Dietičarki Katarina Adamič in Eva Premk uvodoma izpostavita, da ima šolska prehrana pomemben vpliv na zdravje otroka, saj »predstavlja večji delež njegove celodnevne prehrane. Natančneje, šolski obroki lahko predstavljajo od 20 do 70 odstotkov celodnevnega energijskega vnosa.« Vpliv kakovostnih šolskih obrokov se kaže v manj izostankih od šolskih obveznosti, boljši miselni sposobnosti in učnih rezultatih, manjšem tveganju za kronične nenalezljive bolezni, primerna hrana je ključna za vzdrževanje optimalne telesne mase, zmanjšuje pa tudi socialno-ekonomske neenakosti, sta našteli dietetičarki iz Bolnišnice za otroke v Šentvidu pri Stični, kjer obravnavajo kronično bolne otroke.
Učiteljev jedilnik
Problemi, ki jih vidita na področju prehrane otrok v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, so, da se v kuhinjah vrtcev in osnovnih šol soočajo s kadrovsko podhranjenostjo, starostjo kuharjev in celo neprimerno izobrazbo organizatorjev prehrane. Obroke za vrtčevsko in osnovnošolsko populacijo namreč »pripravlja 1426 šolskih kuharjev, od tega jih je polovica starejših od 50 let. Poudarili bi radi še nekaj, in sicer da imamo v Sloveniji 47 organizatorjev prehrane, večina od njih pa je kar učiteljev. Poleg rednega dela, poučevanja, jim namreč dodelijo še organizacijo šolske prehrane.«
Kaj je še lahko težava?
Po njunih besedah šole težko »konkurirajo« prehranjevalnim navadam, ki jih mladi vzpostavijo v domačem okolju. »Težko je od otroka pričakovati sprejemanje raznolike oziroma mešane šolske prehrane, če teh okusov iz domačega okolja ni navajen. Domača hrana namreč vključuje veliko sladkorja, soli in/ali maščob,« sta povedali. Tako se po njunih besedah otroci kakovostnih šolskih obrokov ne dotaknejo in se domov vračajo lačni, nato jim starši največkrat pripravijo nekaj, kar je skladno z njihovimi željami, in tako obvelja zelo ozek prehranski nabor, v katerem se pogosteje znajdejo živila z višjo vsebnostjo energije in manj hranil. »To dodatno podpirajo oziroma izrabljajo gostinski ponudniki, ki v tako imenovanih otroških menijih ponujajo jedi, ki se najpogosteje pojavljajo na domačih krožnikih otrok. Običajno so to testenine z bolonjsko omako, ocvrti krompir, medaljončki, sir, so pa v tem naboru (vsaj) še hrenovke. Pogosto k naštetemu dodajo sladke in mastne omake, kot sta kečap in majoneza, kar vse prispeva k enolični prehrani,« sta dejali strokovnjakinji.
Omenili sta še negativen odnos nekaterih staršev ali skrbnikov do spodbujanja otrok k primernim prehranjevalnim navadam, natančneje uživanju zelenjave, sadja, manj mastnih mlečnih izrekov, pustega mesa in mesnih izdelkov, rib, polnovrednih kaš, manj zabeljenih prilog, k pitju vode ... Na drugi strani imajo ti isti starši »pričakovanja, ki presegajo zmožnosti sistema šolske prehrane«.
»Poleg tega je pomemben način priprave jedi in njenih komponent, količina in pogostost uživanja določenega živila. Na primer: pogosto zasledimo jedilnike za mlajšo populacijo, pri katerih se ponujajo zajtrki z višjo vsebnostjo sladkorja, soli in/ali maščob. Pogosta izbira so kruh, maslo in med ali marmelada, kruh in pašteta, mlečni zdrob in kakav in podobno. Pogoste so tudi sladke popoldanske malice, denimo buhtlji, krof, rogljički, čokoladno mleko, sadne skutke. Najino sporočilo ni delitev hrane na dobro in slabo, temveč na bolj ali manj uravnoteženo. Nobeno živilo ni prepovedano, temveč je potrebna smiselna umestitev, pomembni sta količina in pogostost vnosa,« so njuni konstruktivni sklepi.
Dietetičarki pri svojem delu v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični na prehranskih obravnavah otrok in staršev ugotavljata neprimerno sestavljene obroke v šoli ter doma. »To pomeni, da so obroki energijsko bogati, a hranilno revni. Tako otroci običajno presežejo individualno priporočene energijske potrebe, hranilni vnos pa je siromašen. Po zaključeni hospitalizaciji v naši bolnišnici otroci prejmejo obrazec zdravnika pediatra, ki omogoča prejemanje prilagojene prehrane v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Namreč ko ugotovimo, da je prehrana v šoli obravnavanega otroka energijsko prebogata, svetujemo, da zaprosijo za prilagojeno prehrano.«
Kaj je sploh prilagojena prehrana?
Po informacijah Adamičeve in Premkove je prilagojena prehrana običajna oziroma primerna družinska prehrana. »Razvoj živilske industrije je privedel do tega, da otroke bolj privablja k uživanju hrane z višjo vsebnostjo sladkorja, soli in/ali maščob, zaradi česar se jim običajna, prilagojena družinska prehrana ne zdi okusna.«
Ko govorimo o prehrani v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, je pomembno še nekaj, ugotavljata sogovornici. Iz pogovorov z otroki in mladostniki sta uvideli, da je čas, namenjen šolskim obrokom (15 ali 20 minut), prekratek. Prav tako ne vidita smisla v prepovedi uživanja tekočine med poukom, kot problematične prepoznavata tudi nadomestke za otroke s prehranskimi omejitvami. Če ima vrtčevski otrok ali učenec v osnovni šoli na primer laktozno intoleranco, mu ponudijo rastlinske nadomestke, »kot je denimo sojin jogurt. Njegova hranilna sestava ni primerljiva običajnemu mlečnemu jogurtu brez laktoze. Vendar je to že drugo obzorje, ki zahteva razpravo.«
