»V nedeljo zvečer sem šel spat, ampak nisem spal, vso noč se mi je pred očmi vrtel ta prizor. Reševati življenje je dejanje, ki ga ne moreš primerjati z nobenim drugim,« je ob robu ovinka nad Bezovico pod Kraškim robom, kjer je v nedeljo 73-letna Koprčanka z avtom zapeljala s ceste in skoraj končala v 50-metrski globeli, razmišljal lovec Mladen Miklavčič iz Zazida. Z ženo Ljudmilo sta se v nedeljo iz domače vasi odpravila k maši v Predloko, in ko sta se po cesti spuščala proti Bezovici, se je ženi zazdelo, da ob levem robu ceste vidi obris zadnjega dela avta. »Jaz nisem videl nič, ker sem gledal cesto. Še rekel sem ji, ma kaj govoriš … Potem sem ustavil, odprl okno in slišala sva trobljenje. Dobil sem kurjo polt, takoj obrnil in zapeljal do ovinka. Z ženo sva skočila iz avta, pogledala čez rob in zagledala avto, ki je nihal, sloneč na grmu,« je prvi prizor opisal Miklavčič.
Zadrževal jo je varnostni pas
Približal se je vratom avtomobila, odprl vrata, vprašal voznico, ali je v redu, takrat pa se je avto premaknil še malo naprej. »Visela je na varnostem pasu, na glavi je imela veliko buško, v rokah pa je držala telefon, ki mi ga je nato dala v roke. Na liniji je bila njena hčerka, dopovedal sem ji, kje je nesreča in kam naj pride,« je opisal. Voznico so morali čim prej rešiti, a še nujneje je bilo privezati avto. Ta je s prvim delom slonel na majhnem grmu, sprva so mislili, da je ruj, včeraj pa se je izkazalo, da gre za manjši puhasti hrast. Avto je pri tem nihal malo naprej in malo nazaj. Miklavčič je zato kar s strmine poklical kolega lovca Borisa Cunjo v Bezovico. Ta je prihitel na kraj s svojim terencem, potegnil pas za reševanje iz prtljažnika, ga vrgel Miklavčiču in privezal vozničin avto na svojega. Takrat se je iz Zazida pripeljal še tretji lovec, Bojan Švab.
»Da sem lahko privezal avto, sem se splazil skoraj do vrha, zato smo se dogovorili, da me Bojan priveže na pas in se z Borisom spustiva do nje. Ko sva bila spet pri ženski, ni bila več odzivna kot prej, po pogovoru s hčerko je očitno padla v šok. Vseeno se me je trdno oklenila, odpela se je sama, da sva jo potegnila iz avta. Na zadnjih sedežih sem videl bergle, takrat pa je na kraj nesreče že prispela njena hči in zavpila, naj paziva, saj so mami pred dvema mesecema operirali hrbtenico,« sta povedala Miklavčič in Cunja. Če jima tega ne bi povedala, bi jo verjetno poskušala sama spraviti po brežini navzgor, tako pa sta se slekla in pod njo podložila bundi, vrgli so jima še nekaj oblačil in odej, da sta jo zavila, ker je drgetala. Cunja ji je podprl glavo in vrat, Miklavčič ji je držal spodnji del telesa. »Bojan je pas privezal za borovec in hčerki pomagal do nas, da jo je objela in ji rekla nekaj besed. Ko je začutila hčer ob sebi, se je končno umirila,« je povedal Cunja.
Na koncu reševali še lovca
V takem položaju sta vztrajala skoraj 40 minut, do prihoda gasilcev in reševalcev. Ves čas ju je Švab držal privezana na pasu, Miklavčičeva žena pa je usmerjala promet. »Ko so jo gasilci namestili v nosila in jo potegnili na cesto, se nisem mogel več premakniti. Noge so mi v klečečem položaju popolnoma otrpnile, zato sem jih prosil, naj potegnejo navgor še mene,« nam je povedal Miklavčič in se še včeraj zahvaljeval sosedu Švabu, ki ga je ves čas držal privezanega na pasu.
Medtem je na kraj prihitel še lovski starešina Fabio Steffe, ki je Švaba in Cunjo čakal, da prideta pregledat teren za postavitev nove lovske preže, pa ju ni in ni bilo. »Da so avto opazili lovci, je velika sreča. Ljudje včasih nimajo s čim pomagati, lovci pa imamo v prtljažnikih pasove, sekire in veliko drugega orodja …« je poudaril Steffe. Miklavčič pa je dodal, da je mimo njihovih avtov zapeljalo veliko vozil, a se večina voznikov sploh ni ustavila.
