Podnebne spremembe

Najrevnejše države kar neposredno na obnovljivo energijo

S.R.
24. 11. 2016, 18.56
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Medtem ko si svetovne velesile prizadevajo za prehod iz energetskih sistemov, ki temeljijo na fosilnih gorivih, na trajnejše rešitve, se je 47 najrevnejših svetovnih držav zavezalo, da bodo uporabo fosilnih goriv v celoti preskočile in namesto tega prešle kar na 100-odstotno uporabo obnovljivih virov energije.

Profimedia

Ta ambiciozni cilj so članice partnerstva Climate Vulnerable Forum (CVF) začrtale na zadnji dan konference Združenih narodov o podnebnih spremembah v Maroku, ki je bila namenjena razpravi o tem, kako bi lahko države izpolnile cilje iz lanskega Pariškega sporazuma.

V grobem je njihova ideja ta, da bi nekatere najrevnejše države na svetu iz praks, značilnih za obdobje pred industrializacijo, preskočile kar na obnovljive vire ter se tako izognile tako imenovanim »umazanim praksam«. Te so posledica povečane potrebe po energiji zaradi gospodarske rasti, ta pa terja vse večjo uporabo fosilnih goriv.

47 članic CVF, ki vključuje države, kot so Bangladeš, Etiopija in Haiti, je že izjavilo, da si bodo prizadevale za čim hitrejši prehod na 100-odstotno proizvodnjo obnovljive energije. Po načrtih naj bi to večina dosegla nekje med letoma 2030 in 2050, članice pa so se še zavezale, da bodo podrobne načrte Združenim narodom predstavile do leta 2020.

Če najbogatejše države svojega deleža ne bodo prispevale, s čimer je med drugim že zagrozil Donald Trump, bi to resno ogrozilo cilje, določene v Parizu.

Medtem ko gospodarsko najmočnejše države na svetu njihove napore in prizadevanja pozdravljajo, se članice CVF sprašujejo, zakaj nekatere svetovne velesile ne uvajajo sprememb, ki bi prispevale k zaščiti okolja na tem planetu, ki si ga delimo vsi. »Prehod na obnovljive vire bi morale izvesti vse države, sicer bomo trpeli vsi,« je za BBC dejal okoljski minister Kostarike Edgar Gutierrez.

Skrbi jih tudi, da bi najbogatejše države odtegnile svojo finančno podporo Pariškemu sporazumu. Združene države so se na primer zavezale, da bodo v skupno blagajno, ki naj bi v skladu s sporazumom do leta 2020 razpolagala s sredstvi v višini 100 milijard ameriških dolarjev, prispevale 3 milijarde dolarjev, vendar so do tega trenutka v malho prispevale zgolj 500 milijonov. Ta sredstva naj bi državam v razvoju omogočila izvedbo začetnih sprememb infrastrukture.