tam nazaj v Podlog. Ker nismo hoteli delati takega ovinka, smo na Drnovem izstopili in pot nadaljevali peš,« se večera, ki mu je za vedno spremenil življenje, spominja Rihard Kodrič.
35 DNI V KOMI
Kaj se je dogajalo po tistem, ko so izstopili iz avtobusa, ve le po pripovedovanju drugih. »Normalno smo hodili ob cesti, bili smo že blizu Podloga, ko so se naenkrat prikazale luči avtomobila, ki je prihajal z veliko hitrostjo. Vrglo ga je iz ovinka in vse nas je podrl. Najprej mene, nato pa še Sabino, Darka in Marijo. V tistem je pripeljal avtobus, ki smo ga prej zapustili, po naključju pa še dva rešilna avtomobila, ki sta se iz Novega mesta vračala v Brežice. Vsi smo bili hudo poškodovani in v nezavesti. Najhuje sem jo skupil jaz, ki sem v komi ostal 35 dni.«
Rihard je v nesreči utrpel hude poškodbe malih možganov. Še danes CT na mestu udarca pokaže temno liso. »Zdravniki v novomeški bolnišnici so staršem povedali, da ni nujno, da bom umrl, da pa se najbrž ne bom nikoli prebudil. Dihal sem sam, drugega pa nisem mogel, tako da niti ograje nisem imel na postelji. A 30. dan kome sem padel s postelje. Z glavo sem treščil ob tla, natanko na tisto mesto, kjer sem bil poškodovan. Dr. Morela je takoj poklical starše in jim povedal, kaj se je zgodilo. Dejal jim je, da bom umrl ali pa se bom zbudil. Takoj so prišli v bolnišnico. Še vedno sem spal, a ko me je mami prijela za roko, sem se začel tresti in potiti. 'To so znaki življenja, zbudil se bo,' je rekel dr. Morela. In čez pet dni sem se res.«
»ZAKAJ MORAM UMRETI«
Za Riharda se je tistega 12. avgusta življenja začelo na novo. »Vedel sem, da imam sestro, očka in mamico, poznal pa jih nisem.« Prve besede, ki jih je nekako izustil iz sebe, ko se je prebudil, so bile: »Zakaj moram umreti?« Predvideva, kaj je bil razlog za padec. »Sestre, ki so skrbele zame, ko sem bil v komi, so se najbrž pogovarjale, da mi ni pomoči in da bom umrl. To sem moral nekako slišati, kar mi je dalo moči, da sem se z zadnjimi atomi energije obrnil in padel s postelje. Ko sem padel na glavo, pa se mi je tudi udrtina na možganih čudežno pomaknila na svoje mesto.« Po tednu dni v šok sobi je na priporočilo maminega bratranca, zdravnika Jožeta Možgana, na lastno odgovornost odšel v domačo oskrbo, kjer se je najprej nekoliko poredil, nato pa je septembra namesto v četrti letnik strojne šole stopil na dolgo in mučno pot rehabilitacije, ki se je nato vlekla še vse leto. »Ker sem bil mlad, mi je šlo hitro na bolje, a meni se je takrat zdelo, da vse poteka strahotno počasi. Najhuje mi je bilo, ker sem se vsem tako smilil. Ko so me nekoč v novomeški bolnišnici obiskali prijatelji, sem se hotel z vozičkom zapeljati po stopnicah navzdol. Sestre se me v zadnjem hipu ustavile in od takrat naprej sem imel ves čas spremstvo.«
POSLEDICE ČUTI ŠE DANES
A počasi je šlo vendarle na bolje. Noge so ga začele spet ubogati, spomini so se vračali, ponovno se je naučil govoriti. »Levo stran telesa sem imel povsem mrtvo in roke še vedno ne morem povsem dvigniti. Tudi z govorom imam težave in pogosto me boli glava. Izogibati se moram močnemu soncu in stresu,« pravi. A po letu dni rehabilitacije je bil Rihard pripravljen, da znova sede v šolske klopi. Dokončal je strojno šolo, dobil pripravništvo v Ikonu in se nato zaposlil v SOP, kjer je delal vse do stečaja podjetja. Nekaj let po nesreči se je poročil, ima dva sinova in je pred nekaj dnevi prvič postal tudi dedek. »Ko se človek rodi, mu je življenjska pot že precej začrtana. Lahko narediš korak levo ali desno, a s poti ne moreš zaviti. Če bi bila v Škocjanu tisti teden parada, nas takrat ne bi bilo na cesti. Če bi šel avtobus po redni poti, tudi ne bi bili tam. Tega, kar se je zgodilo meni, ne bi privoščil nikomur, a se je na koncu kar lepo izteklo. Osemintrideset let po nesreči mi je bilo podarjenih in rojstnega dneva nimam le 18. septembra, ampak tudi 12. avgusta, ko sem se ponovno prebudil. In ja, počutim se 18 let mlajšega, kot sem v resnici.«
