Zastajanje aktivnosti vlade na vse bolj perečem področju podnebnih sprememb je spodbudilo zunajparlamentarno stranko Vesna, da se je z odprtim pismom resnih opozoril obrnila na ministra za okolje, podnebje in energijo Bojana Kumra. S sopredsednico stranke Uršo Zgojznik pa smo spregovorili o pereči tematiki, h kateri bomo morali resno pristopiti tudi Slovenci, nedavno pa je razdvojila svetovne voditelje na podnebnem vrhu v Dubaju.
Na katere podnebne zaveze, ki jih je obljubila ob nastopu mandata, je vlada pozabila in so ostale neizpolnjene? Kje je naša vlada obtičala v prilagoditvah na novo okoljsko politiko?
Ta vlada se je ob nastopu predstavljala kot tista, ki bo dala močno podporo podnebnim politikam in zelenemu prehodu. Koalicijska pogodba vsebuje nekaj jasnih prioritet, ki jih velja podpreti, a žal ostajajo neuresničene. Nekaj nastavkov v to smer gotovo je pravih, na primer podnebni zakon, a se nam zdi, da vse poteka prepočasi in s premalo odločenosti. Še vedno uporabljamo premog za ogrevanje in proizvodnjo elektrike. Izpusti ogljikovega dioksida, povezanega s prometom, se celo povečujejo, namesto da bi se hitro zmanjševali. Vloga plina se ni bistveno zmanjšala, kar je stalno cenovno tveganje za gospodinjstva. Ostaja bojazen, da bo vlada premalo storila na področju pospeševanja rabe obnovljivih virov in se bo raje zatekla k sporni jedrski energiji. Pozdravljamo namero o pripravi podnebnega zakona in prenovi nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, a se hkrati bojimo, da bosta premalo ambiciozna in se ju ne bo izvajalo v celoti.
Evropska agencija za okolje (EEA) je vzpostavila spletno platformo za izmenjavo orodij, strokovnih podlag in znanja za Evropo, odporno na podnebne spremembe, ClimateADAPT. Kot je razvidno iz pregleda po državah članicah EU, Slovenija komisiji še ni predložila nacionalne strategije oziroma načrta prilagajanja podnebnim spremembam.
Konec leta 2016 je nastal Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam (SOPPS), ki pa mu vse do danes ni sledil podrobnejši izvedbeni načrt ukrepov in dejavnosti po sektorskih politikah.
Kot je razvidno iz Resolucije o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050, ki povzema ugotovitve osnutka Poročila o izvajanju SOPPS v obdobju 2016–2020, ključni ukrepi SOPPS za prilagajanje podnebnim spremembam, ki naj bi jih Slovenija realizirala do leta 2020, niso bili izvedeni. Kot večinoma neuspešno je bilo ocenjeno povezovanje z lokalno in regionalno ravnjo (nacionalna kontaktna točka ni bila ustanovljena) in zasebnim sektorjem ter aktivnostmi vzpostavitve rednega sodelovanja med raziskovalci in odločevalci (podnebni portal ni bil vzpostavljen). Ključen dosežek je bilo pomembno povečanje sredstev za namene prilagajanja, največji neuspeh pa je izostanek napredka pri pripravi kazalnika in ocen ranljivosti.
Katere so najbolj pereče, recimo temu, ekološke bombe v Sloveniji? Voda, zrak? Kaj je zastalo in kje?
V Sloveniji prihaja do eksplozije veliko lokalnih ekoloških bomb. Večino teh bi lahko preprečili z doslednim upoštevanjem predpisov in boljšim nadzorom. Težave, kot jih predstavljajo Salonit Anhovo, Lesonit, Termit, svinec v Mežici, morda lahko nekaj časa ignoriramo ali se pretvarjamo, da gre za probleme lokalnega značaja, toda v seštevku so resnična ekološka bomba. Treba je prevetriti nekatere omejitve, več kot nujno pa moramo izboljšati in okrepiti delovanje inšpekcije za okolje.
Trajnostna popoplavna obnova. Veliko tveganje za okolje predstavlja popoplavna obnova. Struge je treba urejati sonaravno, da bi ohranili občutljive rečne ekosisteme in preprečili ponovitev poplav. Ob vsem tem pa je treba z največjim razumevanjem in spoštovanjem v popoplavno obnovo vključiti prebivalce, jih ustrezno informirati, predvsem pa ozaveščati, kaj pomeni na primer življenje ob rekah v času vse večjih ekstremnih vremenskih pojavov.
Sistemsko reševanje posledic podnebnih sprememb in ukrepi prilagajanja nanje. To je področje, ki ga moramo začeti urejati takoj. Poplave so tudi posledica neustrezne pripravljenosti na spopadanje s podnebnimi spremembami, še posebej področja prilagajanja nanje. Žal moramo danes, zaradi desetletij napačnih odločitev, sprejeti dejstvo, da bodo različne naravne katastrofe postale neizogiben del naše bližnje prihodnosti. Posledice je nujno sanirati, hkrati pa moramo biti kar najbolje pripravljeni na takšne dogodke tudi v zelo bližnji prihodnosti. Treba je povezati različne stroke in različna področja upravljanja, da se zagotovijo sistemske rešitve pri preprečevanju nesreč, organizaciji pomoči in sanaciji ter kriznem komuniciranju v primeru katastrof. Področje je bilo predolgo zanemarjeno in čas je, da pride na vrh politične agende.
Naprej promet. Tranzit nekaterim prinaša ekonomsko korist, posledice pa občutimo vsi. Množica tovornega in avtomobilskega prometa pomeni kopico izpustov ogljikovega dioksida in trdnih delcev. Tak promet preprečuje, da bi izstopili iz dobe fosilnih goriv, povzroča nekaj sto smrti zaradi slabega zraka na leto in večino gospodinjstev dela revnejša zaradi velikih stroškov, povezanih s prevozom. Na tem področju je bilo storjenega bistveno premalo.
Energetika. V javnosti se navijaško in enostransko predstavlja ideja o nujnosti gradnje JEK2. Gre za projekt, ki ni ne varen, ne brezogljičen in ne zelen odgovor na prihodnje energetske potrebe Slovenije. Poleg tega je finančno prevelik za Slovenijo. Preseneča nas, da vlada ne prepoznava potenciala OVE – če že ne z okoljskega, pa vsaj s finančnega vidika; evropska sredstva za OVE kot tudi nujno nadgradnjo omrežja so na voljo, medtem ko EU projektov gradnje jedrske infrastrukture ne sofinancira niti ne kreditira več. Tako finančni kot okoljski dolg JEK2 bo bremenil predvsem prihodnje generacije. Večgeneracijski projekti, kot je izgradnja JEK2, si zaslužijo strokovno neodvisen in konservativen pristop, mednarodno sodelovanje s sosedi, povsem odprto in demokratično soodločanje državljanov, ne pa nove zakonodaje, ki bo omogočila, da že jutri začnemo graditi nekaj, česar se kasneje nikoli, na noben način ne da popraviti, spremeniti, si premisliti. Res je, da že danes vemo, da bo za sprejem take odločitve potreben referendum. A za izvedbo tega je treba zagotoviti nepristransko in strokovno razpravo ter ljudem predstaviti argumente za in proti, kar pa do danes ni bilo enakovredno naslovljeno.
Kmetijstvo in prehrana. Naš sistem oskrbe s hrano sloni na vse večji intenzifikaciji in specializaciji kmetijstva, kjer je večina dobička daleč stran od kmetij in imajo največ koristi predvsem agro-kemična industrija in velike trgovske verige. Intenzivne oblike kmetijstva, z odvisnostjo od mineralnih gnojil, sintetičnih pesticidov in uvoza krme, vodijo tudi v Sloveniji do prevelikih okoljskih obremenitev: onesnaženje pitne vode z nitrati in pesticidi, izguba biotske pestrosti, onesnaženje zraka z amonijakom, velik prispevek k emisijam toplogrednih plinov. Hkrati intenzifikacija kmetijstva uničuje osnovne proizvodne vire kmetov: zdrava tla in opraševalce, pa tudi lastno zdravje kmetov z izpostavljenostjo kemičnim pesticidom. Zavzemamo se za podporo kmetijam pri prehodu k praksam, ki so v sozvočju z biotsko pestrostjo, varstvom tal in omogočajo prilagajanje kmetijstva na podnebno krizo. Kmetijska politika v Sloveniji mora široko podpreti ekološko kmetijstvo in širše okolju prijazne tehnologije. Na ravni EU bi morala Slovenija na tem področju odločno nastopiti proti rabi glifosata, za omejitev rabe fitofarmacevtskih sredstev ter proti uredbi o novih genomskih tehnikah, ki na veliko odpira vrata GSO (ob rahljanju predpisov na področju označevanja) celo na račun opuščanja avtohtonih sort. S predajo monopola nad semeni velikim korporacijam izgubljamo svojo prehransko suverenost.
Kaj pa v predlaganem zakonu o obnovi ni v skladu z nastajajočim podnebnim zakonom?
Zavedamo se nujnosti ZORF, a vendarle bi ga lahko uskladili s temeljnimi načeli podnebnega zakona, četudi je ta šele v pripravi. Med investicijami, ki jih predlaga ZORF in ki predstavljajo visoko tveganje za doseganje podnebnih ciljev, najbolj izstopa izgradnja cestnoinfrastrukturnega projekta oziroma izgradnja tretje razvojne osi (68. člen). Opozarjamo predvsem na to, da ZORF v nobeni določbi ne zavezuje investitorjev, da morajo načrtovane investicije temeljiti na načelih, da se »ne škoduje bistveno« (ang. DNSH – do no significant harm) in da krepijo podnebno odpornost infrastrukture. Bojimo se, da bomo z ZORF ponavljali nepopravljive napake iz preteklosti, ki so rezultirale v zgrešenih investicijah, kot je prednostno vlaganje v izgradnjo cest in ob tem zanemarjanje železniške mreže, kar vodi v t. i. učinek zaprtega sistema (ang. lock-in-effect), ki preprečuje uvajanje energetsko bolj učinkovitih in manj potratnih tehnologij (TEŠ6, kanal C0 ipd.). Zato predlagamo, da pristojno ministrstvo vzpostavi uspešen in učinkovit mehanizem upravljanja z javnimi in zasebnimi finančnimi viri za obnovo in razvoj, in sicer tako, da bodo vsi razpoložljivi viri naloženi strateško in trajnostno.
Kaj bi morala vsebovati strategija podnebnih sprememb?
Načrt oziroma strategija prilagajanja na podnebne spremembe bi morala vsebovati podrobnejše izvedbene ukrepe na področju vseh sektorjev in politik. Za začetek bi moral dokument izražati jasno in ambiciozno vizijo, poleg ukrepov za zmanjšanje emisij (ki jih sicer naslavja tudi NEPN) je pomembno, da se pripravijo ukrepi za zaščito pred ekstremnimi vremenskimi dogodki. Vsebovati mora jasne ukrepe za prenehanje uporabe fosilnih goriv. Potrebujemo datum popolne opustitve fosilnih goriv in jasen načrt, kako bomo to izvedli. Tak načrt mora postati nekakšna družbena pogodba in »podnebna ustava«. Ne more iti le za projekt vlade, temveč za široko družbeno zavezo. Brez tega sploh ne bo šlo. Ob tem potrebujemo tudi načrt prilagajanja na podnebne spremembe. Te niso prihodnost, ampak so sedanjost, zato moramo že danes vedeti, kako se bomo spopadali z vročino, ujmami in spremembami v naravnem okolju. Žalosti nas, ker z vsem tem odlašamo. Namreč, države, ki bodo vodilne pri teh spremembah, bodo ostale ali postale najbolj razvite in tam se bo najbolje živelo. Slovenija vse bolj zamuja, zato bi že morala začeti s hitrim tekom prilagajanja. Pri pripravi strategije podnebnih sprememb je pomembno upoštevati različne vidike, vključno z okoljskimi, gospodarskimi, družbenimi in političnimi vidiki. Strategija mora biti zasnovana tako, da je čim bolj učinkovita in hkrati sprejemljiva za vse deležnike, izvedba pa bi morala biti odgovornost vseh deležnikov, vključno z vlado, podjetji, nevladnimi organizacijami in posamezniki.
Kako ocenjujete nedavni podnebni vrh COP28 in številne vladne delegacije, ki so se zgrinjale v naftna središča, kjer so pri opuščanju fosilnih goriv sprejeli dogovor s figo v žepu, saj ne omenja njihove odprave, temveč le poziv k prehodu od uporabe fosilnih goriv?
Že lokacija dogodka ni vzbujala optimizma in morda je zato razočaranje celo manjše, kot bi moralo biti. Fosilna goriva je treba opustiti, a vsak podnebni vrh prinese nov način zavlačevanja. Kljub slabim obetom je nekaj sklepov vrha COP28 vendarle korak v pravo smer. Podnebni vrh je prvič v zgodovini določil pot k postopni opustitvi nafte, premoga in plina. To je sprejemljiv kompromis na poti k ukinitvi fosilnih goriv, kar pa ni dovolj.
Treba je določiti jasne in zavezujoče roke za opuščanje fosilnih goriv. Že v tem desetletju bo treba pospešiti opuščanje fosilnih goriv v energetiki, potrojiti bo treba energijo iz trajnostnih virov in podvojiti energetsko učinkovitost. Predvsem pa od držav zahtevati, da sledijo danim zavezam in jih prelijejo v nacionalne strategije in zakonodajo, s čimer imamo težave tudi v Sloveniji.
Dodatno bi kot presenečenje tega zasedanja izpostavili stališče predsednice Republike Slovenije, ki se je zavzela za krepitev jedrske energije napram OVE, in to v času, ko pri nas razprava o tem še poteka.
Katera država v EU pa je med vodilnimi pri podnebnih zavezah? Bi ji lahko in morali slediti?
Države so različno uspešne, za Slovenijo pa ni ravno pravilno, da se primerjamo z Irsko ali državami zahodne Evrope. Švica, čeprav ni v Evropski uniji, ima zelo podobno izhodišče za oblikovanje podnebnih ukrepov kot Slovenija. Je alpska država, tako kot Slovenija, nima tisoče hektarov razpoložljivih zemljišč, kot jih nimamo mi, zato je težko umeščati stvari v prostor. A tam so se na referendumu odločili, da želijo državo, ki svoje podnebne zaveze gradi na obnovljivih virih energije, in bodo kmalu kot prvi v Evropi to tudi dosegli. Pri nas je problem, da nimamo jasne vizije; vsaka vlada daje obljube, nobena jih ne izpolni, in gremo vsakič spet od začetka. Pred 30 leti so nam obljubljali, da bomo druga Švica, a dober primer razlike med nami je prav tu: v Švici so se na referendumu spraševali, kakšno državo si želijo, mi pa se bomo spraševali, ali si želimo drugo nuklearko ali ne.
Za to, kako visoka sredstva in težki napori so potrebni, da se popravijo napačne ali zamujene odločitve iz preteklosti, pa je dober primer Nemčija. Kolikor namenjajo za omrežja in OVE (trenutno so rekorder v Evropi), je lahko vzor vsem, pa če še tako poslušamo floskule o njihovi zgrešeni podnebni politiki. Preteklih 20 let so vse stavili na obljubo zanesljivih, poceni (kar jim je obljubila Rusija) in čistih energentov (plin). Z vojno v Ukrajini se je izkazalo, da dobave niso zanesljive, naenkrat niso bile poceni in vse meritve so pokazale, da je tudi najčistejši plin še vedno treba kuriti.
Ali nam v Sloveniji zmanjkuje časa? K čemu bi morali pristopiti najprej in takoj?
Nujno se moramo posvetiti ukrepom za racionalnejšo rabo energije, zlasti na področjih industrije, prometa in javnih stavb. Tu imamo velike rezerve. Industriji bi morali pomagati, da bi postala naprednejša, učinkovitejša in bolj donosna. Treba je pospešiti uporabo obnovljivih virov energije. Imamo izjemen potencial za sončno energijo in nekaj možnosti izrabe vetrne energije. Ves ta potencial resnično moramo uporabiti. Posvetiti se je treba različnim načinom hranjenja energije in izboljšati energetsko omrežje.
Prenehati moramo uporabljati odpisane stare tehnologije. Kurjenje fosilnih goriv, avtomobilski promet z motorji na fosilna goriva in vztrajanje pri neracionalnih jedrskih projektih ni samo vztrajanje v preteklosti, temveč vztrajanje pri zastrupljanju okolja in ljudi. Je vztrajanje na poti v ekonomsko revščino in sprijaznjenje z vedno novimi naravnimi katastrofami. Zeleni prehod je lahko velika priložnost, da postanemo ena izmed najbolj razvitih držav, če bomo tole razumeli in hitro ukrepali. Nehajmo sanjati o novi nuklearki z denarjem, ki ga nimamo, zgrajena pa bo v najboljšem primeru čez 25 let. To vsekakor ni varna energija, še manj samooskrbna, saj je brez ruskega ali ameriškega urana nuklearka le velik objekt. Lahko pa jutri začnemo denar, ki je v EU na voljo, porabljati za posodobitev omrežij, da se bomo lahko vsi priklopili na omrežje s sončnimi elektrarnami, in bo potem vsako gospodinjstvo plačevalo pol manj za elektriko in hkrati ne onesnaževalo.
Hkrati menimo, da se moramo resno lotiti nove kmetijske politike. V osnovi zagovarjamo dejstvo, da mora biti kmet ustrezno plačan, ob svojem delu pa ne zastrupljati okolja in škodovati naravi. Hrana bo vedno dražja, zelo slabo pa je, da bo dražja slaba uvožena hrana, namesto ekološka in lokalna. Zdi se nam pomembno, da prehransko politiko nastavimo na novem imenovalcu, ki daje prednost ekološkemu in upošteva podnebne spremembe.
V zadnjem letu nas je narava izrazito opomnila, da si pred novodobnimi podnebnimi pojavi ne smemo več zatiskati oči. Katastrofalne poplave so nam prinesle finančno obvezo za več let v prihodnosti, poletne suše klestijo pridelek. Podnebnim neprilikam se bomo tudi v prihodnje težko izognili, kaj pa še lahko sploh storimo?
Glede na to, da bodo ekstremni vremenski pojavi postali stalnica v obliki poplav in suš, kar bo vplivalo na naš življenjski prostor, gozdove in gospodarstvo, moramo:
1. Oblikovati načrt prilagajanja podnebnim spremembam, s konkretnimi cilji in akcijskim načrtom.
2. Uresničevati (mednarodno) dane zaveze številnih že sprejetih dokumentov – s papirja v prakso.
3. Urejati področja, ki smo jih tu našteli in predstavljajo ta hip ključno varnostno infrastrukturo Slovenije – to je odpornost na posledice podnebnih sprememb, energetska in prehranska samooskrba.
