»Uporabnik mora soglašati, da mu nekdo drug naredi nego na telesu. Če s tem ne soglaša, mu tega ne moremo vsiljevati.« Pa imate konkreten dokaz, da je Andrej zavračal pomoč? »Ne tega dokaza pa nimam. Beseda proti besedi.« To je le eden od izgovorov, ki smo jih te dni slišali na pretek. Direktorica kočevskega CSD Katarina Hiti je le ena od predstavnikov javnih zavodov, ki se drug za drugim otepajo svoje odgovornosti in dolžnosti, ki so jih pri onemoglem Andreju opustili. Obenem pa dopustili, da je v njihovem okolju leta 2024 med lastnimi izločki, nebogljen in zanemarjen kar štiri mesece ležal krajan, pozabljen in zapostavljen od vseh. Institucije, ki so deklarirano zaprisežene izvajanju skrbi za socialni blagor in varnost pomoči potrebnim, niso opravile svojega dela. Pika. To lahko mirno zapišemo brez kakršnegakoli pretiravanja. Človek, ki se zaradi bolezni in posledične mišične oslabljenosti v nogah ne more postaviti pokonci, namreč ni nikogar zdramil do te mere, da bi mu že iz svoje osnovne profesije ali pa, preprosto, človečnosti pristopili naproti. Saj ni potreboval veliko – bolniško posteljo, fizioterapijo in osebno higieno. V prvi vrsti vodo in milo, potem pa vse ostalo.
Direktor Jutra: Nege nismo izvajali zaradi varstva zaposlenih
»Nikoli nisem zavrnil nege,« je po reševalni akciji vidno olajšan, da je končno čist, povedal Andrej. »Še postrigli so me tukaj ob strani,« je dejal in si s prsti pogladil lase. Sveže umit, obrit in pokrit z novo posteljnino. Pod telo, ki je bilo štiri mesece ujeto v posteljo, so mu položili masažno blazino, ki bo poskrbela za prekrvavitev in krepila mišični tonus. Njegove besede, da se ni nikoli branil vode in mila ter pomoči pri higieni, je potrdila tudi soseda Slavica, ki je zadnje mesece edina svetla točka v življenju onemoglega 59-letnika. Zakaj bi človek lagal pri tako osnovni fiziološki potrebi, kot je osebna higiena?! Da te res ni prejel, dobimo potrditev pri direktorju zavoda Jutro, za pomoč in nego na domu, Gregorju Leviču: »Nege pri njen nismo izvajali, ker pogoji za naše zaposlene niso bili primerni. Bivanjske razmere so bile neustrezne, prav tako je bila postelja prenizka. To predstavlja nevarnost za naše zaposlene. Po zakonu o delovnih razmerjih moramo ščititi svoje delavce.« Delavci imajo temeljne pravice, ki uporabniku storitev, za katerega plačuje občina, očitno ne pripadajo. Pa čeprav životari v lastnih izločkih. Pravica delavcev do čistega delovnega okolja je pred pravico človeka do obravnave, čeprav leži v lastnih izločkih?!
Zdravstvo in socialna, dva temeljna stebra naše družbe, od katerih smo odvisni in ju obenem finančno vzdržujemo državljani, sta pri njem povsem odpovedala. So pa direktorji in vodje institucij složni in enotni, da so za Andreja naredili vse, sklicujoč se na zakonodajo in pravne floskule. A kaj ko so s povsem človeškega vidika doživeli popoln zdrs. Kako bi sicer razumeli številne socialne delavke, zdravnika, patronažno sestro in zaposlene v Jutru, ki so si pri njem menda pogosto podajali kljuke, niso pa videli mišjih iztrebkov po tleh, zavohali plesni in vlage, ki sta mu že razžrli oblačila, odpadajočega ometa tik nad njegovo glavo, pa ne nazadnje nakopičenih plastenk in posod z izločki tik ob postelji. So bili obiskovalci slepi ali je to normalni standard za bolnika in človeka v 21. stoletju? »Danes prvič je socialna delavka prijela za metlo in očistila tudi stopnice,« je vidno osupla povedala soseda Slavica. Do zdaj so mižali ob videnem in dejstvu, da Andrej nepokreten leži v postelji, ki je njegova miza in stranišče hkrati? Da že štiri mesece ni bil umit, to nikogar ni zmotilo. A pri bolniku, ki mu bolezen razžira noge, bi morali še posebej nameniti pozornost osebni higieni.
Socialne delavke prihajajo in so prihajale od 15. novembra naprej. Na koliko časa so ga obiskovale, vprašamo direktorico CSD Katarino Hiti? »Kadar je uporabnik želel.« »In kaj so od 15. novembra do objave v našem mediju delale?« nadaljujemo poizvedovanje. »Socialne delavke so urejale njegove pravice,« dobimo odgovor. Medtem ko je Andrej ležal v lastnih iztrebkih? Hitijeva se je naprej izgovarjala, da so bili za nego zadolženi v zavodu Jutro, kjer pa niso opravili nalog, kot je direktor Levič že razložil, ker »zaposleni niso imeli zagotovljenih delovnih pogojev«. Direktor zavoda Jutro je povedal tudi, da so zaposleni v Jutru večkrat ponudili pomoč Andreju, a jo je ta zavrnil. Kakšno pomoč konkretno je zavrnil, nas zanima? »Pomoč pri postrežbi hrane.«
Glede na to, da mu zgornji del telesa dobro služi, nič nenavadnega, saj si pri nošenju žlice v usta lahko pomaga z lastnimi rokami. Ali je zavrnil tudi nego, še vprašamo. Imate o tem pisno dokazilo? »Nimam. Nege mu nihče ni ponudil zato, ker ni bilo vzpostavljenega okolja za zaposlene.« Nekdanji zaposleni v Jutru pa nam je sporočil tole: »Z moje strani je bila koordinatorka zavoda Jutro obveščena glede situacije g. Andreja, a zakaj vodstvo ni ukrepalo, tega žal ne vem.«
Kaj je res zavrnil Andrej?
Tudi direktorica CSD je prepričana, da so njihove zaposlene naredile vse, ko so obiskale Andreja. Direktorica jim verjame na besedo, sama si stanja na terenu ni ogledala. »Trdno stojim za tem, da so zaposlene svoje delo opravile. Bile so tam in popisale vse, kar potrebuje.« Popisale da. Še v ponedeljek zarana so mu pod nos pomolile nove papirje. Od njega so izsilile podpis, da noče v sobico za brezdomce, ki bi jo moral deliti s štirimi uporabniki. Tam ni nočnega varstva, torej bi vpričo treh brezdomcev opravljal potrebo v postelji, torej slabše kot doma, ko to lahko naredi v intimi. »Ponudili smo mu plenico,« so povedali na CSD. Andrej pa je komentiral: »Torej bi me dali ob 16. uri v plenico in v njej bi ostal do 8. ure zjutraj? Seveda sem to zavrnil.«
V torek so mu ponudili v podpis izjavo, da zavrača dom za starejše občane. Andreju bi namreč s tem vzeli tudi socialno podporo, 465 evrov. Rad bi še stopil na noge in delal! Pred hišo ga čaka registriran avtomobil, redno plačuje položnice s pomočjo sosede, s preselitvijo v dom bi mu vzeli popolno samostojnost, sčasoma verjetno tudi podrto nepremičnino. Želeli bi ga vtakniti v plenice in ga prikleniti na posteljo. Z odvzemom finančne samostojnosti pa si ga tudi podrediti, narediti odvisnega. Postavljen pred golo dejstvo, brez možnosti izbire, je Andrej ponujeno rešitev zavrnil. Ni privolil v krčenje svojih osnovnih pravic. Želi se vrniti v življenje, delati. Vse, kar Andrej potrebuje, kot je zadnja ugotovitev direktorja zdravstvenega doma Emirja Kuduzovića, je – fizioterapija!
Človeka je treba postaviti na noge. Tako pa so z obiskom socialni delavci zgolj naredili kljukico na seznamu svojih dnevnih nalog. Ali si na ta način zavarovali hrbet? Človeka, ki ne privoli v izvršeno dejstvo, prepuščajo samemu sebi. Ker si je Andrej upal na glas reči, da ne gre v sobo za brezdomce, ker ni brezdomec in ker so v sobi še trije, ki bodo gledali, kako opravlja veliko potrebo, je ostal v lastnih izločkih doma! Nihče mu ni šel naproti do medijske objave. Nihče ni iskal zanj primerne rešitve. Direktorica Hitijeva iz centra za socialno delo tako pove, da ni odgovorna za stanje, v katerem se je znašel Andrej, ker o tem ni vedela ničesar. Svojim strokovnim delavkam pa zaupa, ker so naredile vse, kar so lahko. Spomnimo: »Urejale so njegove pravice.« Od 15. novembra do 19. januarja, ko je prišla prva pravica; in to je izredna pomoč. Vse to so uredile pri pravicah. Hitijeva pa na teren ni šla.
Občini zaračunajo storitev, ki je ne opravijo
Po naši objavi smo prvič srečali zaposleno Jutra, ki je Andreju prinesla kosilo. Posneli smo jo. Približno minuto se je zadržala. Zaščitena z masko je na hitro odložila posodo na mizico in se zavrtela na petah. Brez vprašanja, ali potrebuje kakšno pomoč. Ali potrebuje krožnik, vilice, žlico, da ga morda privzdigne v postelji. Nič. »Izvajamo samo storitev dovoza hrane in postrežbe,« je pojasnil direktor zavoda Jutro Gregor Levič. »Ostalo je uporabnik odklonil.« Torej, po njihovem je odklonil tudi krožnik in pribor? Zaposlena je storitev opravila v manj kot minuti, zavod, ki je opravil samo dovoz, ne pa tudi postrežbe, je to vseeno zaračunal občini. »Gre za celotno storitev,« je dejal Levič. Ampak niste je opravili, mu predočimo. Zakaj ste občini zaračunali dovoz in postrežbo, če je niste opravili? Vsak dan, dan za dnem zaračunavajo občinam nekaj, česar ne postorijo. Gre pa za celovito storitev, ki jo plača Občina Kočevje. Koliko je še takih uporabnikov, ki jim hrano samo odložijo in poberejo plačilo za popolno storitev?
Natanko 431.878,99 evra je zavod Jutro lani prejel od Občine Kočevje. Januarja letos je za storitve, ki jih izvajajo na domu, prejel dobrih 31 tisočakov. Socialno podjetje ima na svoji spletni strani zapisano, da ponuja celovito podporo in oskrbo za tiste, ki potrebujejo pomoč v domačem okolju, med storitvami, ki jih nudijo, pa navajajo »pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, kot so oblačenje, umivanje, hranjenje in vzdrževanje osebnih pripomočkov«, in še »gospodinjsko pomoč, vključno s prinašanjem obrokov, nakupom živil in osnovnim čiščenjem prostorov«. Delujejo v domačem Kočevju in Žužemberku. Zavod, ki ima besedo socialni zapisan v nazivu, je bil eden od tistih, ki je pri Andreju tudi spregledal očitna dejstva. Direktor, ki je bil s strani delavk obveščen o razmerah pri Andreju, ni zmogel akcije. Se je pa, pove, pogovarjal s centrom za socialno delo. S tem si je opral roke. Pogovoril!? V konkretnem primeru je bilo res veliko besed, a malo dejanj. So k njemu res vsi hodili zavezanih oči? Kot pijanec plota so se oklepali paragrafov, pravil, prelagali odgovornost na drugega, veliko govorili in nič storili. Direktorji in zaposleni res ne premorejo trohice sočutja, empatije, srca?
Center je Andreju nakazal izredno socialno pomoč, da si uredi bivanjske razmere. Človek, ki ne more vstati. Naj sam prebeli stene, zamenja šipe na razbitih oknih, pokrpa streho in odstrani gnil pod? S tem so naredili še eno kljukico na seznamu nalog. Sto evrov na mesec porabi samo za elektriko, da ne zmrzne v ležečem položaju, saj skozi počene šipe in špranje v stenah pritiskata vlaga in mraz. Še sto evrov so v torek vzele socialne delavke, da so nabavile krpice, vedro in čistilne gobice. Dvesto petdeset evrov odšteje za edini topli obrok v dnevu. Naj si s preostankom, nekaj centi, sam plača dodatno fizioterapijo?
Po naši akciji se je v Slovencih spet prebudila dobrota. Stanovanje, ki je vsaj za silo očedeno, je že nared za obnovo. Vanj samodejno prihajajo lokalni obrtniki, Andrejevi znanci, ki so njegovo zgodbo izvedeli iz našega medija.
Roman Vučko mu bo obnovil prostore, električar bo preveril varnost napeljave, nakupili mu bodo tudi novih oblačil. Zdaj, ko ima novo posteljo, tudi ni več zadržkov, da mu ne bi mogli redno izvajati nege in fizioterapije, začel naj bi danes. Še vedno pa ostaja vprašanje. Zakaj se prej ni dalo, ko pa je v prostor vstopila kamera, je bilo vse drugače. Kar naenkrat je direktor zdravstvenega doma po urgenci župana Vladimirja Prebiliča uspel v rekordnem času podpisati obrazec za bolniško posteljo, kar naenkrat različne zaposlene javnih zavodov vrtijo metlo v njegovi sobici. Kar naenkrat je Andrej »dovolil«, da mu preoblečejo posteljo, kar naenkrat je postrižen in umit. Sta bili potrebni zavlačevanje in prelaganje krivde? Kako je mogoče, da ni bilo v treh javnih zavodih nekoga, ki bi mu zazvonil alarm in bi rekel, nekaj je narobe, nekaj je narobe ...
Morda bo ravnanje v prihodnje popravil pristojni minister Luka Mesec, ki bo v konkretnem primeru v Kočevje poslal inšpekcijske službe, »pristojne za ugotavljanje zakonitosti ravnanj pristojnih, s konkretnim primerom seznanilo in jim predalo vse informacije. Želimo si, da do takšnih primerov, ki nas žalostijo, v sistemu socialne varnosti ne bi prihajalo. Zato je prav, da se raziščejo vrzeli, ki so do tega privedle in uvede mehanizme, ki bi to preprečevali.«
Andrej bo čez nekaj mesecev hodil, priložnostno bo delal in nas peljal na »žurko«, je obljubil. A kočevski Andrej v tej državi ni edini. Tragičnih človeških usod, za katere se nihče ne zmeni, je preveč. Andreji se nam javljajo po vsej Sloveniji.
