Zakaj ste se odločili kandidirati za evropskega poslanca?
Te volitve bodo dale odgovor na vprašanje, kako bo šla Evropa naprej. Ena pot vodi v demontažo Evropske unije, kar spodbuja zlasti skrajna desnica. To je zelo nevarna pot zmanjševanja standardov in prevpraševanja vrednot, ki so nam danes logične – kot so človekove pravice, svoboda medijev, demokracija … Zdaj pa postajajo relativne in to je zelo narobe. Ves čas trdim: dobro, da imamo EU, saj bi brez varovalk, ki jih prinaša, nekatere stvari zdrsnile še nižje (Madžarska, Poljska). Gre torej za vprašanje, ali si želimo več ali manj Evrope. Trdim, da je potrebujemo več. Celo obratno, moramo jo poglobiti. Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je, kakšno Evropo si želimo. Evropo vojne ali miru? Tudi v Sloveniji je vse več strank, ki zagovarjajo, da je vojna edina rešitev. Mislim, da je to napačna pot, ki smo jo kot narod v svoji polpretekli zgodovini že prehodili, in vemo, kam pelje. Trdim, da bi bilo hektično oboroževanje velika napaka. Obratno, želim si, da bi bila diplomacija tista, s katero bi uspešneje reševali spore, a smo jo povsem zanemarili. Več bi morali vlagati v znanost, razvoj, v tehnologije … Najlažje se je spustiti v vojno, ampak to dokazano ne rešuje ničesar. Tretja tema, s katero bi se ukvarjal kot EU-poslanec, pa je zeleni prehod. Prepričan sem, da če bomo razmišljali tako, kot razmišljamo, bo prva žrtev te vojne v Ukrajini zeleni prehod oziroma zeleni dogovor. Ta je bil že sprejet in bi ga morali zdaj izpeljati. Vidim pa, da predvsem desni pol pogleduje po težko izborjenem denarju za ta namen. Kajti nihče noče plačati vojnih stroškov, ki jih prinaša spopad v Ukrajini, zato se zdi prikladno sredstva vzeti na področju zelenega dogovora, ki ga je EU že sklenila in za katerega je namenjenih približno bilijon evrov za obdobje naslednjih deset let. Če prehoda ne bomo naslovili, se nam bodo stvari še bistveno bolj zapletle. Slovenija je lep primer: v zadnjem desetletju je bilo osem let zaznamovanih s katastrofami: od požarov, suš, poplav … Posledice tega so neslutene. Če tega ne bomo naslovili in bomo nadaljevali z obremenjevanjem narave, bomo ogroženi še bistveno bolj. Naj ponovim, ne podcenjujem vojnih stanj, ampak nereševanje podnebnih sprememb, ki nas potiskajo v ekstremne vremenske in druge pojave, je še bistveno nevarnejša stvar. Čeprav ima vojna širše družbene posledice, se na koncu neposredno dotakne predvsem ljudi na bojiščih, medtem ko podnebna kriza vpliva na življenje vsakega izmed nas. In izkušnje kažejo, da bo nenaslavljanje teh vprašanj najbolj prizadelo tiste, ki so že zdaj socialno šibkejši. Zeleni dogovor je moralno in socialno vprašanje, kako nikogar pustiti zadaj.
Kot župan imate operativno izvršilno moč, besede lahko spremenite v dejanja. Kot EU-poslancu vam bodo bolj ali manj ostale le besede. Kako gledate na to?
O tem, kako v primeru izvolitve predrugačiti delo, sem razmišljal veliko. In tukaj mi daje navdih tesno sodelovanje s stranko evropskih Zelenih. Dobil sem se tako s predsednikom te stranke kakor tudi z vodjo poslanske skupine. Vprašal sem jih, kako vidijo moj potencialni doprinos, in moram reči, da smo se hitro dogovorili. Zelo radi bi me namreč vključili v različne procese: eno je seveda področje varnosti, kjer menijo, da bi lahko izdatno pripomogel pri pojasnjevanju nekaterih stvari, druga stvar, o kateri smo se pogovarjali, pa je zahodni Balkan, kjer lahko pripomorem s svojim poznavanjem regije. Dobil sem občutek, da bi lahko bil s pomočjo stranke in seveda establišmenta, ki je že danes v Bruslju sorazmerno glasen, sorazmerno aktiven in morda tudi uspešen v smislu naslavljanja nekaterih izzivov. Zavedam se, da so to počasni procesi, so pa toliko bolj pomembni. Moje rešitve v Kočevju spremenijo življenje 10–15 tisoč ljudem, odločitve v Bruslju, do katerih sicer resda pride v dolgotrajnem procesu, pa vplivajo na življenja milijonov ljudi. Mislim, da je to zame nov pravi izziv.
Ko se je kot kandidat Zelenih v Sloveniji pojavil Klemen Grošelj, je Evropska zelena stranka nemudoma izrazila jasno podporo stranki Vesna in vam. Kako vidite to podporo in zmedo na zeleni strani slovenskega političnega parketa?
Mislim, da je EGP, torej Evropska zelena stranka, dala zelo jasno sporočilo, kdo je kaj. In tu ni kaj dodati. Osebno menim, da je vključitev vsakega kandidata v volilno dirko dobra stvar. Tako bomo ne nazadnje lahko soočili nekatere vsebinske in druge stvari ter volivcem dali možnost izbire. Je pa seveda rahlo nenavadno in zdi se, da se poskuša narediti v tem delu političnega spektra nekakšno zmedo. Mislim, da bodo ljudje skozi naša soočenja in argumente, ki jih imamo, ter ob dokazano dobrem preteklem delovanju stranke Vesna in delovanju naše partnerske EGP v Bruslju prepoznali našo zavezanost k ciljem, ki jih zagovarjamo. S protikandidati se v resnici ne želim obremenjevati. Želim si le, da bi bili argumenti in vsebine, ki jih predstavljam, čim bolj slišni, da se bodo lahko ljudje do volitev odločili, kdo bo najbolje zastopal njihove interese.
Boj za čisto okolje in »zelene« politike se vse pogosteje relativizira. Kakšen je trenuten ugled zelenih strank znotraj EU?
Zagotovo je pred nami izziv, ki nam ga je nastavila predvsem struktura na desni strani in relativizira pravzaprav vse. To je tisto, kar me preseneča: da se v enaindvajsetem stoletju še vedno pogovarjamo o tem, ali imamo klimatske spremembe, ali se soočamo z njihovimi posledicami, ali lahko vzdržujemo nevzdržno stanje še naslednjih 10–20 let ... To me žalosti in se mi zdi skoraj neverjetno, da se kljub vsem sporočilom, ki nam jih pošilja narava, to še vedno sprašujemo. Mislim, da je prihodnost Evrope in sveta lahko samo zelena. Spremeniti moramo svoje obnašanje, upravljanje s planetom, saj nam ta ves čas, praktično vsako leto, da ne rečem vsak mesec, sporoča, da je nekaj hudo narobe. Menim, da je zeleni prehod neke vrste moralno, etično in socialno vprašanje. Namreč, ali smo dovolj odgovorni, da razumemo, da nekaj počnemo narobe ter da smo odgovorni do generacij, ki prihajajo za nami. Moramo pa se zavedati, da je zelena agenda bistveno širša in se povezuje v okviru Združenih narodov v SDG (Sustainable development goals), kjer je jasno začrtano, da če želimo zagotoviti dolgoživost naše družbe, ne govorimo več samo o naravi in okolju, ampak je to gospodarsko, sociološko in socialno, medgeneracijsko vprašanje. Je vprašanje stabilnih, delujočih javnih sistemov, ki skrbijo, da ne prihaja do prevelikih socialnih razlik med nami, ter zagotavljajo skoraj vsakomur možnost, da lahko razvije svoje potenciale. Torej gre za širšo agendo, ki morda še ni bila prav pojasnjena. Hkrati zgodbo nekako zamegljuje še tako imenovana brezogljičnost. Mi seveda nikoli ne bomo popolnoma brezogljični. Ogljik in CO2 sta sestavni del narave, okolja, v katerem živimo. Je pa res, da moramo težiti k temu, da zmanjšujemo ogljični odtis, torej izpuste CO2. Ampak pri tem se spet pojavlja paradigma: zmanjšali bi izpuste, delali bomo pa vse po starem. To seveda ne gre. Rešitve obstajajo. Nekateri trdijo, da so te rešitve drage, sam pa trdim, da je nedelovanje še bistveno dražje. Slovenija je bila v zadnjih letih ena izmed držav, ki so jih naravne katastrofe najbolj prizadele. Če seštejemo finančne učinke ujm, je bilo samo lani po skromni oceni vlade osem milijard evrov škode. Če temu prištejemo še vse suše, poplave, toče, pozebe … hitro ugotovimo, da gre za res ogromno količino denarja. Če bi ga že prej pravilno investirali, bi morda to škodo lahko preprečili, tako pa smo ga »vrgli stran«. Seveda ga nismo dejansko vrgli stran, ampak še vedno odpravljamo posledice. Opozoriti želim, da ta sredstva niso šla za razvoj, ampak za to, da smo se vrnili na točko nič, na izhodišče, na katerem smo bili pred ujmami. Porabili pa smo osem milijard.
Koliko je pri zmanjšanju ugleda zelenih politik krivo tudi ravnanje EU, ki ima težave pri odločitvah, katere energije so »zelene« in katere ne? Na primer: plin smo najprej razglasili za zeleni energent, nato pa čez noč, iz političnih razlogov, za škodljivo fosilno gorivo?
Dejstvo je, da so se vsaj nekatere države prenaglile. Če se dotakneva le Nemčije ... Ta je šla v izrazit zeleni prehod. Mislim, da so v vetrno in sončno energijo investirali 500 milijard. Menim sicer, da je bila to pravilna odločitev, vendar so hkrati naredili potezo, ki je povzročila nestabilnost na trgu električne energije. Na hitro so se namreč odločili zapreti vse nuklearne elektrarne, za kar ni bilo potrebe. To je bila prenagljena in nepremišljena odločitev. Torej moje stališče ni, da je treba nuklearno energijo ukiniti že danes, daleč od tega. Nuklearna energija nas bo spremljala še kar nekaj časa. Se pa sprašujem, ali jo potrebuje Slovenija. Mi imamo namreč specifično situacijo. To, kar že imamo (obstoječi NEK1), mora delovati še naprej. Vmesni čas 25–30 let, kolikor bo morebiti še deloval NEK1, pa moramo modro izkoristiti. Boljše kot razmišljati o megaprojektu, ki nas bo stal milijarde in ga bo tudi težko nadzirati v smislu izvedbe, je, da ta denar že danes namenimo za nekaj drugega. Rešitve obstajajo. Države se bodo odločale vsaka za svoj model, ampak cilj vseh nas bi moral biti, da naš model vsebuje postopno povečevanje količin energije, pridobljene na naraven oziroma trajnostni način. Zakaj? Ker to pomeni tudi zmanjševanje odvisnosti od ostalih. Popolnoma jasno je, da bo v prihodnosti tudi plin del energijske kombinacije v EU, verjetno tudi v Sloveniji. Ampak, še enkrat, trdim, da se da denar investirati bolj preudarno, bolj modro, bolj razpršeno. Vsi lahko izkoriščamo sončno energijo in hkrati razvijamo sisteme za shranjevanje sončne energije, kot je recimo črpalna hidroelektrarna, ki jo imamo v Avčah. Obstajajo sistemi, ki delujejo, in moramo biti le bolj preudarni pri sprejemanju odločitev. Razumem sicer vlado, da ji je »najenostavneje« obljubiti 30 milijard evrov za gradnjo nuklearke, menim pa, da je to velika past. Ostaja nam več neodgovorjenih vprašanj: koliko bo projekt pravzaprav stal (podatki so v razponu med 8 in 30 milijard evrov); kdo bo zagotovil sredstva (EU jih ne bo, Slovenija pa za to sredstev nima) in kdo bo s projektom upravljal; koliko bo energija pravzaprav stala uporabnika. Želel bi si, tudi z vidika demokratičnega procesa, da vsi sodelujemo pri generiranju energije, ker je na ta način verjetnost kartelnih dogovorov in izkoriščanja monopolnega položaja manjša. Končno vprašanje pa je, kako bo Slovenija zagotavljala energijo v vmesnem času, saj bomo že čez osem let zaprli TEŠ 6. Zato je tukaj najprimernejša rešitev v obnovljivih virih energije.
Pravičen zeleni prehod s seboj prinaša velike stroške in Slovenci ugotavljamo, da »pravičen« pomeni, da ga bomo plačali mi, davkoplačevalci. Kdo bi po vaše moral kriti stroške prehoda?
Pravičen prehod je treba razumeti skozi prizmo, da prispevamo toliko, kolikor zmoremo. To pomeni, da bo tisti, ki ima več, dal nekaj več, tisti, ki ima manj, nekaj manj. Ampak dejstvo je, da nam bo čez določeno časovno obdobje vsem lažje in bolje. Želel bi si, če se vrnemo k električni energiji, da bi denar, ki ga želimo nameniti za nuklearno elektrarno, namenili za to, da bi vsi Slovenke in Slovenci imeli izdatneje subvencionirane sončne elektrarne na svojih hišah. Zakaj bi bilo to smiselno? Prvič zaradi tega, ker vsak nekaj participira, vsi sodelujemo, ta denar bi se dejansko razpršil med vse, odgovorni bi bili vsi, in najpomembnejše, ta denar bi dejansko tudi ostal v Sloveniji. Slovenci in Slovenke bi že danes vgradili več sončnih panelov, pa jih ne morejo, ker tega sistem ne dovoljuje. Če gremo po tej poti, je verjetnost, da bo naše gospodarstvo vključeno v ta prehod, večja, kot če bomo poklicali v Ameriko in naročili reaktor Westinghousu ali pa ga bomo naročili v Južni Koreji ali Franciji. Od tam bo nekdo prišel, tako kot se je zgodilo pri TEŠ 6, zgradil projekt, mi ga bomo seveda plačali, in potem se le malo denarja obrne v naši državi. Če se država že zadolži, naj se zadolži modro. Dolg za krepitev kapacitet iz obnovljivih virov bomo skozi participacijo vseh državljank in državljanov tudi odplačali, ampak vsak bo nekaj dobil od tega, pri gradnji drugega bloka jedrske elektrarne pa ne prav veliko. Ob tem je energija iz OVE dokazano najcenejša, z ustvarjenimi prihranki pa lahko dejansko povrnemo dolg. In poudariti moramo, da je za krepitev kapacitet za OVE na voljo kar nekaj evropskega denarja – v obliki nepovratnih sredstev in posojil, za jedrsko energijo pa nič od tega. Pri NEK2 se vedno poudarja poceni električna energija, ampak jaz se bojim, na podlagi izkušenj Velike Britanije in Finske, da ta energija ni ravno poceni, saj je treba stroške investicije preliti tudi v ceno električne energije.
Velika evropska tema so tudi migracije. Kje vi in vaša stranka vidite rešitve za težave, ki jih migracije povzročajo?
Migracije so težava zato, ker se v prihodnje napovedujejo še bistveno večji migracijski valovi. Mislim, da je profesorica Lučka Kajfež Bogataj izračunala, da naj bi do leta 2050 zaradi klimatskih sprememb dom zapustilo okrog 200 milijonov ljudi. In to so grozne številke, ki si jih mi težko predstavljamo. Velik delež teh migracij bo iz Azije: Indije, Pakistana, Bangladeša, torej držav, ki so že danes zelo izpostavljene spremembam v okolju in naravi, drugi del pa iz subsaharske Afrike, kjer se klima drastično spreminja. Torej pritisk na Evropo bo le še večji, in ne manjši. Treba se je začeti spraševati, kaj lahko naredimo, da do migracij ne bi prišlo. Migracije so sicer naraven proces, ampak 200 milijonov ljudi ne odide od doma zaradi tega, ker bi sovražili svoj dom, ampak ker nimajo izbire. Evropa mora pričeti naslavljati razloge, zaradi katerih se ljudje podajajo na to težko pot. O tem vprašanju se nismo še niti začeli resno pogovarjati in to je hudo narobe. Ob tem nekatere države s svojo zunanjo politiko niso najbolj iskrene. Francija in še nekatere druge države v Afriki vidijo predvsem poslovno priložnost in izkoriščajo afriške države, ki potem vzdržujejo diktatorske sisteme, ti sistemi pa generirajo migracije. Prišel je čas, ko je treba jasno povedati, da nekaj ni v redu, in bo treba modus operandi spremeniti, sicer ne bomo prišli nikamor. Če že pride do migracij, pa moramo stremeti k temu, da potekajo na legalen način. Zakaj? Ker gre za preprosto vprašanje mednarodnega reda. Če vzpostavimo novo paradigmo, da se lahko meje prehajajo nelegalno, potem pod vprašaj postavimo celoten mednarodni red. Po moji oceni je treba omogočiti vsem tistim, ki želijo vstopiti v Evropsko unijo, da to storijo legalno, to pa je mogoče z registracijskimi centri zunaj EU. Tam se lahko ljudje prijavijo, predstavijo svoje kvalifikacije in tako naprej ter nato vstopijo v EU-prostor v skladu s pravili. Na ta način preprečimo oziroma omejimo tihotapljenje in nesreče, povezane z njim. Mislim, da to je edina rešitev. Tretja stvar, ki je pomembna, a je nočemo nasloviti, pa je vprašanje integracije. Potem ko nekdo pride v naš prostor in sobiva z nami, je treba imeti izdelan tudi integracijski sistem. Evropske države se o tem trenutno nočejo pogovarjati, pa mislim, da bi se morale. Namreč kdorkoli že vstopa v naš prostor, je seveda dobrodošel, ampak se mora, čeprav ohranja svojo kulturno identiteto, vendarle prilagoditi načinu življenja v tem prostoru, sicer bo prišlo do konfliktnih situacij. Tega pa si ne želi nihče. »Narod« se bo zgodil, sam po sebi, če država tega ne bo upravljala.
So migracije lahko rešitev za demografski problem EU?
Da. Do neke mere. Dejstvo je, da je evropska celina stara celina. Naš način življenja je takšen, da naravna reprodukcija prebivalstva ne poteka in potrebujemo tudi prišleke v našo družbo. Ne more pa to biti edini način reševanja naših izzivov. Demografija se deloma sicer lahko rešuje z migracijami, mislim pa, da bo treba nasloviti tudi vprašanje, kako spodbuditi naravno rast prebivalstva in ustvariti pogoje, da mladi Slovenije in Evrope ne bodo zapuščali. In tu mi izpostavljamo stanovanjsko politiko. Evropska unija mora poleg nekaterih skupnih politik, ki jih že ima, dvigniti vprašanje stanovanjske politike na nadnacionalno raven. Če pogledamo po Evropi, se praktično vse države srečujejo z istim vprašanjem. Za zgled nam je lahko le Dunaj, kjer so našli dobro rešitev v najemniških stanovanjih in v modelu, ki je vzdržen in deluje. Prepričan sem, da dokler mladi pari ne morejo priti do stanovanja, zelo težko upamo na spremembe v demografskem smislu.
Evropa se je znašla v središču dveh konfliktnih situacij, tako tiste v Ukrajini kot tiste v Izraelu. Posledice prebivalci EU občutimo vse bolj. Kakšen je vaš pogled na ti dve krizi?
Najprej je to vprašanje verodostojnosti Evrope. Imamo konflikt na vzhodu, torej vojno v Ukrajini, kjer imamo ene standarde – obsojamo agresorja in pošiljamo jasna sporočila, da se to ne bi smelo dogajati. Uvedli smo dva tisoč različnih sankcij zoper Rusijo, kar pa po mojem mnenju ni bilo najbolj premišljeno. Vsekakor ne bo rešilo ničesar, zaradi tega, ker ruska ekonomija v tem času ni klecnila, kot smo mislili. Torej, če za Rusijo veljajo taki vatli, morajo veljati tudi na drugi strani, v primeru Izraela. Če se to poruši, potem kot partnerji nismo verodostojni navzven, in mislim, da je to temeljno vprašanje. Kar se tiče obeh konfliktov, mislim, da se je EU prenaglila v tem, da poziva k oboroževanju in stopnjevanju vojne z Rusijo. Mislim, da nimamo nobene možnosti, da bi v tej vojni v resnici zmagali, zato rešitev vidim v pogovoru. Seveda je treba Ukrajini pomagati, a bo kljub naši podpori zelo težko premagala Rusko federacijo, ki ima nekaj, česar mi nimamo. Imajo nuklearno orožje. Njihov arzenal je ta trenutek največji na svetu, imajo več kot šest tisoč nuklearnih konic, in jaz ne vem, s čim lahko mi posežemo v to zgodbo. Tudi ne želim, da bi prišli do te točke, saj so posledice nepredstavljive. Ko imaš na drugi strani tako velesilo, mislim, da grožnja z orožjem ni rešitev in je treba najti kompromis, da bo Ukrajina še vedno Ukrajina, hkrati pa se domisliti, kako se bo spremenila, da bo zagotovljen najnižji možni skupni imenovalec sobivanja Ukrajincev in Rusov v Ukrajini.
Kar se tiče Bližnjega vzhoda, mislim, da Evropska unija zamuja zgodovinsko priložnost, da bi povedala, kar je treba na glas povedati, in sicer, da se takšni poboji otrok, žena in civilistov preprosto ne smejo dogajati. Da je to, kar se dogaja v Gazi, popolnoma nesprejemljivo, in je treba poiskati rešitev. Mislim, da je pravilna pot, ki jo naša država tudi zagovarja, rešitev dveh držav, šel bi še korak naprej. Menim, da bi morali Izraelu pa tudi Palestincem zagotoviti asistenco pri tako imenovanem državotvornem procesu Palestine. Namreč, tudi Palestina ima velike notranje težave, saj že 14 let niso imeli volitev. Torej skupaj moramo priti do tega, da bo palestinski narod začel dihati in živeti demokracijo v nekem drugačnem pogledu, kot jo ima danes, ko je žal ugrabljena s strani Hamasa. Palestini je treba pomagati, da vzpostavi zdravo politično grupacijo, s katero lahko vsi živimo, bivamo in je nenasilna. Po drugi strani pa je treba Izraelu povedati, da je vlada, ki jo imajo danes, ekstremno desna in ne deluje v njihovem interesu. Tu bo treba stopiti korak nazaj na obeh straneh.
Ves čas se pojavljajo opozorila, da so apetiti Rusije veliki in da vojna v Ukrajini ni Putinov končni cilj. Je širitev konflikta na druge države realna možnost?
Mislim, da je to pretirana ocena, in se z njo ne strinjam. Menim, da je scenarij, po katerem se bo jutri zgodil napad Ruske federacije na vse države Evrope, popolnoma nerealen. Prvič, če bi se zgodil napad na katerokoli drugo evropsko državo, se sproži 5. člen Severnoatlantske pogodbe, to pomeni, da napad na eno državo pomeni napad na vse, in mislim, da je tudi Putinu jasno, čeprav je v nekaterih stvareh mejna osebnost, da takšne konfrontacije ne potrebuje. Po drugi strani sem prepričan, da samo z oboroževanjem ne bomo vzpostavili tako imenovanega odvračanja. Desne politične opcije nas sicer prepričujejo, da bolj ko se bomo oborožili, bolj se nas bodo bali. Ampak ne vem, ali je tem ljudem jasno, kaj bi to pomenilo. V taki oboroževalni vojni ni dovolj sto milijard evrov, kakor je recimo napovedal nemški kancler Scholz. Ne, mi moramo potem predrugačiti celo našo družbo in način življenja. Namreč, raziskave kažejo dvoje ... Prvič, ni dovolj kupiti tank, ta tank mora nekdo voziti, in mi danes voznika tanka nimamo. Evropsko družbo smo namreč vzpostavili na način, da verjamemo v mirno reševanje sporov, in vojna res zadnja, zadnja rešitev. Militarizacija Evrope pomeni, da moramo spremeniti način razmišljanja. Potem moramo to vojno razmišljanje vgraditi že v generacije, ki jih vzgajamo danes. Pogosto povem, da četudi bi Slovenija danes vzpostavila obvezno služenje vojaškega roka, v vojski ne bi imeli ljudi – ker se mladi fantje pozivu preprosto ne bi odzvali. In kaj potem? Jih bomo šli iskat domov s policijo? Jih bomo odvlekli v vojsko? Mislim, da ne. Če se vrnem k oboroževanju ... Kot sem že rekel, samo kupovanje tankov je premalo. Odvračilni moment bi nastopil šele, če bi Evropa razpolagala z vsaj približno enakim nuklearnim arzenalom. Ali to pomeni, da bomo v Evropi začeli graditi proizvodnjo atomskih in vodikovih bomb? Jaz dvomim, oziroma želim si, da se to ne zgodi, ker obstoj vsega tega orožja sam po sebi predstavlja nevarnost. In ne nazadnje potem ne govorimo o milijardah, temveč o tisočih milijardah evrov.
Kakšen pa je položaj EU v svetu? Kdo so naši prijatelji, zavezniki, sovražniki?
Želel bi si, da bi bili sposobni voditi diplomacijo na način, da ne bi imeli sovražnikov, pa tudi pri prijateljih je treba biti malo previden. Vidimo, da ne oziraje se na to, kako blizu smo si na zahodu po načinu življenja, je v trenutku, ko pride do nekaterih temeljnih ali celo napol eksistencialnih vprašanj, prijateljstva silno malo. Trdim, da mora biti Evropa zdrava sama po sebi, vrniti ji moramo dostojanstvo, prenehati se moramo ves čas naslanjati enkrat na enega, enkrat na drugega. Nekatere stvari moramo biti sposobni nasloviti tudi sami in se ne vedno zanašati na druge. Lepo je seveda, da imaš prijatelje, še bolj modro pa je, da se izogibaš sovražnikov. Osebno torej menim, da je odvisnost EU v zunanji politiki v relaciji do Združenih držav Amerike absolutno prevelika. Zgraditi moramo sistem, kjer bo na vrhu EU-diplomacije nekdo, ki bo imel določeno moč in bo lahko predstavljal Evropsko unijo navzven. Kar se tiče Kitajske, je pa tako: Kitajska budno spremlja, kaj se dogaja, in medtem ekstremno hitro raste. Mislim, da si trenutno ne moremo privoščiti konfliktov še z njo. Protekcionistična politika in zapiranje nam po mojem mnenju ne bo prineslo nič dobrega. V nekaterih segmentih sicer lahko s carinami pomagamo evropskemu gospodarstvu, predvsem pa moramo sami postati boljši in veliko več vlagati v znanje in razvoj. Zaradi tega trdim, da je gospodarstvo tisto, ki ga moramo dati v fokus, ne pa oboroževalna industrija, vojne in konflikti.
Če greva še h kmetijstvu: to je, kot kaže, za EU vse bolj pomembno, hkrati pa imamo na cestah vse več nezadovoljnih kmetov. Kaj je narobe s kmetijsko politiko?
Skupna kmetijska politika (SKP, op. p.) je nasploh prva skupna politika EU. Ob sprejetju je imela en sam cilj, in to je, da s pomočjo izdatne pomoči kmetijstvu Evropa nikoli ne bo več lačna. Ta cilj je bil dosežen že dolgo nazaj, danes imamo v Evropi nekje okrog 20 odstotkov presežkov hrane, ki jo plasiramo na globalni trg. Zadnja reforma SKP, ki je šla v smeri, da imamo manj industrijske proizvodnje hrane in več sonaravnega kmetovanja, je prava smer in jo je treba še okrepiti. Menim, da je treba kmeta pošteno plačati za delo, ki ga opravlja. Namreč, če pogledamo prehransko verigo, ugotovimo, da trgovci in vsi ostali vmes, med kmetom in potrošnikom, odnesejo skoraj ves dobiček. In to je hudo narobe. Določene stvari bo treba omejiti, ker trg očitno vsega ne naredi tako, kot bi moral. Hrano je treba pošteno plačati in kmetom na ta način vrniti dostojanstvo. Druga stvar, ki jo je treba urediti, je tok subvencij. Še vedno gre približno 80 odstotkov vsega denarja iz SKP za 20 odstotkov velikih kmetov. Mislim, da je to napačen pristop in da je treba premakniti ta odstotek v korist manjših kmetij, ki kmetujejo bolj sonaravno. Po trenutnem modelu namreč pridemo do tega, da je avstrijska krava vredna več od krave slovenskega kmeta, enako hektarji obdelovalnih površin, četudi slovenski kmet te obdeluje v večji meri sonaravno, v velikih kmetijskih državah pa je kmetijstvo zelo industrializirano in izjemno obremenjuje okolje. Sprašujem se, zakaj tega že kdo ni do zdaj naredil. Evropske poslance imamo že kar nekaj časa v parlamentu, pa se mi zdi, da je bilo na tem področju storjenega premalo. Fokus je torej treba premakniti k bolj sonaravnemu kmetovanju, ker si to lahko tudi privoščimo. Biokmetovanje ne sme biti luksuz, ker ni za to nobene potrebe, ampak mora biti vsaj konkurenčno in cenovno dosegljivo vsem. Zadnja stvar, ki jo je treba urediti, pa se nanaša na naš domači trg. Slovenija namreč nima absolutno nobene prave strategije na področju prehranske politike. Prodaje, kot so Panvita, Celjske mesnine, ter da Mesnine Kamnik, katerih 100-odstotni lastnik je država oziroma SDH, niso strateška naložba – to se ne bi smelo dogajati. Ob tem pa govorimo, da je prehranska politika za nas strateško vprašanje. Tega nekako ne znam povezati. Razumem, da ministrstvo za kmetijstvo poziva k ohranjanju kmetijskih zemljišč, ampak nekdo bo moral to zemljo obdelati. Denar, ki ga dobimo iz Evropske unije, bi moral biti kmetom lažje dosegljiv, namesto da jih ubijamo z birokracijo. Kmet mora biti skorajda poslovnež, da pride do tistega, kar mu pravzaprav pripada. Pogrešam administrativno razbremenitev, oziroma bi morala država vzpostaviti mehanizme, prek katerih bi se kmet ukvarjal s kmetovanjem in manj z administriranjem.
Izpostavil bi še, da opažam, da se želi vzpostaviti sintagma, da če hočemo hrano proizvajati, potem ne moremo varovati okolja. Trdim, da imamo lahko oboje. Prepričan sem, da ko bomo kmete pošteno plačali, tudi ne bo potrebe po iskanju obvodov ter onesnaževanju okolja in uporabi zdravju škodljivih sredstev. Kmetijskih zemljišč imamo dovolj, a bi morali z njimi gospodariti bistveno bolj preudarno, kot gospodarimo danes.
Če boste izvoljeni in postanete evropski poslanec, se boste podali tudi na parlamentarne volitve?
Ne. O tem ta hip resnično ne razmišljam.
