Idej za motive posnetkov ji nikoli ne zmanjka, preizkuša se v vseh zvrsteh fotografije. V Železarskem muzeju Štore se je nedavno predstavila na samostojni razstavi z naslovom Jaz, zemlja, kjer so bile v ospredju fotografije kmetijske krajine. Je namreč otrok podeželja. Na deželi je živela več let, šele v zadnjem času jo je življenje pripeljalo v mestno okolje. »Moje srce in duša sta ostala v naravi, tam se dobro počutim. Ko hodim s kolegi na fotografske potepe, sem najbolj srečna, ko smo sredi kakšne pokrajine. Čeprav so mesta in ljudje hvaležni motivi, me še zdaleč ne nagovarjajo tako močno, kot me nagovarjata narava in moja povezanost z njo,« je povedala. Zadnjih nekaj let jo še posebno navdušujejo prizori romantično valovite krajine v Toskani, Provansi in na Moravskem, kjer so griči prepredeni s polji. Zaljubila se je v krivulje in druge oblike, ki jih v naravi ustvarjata dež in veter, svoje pa doda še kmetijska dejavnost. Ob ogledu fotografij dobijo gledalci različne predstave. Hribčki se včasih zdijo, kot bi jih kdo nabrizgal z vrečko za smetano, na drugi fotografiji polja spominjajo na letečo preprogo. V počesanih teksturah lahko morda zasledimo podobnost s konjsko žimo. »Ljudje smo res takšni, da v vsaki fotografiji odkrijemo kaj svojega,« pravi ustvarjalka.
Arhitekturni prispevek družbi
Kot najstnica ni točno vedela, kaj bo v življenju počela, a je hitro prepoznala, da je ustvarjalna. Navdušila jo je arhitektura in po koncu študija je sodelovala z različnimi projektantskimi in gradbenimi podjetji. Ko so za projektivne biroje nastopili težki časi, se je, prepričana, da so nova znanja vedno dobrodošla, saj gradijo človeka, zaposlila v podjetju, ki se je ukvarjalo z avtobusnimi prevozi doma in v tujini. Tudi ko sta bila v ospredju načrtovanje potovanj in logistika, stika z arhitekturo ni povsem izgubila. Pojasnila je, da so arhitekturni projekti vedno plod sodelovanja velike ekipe. Svoj prispevek je doslej kot arhitektka med drugim pustila pri načrtovanju nekaterih blokov v celjski Novi vasi in pri zasnovi podstrešja na I. gimnaziji. V domačem Vojniku je sodelovala pri načrtovanju novogradnje vrtca, telovadnice ob osnovni šoli, pri projektiranju nadstreška nad poslovilno vežico in pri načrtovanju vrtca na Frankolovem. Ker je vpeta predvsem v snovanje javnih zgradb, ji veliko pomeni, da s svojim delom prispeva k družbi. Že nekaj časa piše tudi prispevke za revije o arhitekturi in gradnji. Trenutno ustvarja za revijo Eko hiša & stil.
Zdravilo za slab spomin
Fotografiranje se ji je od nekdaj zdelo dober način za beleženje spominov na trenutke življenja. »Sem silno pozabljiva. Za lažjo orientacijo, katerega leta se je kaj zgodilo, pobrskam po fotografijah,« je iskrena. Doma ima ogromno omaro debelih albumov. Pred približno desetletjem je poslovni partner ob ogledu njenih del izpostavil, da ima oko za fotografiranje, in jo povabil v Društvo fotografov Svit. »Prej me je pri pritiskanju na sprožilec aparata vodilo to, da so bili posnetki lepi in všeč mojemu okusu. Odkar sem se pridružila društvu, me je nagovorilo še umetniško področje. Spoznala sem, da sem ves čas imela smisel za kompozicijo. Ob srkanju znanja od starejših kolegov, ki komentirajo posnetke, in ob obisku predavanj sem začela rasti tudi na drugih področjih. Ogromen vpliv name ima bolj analitičen pogled na vse vidne vtise, ki jih dobivam v svoji okolici. Kilometrina je bistvena.« Spoznavanje fotografskega ustvarjanja, ki presega zgolj lepote ujetih trenutkov za družinski album, jo je nagovorilo k pošiljanju del na mednarodne natečaje. To je dober način, da avtor dobi povratno informacijo, ali so njegovi posnetki opaženi. »Če so fotografije opažene, to pomeni, da ustvarjaš v pravi smeri,« pravi ustvarjalka, ki se lahko pohvali s kopico nagrad. Med drugim je na klubskem svetovnem prvenstvu v Parizu osvojila zlato medaljo za posamično fotografijo, na celjskem mednarodnem salonu je prejela zlato medaljo in zlati prstan. Njeno delo so na tekmovanju v Abu Dabiju, kamor je bila tudi povabljena, nagradili še s srebrno medaljo s pokalom. Od leta 2021 se ponaša z nazivom mojstrica fotografije. Organizatorji domačih in mednarodnih fotografskih razstav jo večkrat povabijo za članico žirije.
Rana ura – zlata svetloba
Pri reviji Digitalna kamera opravlja delo urednice fotografije, med drugim se podpisuje pod strokovne prispevke, prispevke o testiranju opreme, včasih tudi pod uvodnike. Nekaj let po prvem obisku Toskane jo je urednik omenjene revije Igor Rosina povabil, da bi se podobnemu potovanju pridružila kot voznica kombija z drugimi udeleženci. Odkar je povabilo sprejela, to gričevnato območje redno obiskuje. Tovrstni fotopotepi so skrbno pripravljeni in organizatorji že vnaprej določijo točke, kjer je narava še posebno privlačna. Ena od značilnost takšnih izletov je zgodnje bujenje. Da bi fotografski navdušenci ujeli zlato jutranjo svetlobo prvih sončnih žarkov, morajo na »kraj zločina« prispeti še v temi. Rana ura ni zagotovilo, da bodo na priljubljenem kraju prvi. Po navadi je tam že cela vrsta lovcev na dobre posnetke. Vsak ima zanje pripravljeno tehnološko dovršeno opremo. A tudi teleobjektivi ne delajo čudežev. Včasih je za presežek treba splezati na streho kombija ali še kam drugam, v smehu pojasni sogovornica.
Več kot le slike na steni
Obiskovalci razstave Jaz, zemlja so lahko tik pred prelomom leta med drugim uživali v posnetkih valovitih žitnih ali sivkinih polj, občudovali so lahko nešteto odtenkov zemlje, a tudi skrivnostnih meglic. Zanimivo je, da je Andreja Ravnak, ki ima za seboj že kar nekaj razstav, nekatere motive prenesla tudi na posteljnino in okrasne blazine, torej na uporabne izdelke. »Za vsako stran blazin sem izbrala drugačne motive z drugimi prevladujočimi barvami. Če blazine obrnemo, v prostoru ustvarimo drugačno vzdušje. Kot arhitektka vem, da lahko utrip prostora na hitro spremeniš s spremembo dodatkov.« Za prihodnje razstave ima še druge ideje. Razmišlja tudi o projekcijah fotografij. A multimedijski projekti zahtevajo razširjen krog sodelavcev, več dela in večji denarni vložek, je dejala in dodala, da bo morda kdaj na vrsto prišlo tudi to.
Lepota na vsakem koraku
Po njenih besedah za dobro podobo ni treba okoli sveta, treba je le videti. Marsikdo namreč zmotno misli, da se fotografski presežki skrivajo le na oddaljeni Islandiji ali v Avstraliji. »S tem, kam vse bi ljudje radi šli, da bi fotografirali, a zaradi pomanjkanja denarja tega ne morejo, je povezanih kup travm. Svet je čudovit, marsikje nas čaka ogromno lepega. A svet je lep povsod, tudi za domačim vogalom.« To je dokazala tudi fotografija z naslovom Bitter sweet symphony (Grenko-sladka simfonija), ki jo je Andreja Ravnak posnela kar na domačem balkonu. S posnetkom je ovekovečila mizico in dva kovinska stolčka, ki so stali na terasi in okoli katerih so nastale zanimive sence. Za fotografijo, ki je nastala, ne da bi avtorica zapustila domačo hišo, je prejela več nagrad. Ker ima rada pohodništvo, navdihujoče posnetke ustvarja tudi med vzponi na bližnje in nekoliko bolj oddaljene vrhove. Takrat ji tudi s pomočjo pametnega telefona uspe ujeti tisto, česar drugi morda sploh ne opazijo. »Ko začneš svet okoli sebe odkrivati skozi fotografski objektiv, začneš nanj gledati drugače. Iščeš to, kar želiš prikazati na fotografiji. In dojemanje okolice niti pod razno ni več enako kot prej,« je zaključila.
