Kako pa je mami uspelo prepričati petnajstletno hčerko, da se v Združenih državah vkrca na letalo za Sibirijo?
Petnajstletno so jo zaradi najstniškega obnašanja izgnali k biološkemu očetu v Sibirijo.
Mama in očim sta jo potegnila za nos – dejala sta ji, da bo končno spoznala svojega biološkega očeta, s katerim bosta preživela tri tedne. Ko pa je Sofija prispela v Novosibirsk, je spoznala, da je vozovnica za let nazaj ne čaka. Takrat sta jo mama in očim obvestila, da naj izgnanstvo pripiše sama sebi. V nos jima je namreč šlo njeno obnašanje: v šoli je bila porazna, večkrat je pobegnila od doma in kradla denar. V Sibiriji naj bi tako ostala, dokler se ne poboljša. Sofijine roke so bile zvezane – čeprav je večji del svojega življenja preživela v ZDA, je bila rojena v Sibiriji in imela ruski potni list. Vrnila bi se lahko le z materinim soglasjem.
Sofijina mati, Natalija Roberts, je v Sovjetski zvezi rojena ameriška državljanka; skupaj z možem Jimom Robertsom sta Sofijo zapustila v tuji državi, obsojeno na milost in nemilost neznanca. Slednji, Sofijin biološki oče, se je izkazal za pijanca s težko roko. Sofija se je na starše večkrat obrnila v upanju, da jo bosta vzela nazaj. Vsem opravičilom navkljub pa Natalija hčerki ni odpustila. Sofija je zato zapadla v depresijo in si poskusila vzeti življenje. Ko je vest o njeni usodi dosegla njene ameriške prijatelje, so ti začeli s protesti, da bi ji pomagali, a njihov trud ni obrodil sadov. Nič bolje se ni obrestovala medijska pozornost.
Osemnajstletna Sofija se je preselila v Casablanco, največje maroško mesto, in se uči francoščine, da bi se lahko bolje vključila v tamkajšnjo družbo.
Stvari pa so se začele obračati na bolje, ko je Sofiji s pomočjo prijateljev uspelo izslediti maminega nekdanjega fanta, Farida Soulimanija. On je bil tisti, ki jo vzgajal, vendar sta se sčasoma odtujila, potem ko sta šla narazen z Natalijo. Čeprav živi v ZDA, ji je uredil prevoz do Maroka, kjer jo je sprejela njegova družina. Tam je okrevala mesec dni, preden se je vrnila k očetu v Sibirijo. A ni zdržala, zato se je po hitrem postopku znova odpravila v Maroko. Tokrat, kot je dejala, za stalno. Osemnajstletna Sofija se je preselila v Casablanco, največje maroško mesto, in se uči francoščine, da bi se lahko bolje vključila v tamkajšnjo družbo. Načrtuje tudi knjigo, v kateri bo razkrila svojo življenjsko zgodbo. Njena mama nad tem ni navdušena, a zdi se, da se Sofija s tem ne obremenjuje pretirano. Kot je dejala, mama ni več del njenega življenja.
