Matjaž Šerkezi

»Gorski reševalci postajamo servis, pokličejo nas, naj prinesemo vodo ali del opreme«

Marjana Tomšič Vovk
4. 6. 2023, 14.00
Posodobljeno: 4. 6. 2023, 14.00
Deli članek:

V gore hodi, odkar je pri dveh letih shodil, pravi Matjaž Šerkezi, alpinist, že od šestnajstega leta gorski reševalec, inštruktor in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS). Če so mu gore nekoč predstavljale šport, potrjevanje in dokazovanje, danes v njih predvsem uživa. »Gore so moja cerkev,« pravi oče treh otrok, ki je tudi njim privzgojil ljubezen do gorskega sveta. Želi si, da bi v gorah uživali vsi ljudje, predvsem pa bili varni, a tudi opozarja, da je hribolazenje postalo preveč množično, zato bodo potrebne regulacije.

Marko Vavpotič/M24.si
Gorski reševalec Matjaž Šerkezi poudarja pomembnost preventive pri hoji v gorah.

Nasveti za hojo v hribe

»Prisluhnite sebi in se na odhod pripravite: pozanimajte se o poti, rezervirajte spanje v planinskih kočah, pripravite nahrbtnik s priporočljivo opremo … Spoštujte lokalno prebivalstvo, smeti odnesite v dolino. Če samo malo posumite, da nekaj ne bo šlo, se obrnite in se vrnite po isti poti nazaj. Kdor ni izkušen ali ima željo po višjem hribu, pa tega ni vešč, naj najame gorskega vodnika – a prej preverite njegove kompetence.«

Začela se je sezona hribov. Kakšen čas je to za vas?

Gorski reševalci delamo vse leto. Če smo včasih res govorili o poletni planinski sezoni, zadnjih nekaj let ni več tako. Zdaj je tudi pozimi veliko aktivnosti v gorah, saj zime niso nujno najbolj snežne, dlje časa je kopno ali pa je snega minimalno oziroma je le na najvišjih vrhovih … Zadnja leta je opazna tudi poplava turnega smučanja, sploh od epidemije, ko so bila smučišča zaprta. Ljudje so torej tudi pozimi veliko na smučeh, v gorah, potem so tukaj krplje in druge aktivnosti. Poleti je predvsem klasično planinstvo in vse več tudi gorskega, turnega kolesarstva. Slovenija je sicer majhna država, a imamo odlične razmere za te vrste aktivnosti, imamo tudi turno kolesarsko pot, ki obkroža vso Slovenijo, tako da ljudje spoznavajo to okolje.

Še pred nekaj leti smo na kolesarje v hribih gledali postrani, bili so kar malo osovraženi. Je zdaj drugače?
Da, spremenilo se je. S tem namenom smo takoj po letu 2000 ustanovili komisijo za turno kolesarstvo, da smo začeli takratne posameznike pravilno usmerjati, jih učiti, kaj pomeni kolesariti v naravnem okolju, kako skrbeti za naravo, določene planinske poti smo odprli za dvonamensko rabo, da so torej primerne tudi za kolesarjenje, poudarjali smo planinski bonton, da se ne vozimo tam, kjer so planinci, da se mimo njih zapeljemo na spoštljiv način, počasi in tako naprej. Zdaj se ti učinki poznajo, prišlo je tudi do menjave generacij, pa tudi starejši, ki so bili včasih proti kolesarjem, so sami šli na kolesa, ker ugotavljajo, da je to dobra, zdrava aktivnost, ki ohranja kolena – v nasprotju s hojo v hribe. So še posamezni slabi primeri, ampak jaz sem tudi veliko na kolesu, a še nisem naletel na takega. Če si ti spoštljiv, je tudi obratno. Tako je kot povsod: enim pač gre vse na živce, take pozdraviš in greš naprej.

Se je morda zdaj obrnilo in so glede bontona bolj na slabem glasu »nedeljski« planinci?
Tega ne vidim kot problem, ampak kot izziv. Ljudje smo ali v dolini ali v hribih povsod enaki, se enako obnašamo, eni pač hočejo biti »ta glavni« povsod, tako v avtu, trgovini kot v gorah. Naš namen je, da vse ljudi pravilno usmerimo, da se bodo znali tudi v hribih obnašati, da na primer smeti odnašajo s sabo – med in po koroni smo opazili povečanje količine smeti tudi v gorah. In naj poudarim, da med smeti spadajo tudi olupki agrumov in banan, ker ni encimov, ki bi te stvari v naravi razgradili. Med bolj obiskanimi so tudi posamezne planine, kjer je poleti pašna živina, in včasih imam občutek, da ljudje krave in ovce prvič vidijo. Tudi na tem področju jih je treba podučiti, da živino pustijo pri miru, da je ne krmijo, ker ji s tem škodijo. Imeli smo celo primere, ko so jahali krave in je prišlo do poškodb. Vse višja so pričakovanja v planinskih kočah, kjer si obiskovalci želijo boljše gostinske storitve, take kot v dolini. A se moramo zavedati, da planinska koča ni gostilna ali hotel, da imajo omejene količine tekoče vode, da tam ne moremo masovno prati rjuh, da je treba to vse v dolino spraviti in da je omejen transport hrane …

Z množičnim obiskom gora se povečuje tudi število nesreč?
Nesreče naraščajo že od leta 2004, ko vodimo digitalno statistiko. Takrat je bilo okoli 240 nesreč, zadnja leta pa jih je že krepko čez 600. Zagotovo k temu pripomore več ljudi v gorah. Vse več je tudi turistov, zadnja leta na veliko rešujemo Francoze, Špance in Hrvate, torej narode, ki naj bi imeli izkušnje v gorah. Primarna naloga PZS je, da informacije in preventivne vsebine čim bolj razširi med ljudmi, tako prek STO, medijev, različnih tečajev varnega gorništva … Spremenil se je tip nesreč. Veliko več je denimo nekih bolezenskih stanj, ker se je življenjska doba podaljšala, ljudje živijo z različnimi kroničnimi boleznimi, ki jih v dolini z zdravili uspešno zajezijo, vendar je v gorah posebno okolje, napor, visoke temperature, kar lahko privede do hitrih sprememb. Veliko je srčnih zastojev, težav, ki so posledica sladkornih in drugih kroničnih bolezni. A preden gorski reševalci pridemo na kraj, je lahko taka oseba že mrtva. Pri celotnem številu nesreč je treba predvsem poudariti, da ljudje vedno pričakujejo, da bo prišel helikopter, ampak helikopter opravi približno tretjino reševanj, vse ostalo rešujemo peš. Vedno pač ni mogoče opraviti reševanja s helikopterjem. Poleg tega je helikopter, sploh v poletni sezoni, precej zaseden in se žal delajo triaže, kdo je bolj potreben hitre nujne pomoči.

Katere poškodbe so najpogostejše?
Tipične so poškodbe spodnjih in zgornjih ekstremitet – zvini, zlomi, poškodbe rok in poškodbe glave. Zato svetujemo uporabo čelade: če ti zdrsne, je prva stvar, ki udari ob tla, glava, in če ni primerno zaščitena, lahko pride do hudih poškodb. Poleg nesreč se ogromno ljudi izgubi in dehidrira. Ljudje so izgubili stik z naravo, za njih pomeni frustracija že ena navadna nevihta. Ustrašijo se, otrpnejo in že kličejo na pomoč. V Sloveniji imamo 10 tisoč kilometrov markiranih in vzdrževanih planinskih poti, a družbena omrežja so vir tistega hudiča, da ljudje iščejo neka brezpotja, destinacije, ki so na neki način rezervirane za alpiniste, ki imajo znanje in izkušnje, na primer poti do določenih bivakov. Tipičen primer je bivak pod Skuto, ki je postal top destinacija za selfije. Res je, da je lep in na čudovitem koncu, ampak do tja vodi zahtevno brezpotje in tam gor večinoma rešujemo tujce, pa tudi naše, ki niso primerno obuti, opremljeni, preseneti jih pot, jeklenice … Bivaki niso za turistično spanje, ampak za takrat, ko jih res potrebuješ. Zato meni ti lepi bivaki niso všeč. Da, z družbenimi omrežji je vsak dobil svoj Everest.

osebni arhiv
Danes tudi pozimi ljudje množično hodijo v hribe.



Omenila sva že bonton in smeti v gorah, katere pa so še druge težave množičnega turizma?
Glavna težava je množičen obisk posameznih destinacij, na primer Triglava. Ljudi na vrhu je preveč, morali bomo razmisliti in začeti to urejati. Pozitivna rešitev bi bila že to, da se naredijo organizirana plačljiva parkirišča. Jaz sem iz Kamnika, če pogledamo Veliko planino, je preveč avtomobilov in turistov, zato bi bilo treba obisk regulirati na način, kot ga ima na primer italijanski Tre Cime: spodaj je rampa, plača se vstop, ko se preseže dnevna kvota avtomobilov in ljudi, se pot zapre. Tudi pri nas bomo morali začeti tako razmišljati. In o boljšem javnem prevozu. Če bi imeli urejena parkirišča in potem naprej lokalni prevoz, verjamem, da bi ljudje to začeli uporabljati, morda ne naše generacije, ampak naši otroci, vnuki pa zagotovo.

Ampak takoj ko govorimo o plačljivih parkiriščih in omejevanju dostopa, Slovenci negodujemo?
Javnost takoj skoči v zrak, ker vsak misli, da je to vse naše. Nihče se ne zaveda, da mora za vse planinske poti, koče, infrastrukturo nekdo skrbeti, to je povezano s finančnim vložkom in ta mora priti od tistega, ki to uporablja in na neki način tudi uničuje. Ravno prejšnji vikend sem bil v Kočevju na tekmi v gorskem kolesarjenju, kjer so se odlično organizirali, uredili so javno parkirišče, na katerem si za ves dan plačal štiri evre. Ampak ljudje so se pritoževali in avtomobile parkirali ob cesti in po travnikih – normalno, da je kmet, ki ima tam travnik in živino, znorel, ker ni mogel priti gor s traktorjem; jaz bi tudi, če bi tam živel. Na koncu so vsi dobili po 50 evrov kazni za napačno parkiranje, kar se mi zdi prav, še višja kazen bi morala biti. Na takšen način moramo ljudi začeti vzgajati.

Toda Slovenci se v Sloveniji nimamo za turiste in takoj bentimo, medtem ko v tujini mirno plačujemo za draga parkirišča.
Točno tako se obnašamo! Problem je, ker ljudje ne gredo v svet. Vsi govorijo, kaj je dobro v Avstriji ali Švici, potem pa ugotoviš, da so bili tam z avtobusom, organizirano, niso pa šli tja sami in tam preživeli nekaj časa, da bi videli, kakšno je dejansko življenje tam. Jaz se zelo rad vrnem v Kamnik, v Slovenijo, ker je doma najlepše – res živimo v čudovitem okolju, imamo odlično kulinariko, čudovite ljudi, samo ceniti vsega tega ne znamo. Slovenci smo velik narod, a nimamo samospoštovanja.

Kaj ste kot gorski reševalec, vodnik ali obiskovalec nenavadnega doživeli v hribih?
Bilo je veliko takih trenutkov, ki so bili večinoma težki, pa tudi lepi, ko smo ljudi rešili. Najhujše so nesreče, ko nekdo umre.

Kako se s tem spopadate, sploh kadar veste, da greste po truplo?
Nekako sem, težko rečem, da imun, ampak naučil sem se, kako izklopiti čustva. Že od 16. leta sem pri GRS in moje prvo reševanje je bil alpinist, ki je padel na glavo 50 metrov v globino, bilo je zelo, zelo grdo. To sem videl kot že najstnik in potem sem se naučil potlačiti te stvari. Kar po eni strani ni dobro, vidim – zaradi tega si drugačen, imaš drugačen pogled na življenje, bolj trdo živiš, kar se odraža tudi pri vzgoji otrok. Sem pa zato bolj psihično stabilen. Reševalci se med seboj veliko pogovarjamo, imamo možnost pogovora s psihologom, tako se pač spopadamo s tragičnimi dogodki. So pa tudi kakšne intervencije, ki so malo smešne, včasih že absurdne. Ko te denimo kdo nadere, zakaj nas je toliko prišlo po njega, da on je potreboval samo določeno opremo, ali klici, naj samo vodo prinesemo, da bodo potem že sami šli naprej.

Če prav razumem, nekateri ljudje GRS dojemajo kot servis, ne pa neko intervencijsko službo?
Da, dejansko postajamo storitev. Marsikdaj rečemo, da bi morali kakemu posamezniku zaračunati 200 evrov, da ga pripeljemo v dolino. To bi bilo edino pametno. Se pa ob tem vedno vprašamo, ali bi v tem primeru sploh poklical ali bi raje sam rinil naprej ali nazaj in bi prišlo do nesreče. Osebno se nagibam k temu, da v Sloveniji reševanje v gorah postane plačljivo po vzoru Avstrije. Tam reševanje plačaš, potem pa naprej z zavarovalnico urejaš, ali si upravičen do povračila ali ne. Predvsem bi morali reševanje zaračunati tujcem, ki jih je vse več. Ampak tukaj žal velja evropska uredba, pred katero smo vsi enaki, zato bomo morali to nekako urediti. Italija ima na primer tudi prostovoljce, ki rešujejo, a je reševanje na najpriljubljenejših vrhovih plačljivo. Švica ima v celoti plačljivo reševanje, niti v helikopter te ne spustijo, če ne podpišeš, da boš plačal. So že bili primeri, ko so k Slovencem prišli rubežniki, ker so jih v Švici reševali, pa niso imeli sklenjenega zavarovanja. Pri nas smo navajeni, da varčujemo na zavarovanju zase, medtem ko lahko za zavarovanje avta mirno odštejemo 600 evrov.

Zakaj so vas gore tako zasvojile in zakaj ljubezen še traja?
Ta ljubezen traja praktično že, odkar sem se rodil, moji starši prihajajo iz planinske družine, hodili so po hribih in z njima tudi midva s sestro. Vedno sem na ta svet gledal malo drugače, ni mi bila dovolj samo planinska pot, ampak sem gledal v stene. In veliko sem bral, od Julesa Verna do velikih alpinistov, kot so Hermann Buhl, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Iztok Tomazin, prek tega sem sanjal o teh stvareh. V osnovni šoli sem spoznal Alojza Pristavnika, profesorja zgodovine in geografije, ki je bil alpinist in me je počasi vpeljal v ta svet. Potem sem se začel s pomočjo Braneta Vezovnika ukvarjati s športnim plezanjem in postal gorski reševalec. Imel sem torej srečo, da sem srečal ljudi, ki so bili starejši in so me radi vzeli s sabo. To je ostalo v meni, še danes uživam v gorah, te mi ne pomenijo več samo dokazovanja in športa, ampak predvsem sprostitev, napolnijo mi baterije, so neke vrste meditacija.

Ljubezen do gora ste vsadili tudi v otroke?
Vsi trije jih imajo radi. Najstarejša Medeja (19 let) je imela neko pubertetniško obdobje, ko ni šla več z nami, ampak zanimivo, letos me je presenetila, saj se je prijavila na usposabljanje za vodnike PZS, ne da bi jaz sploh vedel. To se mi zdi fino. No, mlajša dva, Maruša Tereza (15 let) in Joža (13 let), sta nadobudna gorska kolesarja, hčerka je bila, da se pohvalim, lani mladinska evropska prvakinja. To okolje nas povezuje, kot družina smo veliko skupaj v hribih in na kolesu. Zdi se mi, da je najino poslanstvo z ženo, da otrokom pokaževa ta svet, jih nekaj naučiva, potem bodo že sami peljali naprej.

Marko Vavpotič/M24.si
Hribolazci sicer zdaj največkrat imajo vso potrebno opremo, a je pogosto ne znajo uporabljati.



Verjetno bi bili razočarani, če otroci ne bi pokazali vsaj malo ljubezni do gora?
Kaj pa vem. Ampak saj pri nas praktično ni bilo druge izbire, ker sva z ženo oba hribovca, tudi spoznala sva se v hribih. Moram pa biti malo kritičen, ker pogosto slišim starše, češ, naši pa nočejo hoditi. Seveda nočejo, če jih nikoli nisi vzel s seboj! Če si se odločil za otroke, moraš za njih poskrbeti. Pri nas je bilo logično, da smo jih praktično povsod v hribe zraven vlačili. Pa mi ni bilo »fajn«, po pravici povem, da mi je šlo na živce, ko so se drli, ko smo na Svetega Primoža namesto pol ure hodili tri ure, ampak to je tek na dolge proge. In se je izkazalo, da smo dobro tekli. (smeh) Zdaj otroci mene čakajo: »No, ata, boš malo hitreje stopil?« (smeh)

Gorski reševalec ste že od 16. leta, kdaj razmišljate, da bi nehali?
Zadnja leta res premlevam misel, da morda prihaja čas, da se počasi umaknem. To počnem že več kot 25 let, šel sem skozi različna obdobja. Bil sem najmlajši v GRS. Takrat, ko si mlad, te žene misel, da si pomemben, lahko se malo pred dekleti postaviš, dobiš vrhunsko opremo … Danes se mi vse bolj zdi, da je moja vloga bolj v preventivi, da širim svoje znanje. Ko zazvoni telefon, so zdaj na vrsti za izkušnje mladi reševalci, mi pa jih moramo znati usmeriti. Najnevarnejši del intervencije je začetek z vožnjo, kajti mladi so zagreti, takrat polni adrenalina in lahko pride do nesreče. Jaz in kolegi kot inštruktorji delujemo kot »fotri«, ki jim dopovedujejo, naj se v hribih malo umirijo. Še noben poškodovanec nam ni pobegnil, vsi gor počakajo. Najprej moramo poskrbeti za svoj tim, zato da mu bomo lahko pomagali. Če se bo namreč nam zgodila nesreča, tudi njemu ne bomo mogli pomagati. To je eno osnovnih pravil v prvi pomoči in tega se morajo zavedati. Preveč ljudi smo izgubili, ko so brezglavo hiteli na pomoč – in so tudi sami zaradi tega umrli. Zato je naše poslanstvo, da mlade gorske reševalce učimo, usmerimo, jim predamo znanje in se potem počasi umaknemo. Kar trdno sem odločen, da se do 50. leta, če bom preživel, umaknem. Najslabše je, kot med nami kroži rek, če nekdo »do pogreba leži na planinskem društvu ali na gorski reševalni«. Tega si res ne želim.

Ste kdaj potrebovali pomoč GRS?
Seveda, ko sem bil mlad, smo brezglavo noreli po hribih. Zato pravim, da moraš imeti v gorah ogromno znanja, pa tudi srečo. Da, tudi gorski reševalci so kdaj prišli na pomoč, tudi zato ker doma nismo povedali, kam gremo, in jih je zaskrbljena mama poklicala. (smeh) S kolegom naju je odnesel plaz, a na srečo sva ostala na vrhu. Ko smo plezali v Indiji, sem na 6000 metrih nadmorske višine padel deset metrov globoko v razpoko, takrat sem doživel privid, kako se življenje izteče. A sem imel srečo, da sem ostal živ, niti nisem bil poškodovan, sam sem prišel ven in potem plezal naprej na hrib.

Marko Vavpotič/M24.si
Naloga PZS je tudi ohranjanje narave, meni naš sogovornik.



Kako se vaša družina odzove, ko zazvoni telefon in morate oditi?
Mislim, da se s tem ne ukvarjajo, s tem pač živimo že od začetka. To sem že prinesel s seboj. Je bilo pa obdobje, ko sem se reševanju precej posvečal in so doma začeli trpeti odnosi, zato nasvet mladim reševalcem, da če imajo družine, naj najprej doma uredijo. Iskreno, z ženo sva se marsikdaj »zapela« zaradi tega, a se potem pogovorila in danes živim drugače. Tudi v odnosu do otrok: starejši hčerki se zaradi tega nisem toliko posvečal, kot se zdaj mlajšima. Tega me ni sram priznati, ker so to čisto človeške stvari, da pregoriš, da doma stvari niso urejene, potem se lahko hitro vmeša alkohol in moraš narediti črto. Jaz zadnjih pet let alkohola ne pijem, čisto zavestno sem se odločil, ker se mi zdi, da je preveč tega in da sem zdaj prišel v zrelo fazo, ko moram reči stop.

Ste imeli težave z alkoholom?
Jaz ne, ampak moji sorodniki. Praktično v vsaki slovenski družini najdemo koga, ki je bil alkoholik. To je žal slovenska folklora. Zdi se mi prav, da se o tem govori, ker zaradi tega trpijo cele družine, predvsem otroci. Ravno zato, ker imamo to v genih, moramo reči stop alkoholu. Veliko kolegov med gorskimi reševalci se je odločilo, da ne pije več.

Tudi v planinskih kočah je veliko alkohola. Namesto da bi spali, so veselice.
Zato poskušamo informirati ter izobraziti oskrbnike koč in same planince. Planinska koča ni objekt za žurke, ampak pridejo tja obiskovalci gora prespat in kaj pojest, da lahko naslednji dan nadaljujejo svojo pot na vrh. V tujini brez pardona ob desetih zvečer ugasnejo luči, tudi ni svoje hrane in pijače … Zdaj tudi pri nas prihajajo nove generacije oskrbnikov, ki se tega zavedajo. Ne pa da potem oskrbnik joka, da so mu kočo razbili in pobruhali – zakaj pa jim je dal pijačo? Odsloviti bi jih moral. Oskrbniki morajo vedeti, koliko pijače lahko dajo nekomu, oni so prvi, ki lahko to ustavijo. Sprašujem se, zakaj se sploh toči alkohol v hribih, moje osebno mnenje je, da se ne bi smel.

Koliko so gore danes drugačne od takrat, ko ste jih spoznali kot otrok, pa potem denimo, ko ste začeli kot gorski vodnik?
Zelo drugačne, predvsem obiskovalcev je bistveno več, zato iščem bolj mirne poti, da se umaknem od planinskega vrveža.

Ni več miru v gorah?
Predvsem me zmotijo ansambli v gorah, ti različni zelo pomembni projekti posameznih kapitalističnih organizacij. Pozabljamo, da smo mi obiskovalci, da je to domovanje živali in rastlin, ki potrebujejo mir. Šli smo čez rob, tako da bomo morali začeti regulirati stvari. Morda me bo kdo od stanovskih kolegov za ušesa, a menim, da mora biti poslanstvo PZS, da ohranimo planinsko okolje. Množični pohodi v hribe ne spadajo že zaradi prevelike obremenitve na okolje. Tudi ne množični turizem, kot na primer na Veliki planini, kjer je ogromno turistične ponudbe, to pomeni toliko več ljudi, toliko več odplak, spodaj je pa pitna voda. To bi morali regulirati občina in država.

osebni arhiv
Matjaž je tudi gorski kolesar in gorski tekač.



Nimamo več spoštovanja do gora?
Število nesreč kaže, da ne. Sprašujem se, ali ljudje nimajo radi svojega življenja? Če vidim, da sem nekaj zafrknil, se bom obrnil in šel nazaj. Če pridem do snežišča, pa sem obut v športne copate, se pač vrnem. Hrib bo počakal. Kljub vsem opozorilom, nasvetom, priporočilom se dogajajo napake. Ne razumem, zakaj se ne obrnete, počakate v koči, greste na tečaj ali ne najamete gorskega vodnika. Mnogi pravijo, da ti samo denar pobirajo, a za Grčijo lahko damo 1500 evrov, da ležimo na vročini. Zakaj pa ne bi imeli čudovitega dopusta v slovenskih gorah z gorskim vodnikom po slovenski planinski ali turnokolesarski poti in spoznali Slovenijo? Žalostno, da Slovenci ne poznamo svoje države, pa kako lepa je!

In kam greste letos na dopust?
Hčerka gre na evropsko prvenstvo v Toskani in razmišljamo, da bomo skočili še na Elbo. Tam so neke turnokolesarske poti. Konec avgusta pa grem s kolegoma v Francijo na gorski tek, 300 kilometrov, 25 tisoč višinskih metrov.

Marko Vavpotič/M24.si
Njegovo prvo reševanje je bil planinec, ki je na glavo padel v globel: »Bilo je zelo grdo.«