»Ne jutri, pojdite k zdravniku včeraj«

Srečko ne ve, kdo mu je daroval jetra, ve samo, da je mlajši od njega

Martin Luzar
29. 10. 2022, 07.32
Deli članek:

Triinštiridesetletni Srečko Cizl je prejemnik organa, in sicer jeter. Po poklicu je orodjar, pot pa ga je vodila med poklicne voznike. Vozil je tovornjak in kombi v Sloveniji in tujini. Nič posebnega, bi se reklo. To je trajalo osemnajst let.

Martin Luzar
Srečko Cizl ima za seboj skoraj dve desetletji vozniškega dela.

Leta 2018, v avgustu, je zbolel. Začelo se je z žolčnimi kamni. Zaradi težav je odšel na urgenco. »Pregled z ultrazvokom je pokazal kamne in zdravniki so rekli, da je potrebna operacija. Že drugi dan po sprejemu sem šel na operacijo. Med posegom je prišlo do poškodbe dvanajstnika in žolčevoda. Po dveh dneh so me poslali v Ljubljano, v klinični center,« se spominja. Pojavila se je tudi zlatenica, ki je povzročila dodatne težave. »Po operaciji sem imel speljane drenaže, da sem lahko preživel,« pravi Srečko, ki je nato kmalu potreboval operativni poseg. Zdravje se mu ni izboljšalo, zato so se zdravniki odločili za presaditev jeter. »Opraviti sem moral kakšnih dvajset zdravstvenih pregledov,« opisuje. Ker so bili rezultati pregledov dobri, so ga julija letos uvrstili na čakalni seznam za presaditev. In potem je šel avgusta na transplantacijo. Bil je na vrhu čakalnega seznama, saj so mu zdravniki napovedali samo še pol leta življenja, in še to z drenažo. »Kdo je darovalec organa, ne vem. Vem samo, da je mlajši od mene in da je iz Slovenije,« pravi Srečko.

Martin Luzar
Srečko Cizl mora po presaditvi jeter upoštevati nekatere zdravstvene omejitve, a ob tem živi kar najbolj običajno.

Vozi počasneje

Pri enainštiridesetih letih je prejel organ. Jetra presadijo menda do petinšestdesetega leta, pozneje ne več, je slišal. Avgusta letos je torej minilo dve leti od presaditve. »Zdaj jemljem zdravila proti zavrnitvi, proti osteoporozi in druga. Najprej sem jih imel trinajst vrst, zdaj sem pri šestih,« našteje. Skrbi za telesno kondicijo, priporočajo mu gibanje – nekatere vrste gibanja, na primer hojo in zmerno kolesarjenje, odsvetujejo pa dvigovanje bremena. Izbirati mora tudi jedilnik. »Še zmeraj sem na 'žolčni', 'jetrni' dieti. To pomeni čim manj slanega. Lahko jem solato, ampak mehko, lahko jem govedino, teletino, piščančje in puranje meso, beli kruh, star en dan, lahko jem tudi prekuhano repo in zelje ter sadje, razen tistega na citronski bazi,« pravi o jedilniku. Srečko je vajen življenjskega adrenalina. Je voznik, kot rečeno. Zunaj službe je v prostovoljnem gasilskem društvu Globoko gasilec, nižji gasilski častnik II. stopnje. Tudi v gasilstvu dela stvari, ki so povezane z njegovim poklicem orodjarja in voznika. Je namreč strojnik voznik. V novih okoliščinah je sicer prisiljen, če bi rekli po vozniško, voziti počasneje in bolj umirjeno. Po štiri ure dela. Na njegovi poti namreč obstajajo priporočila in omejitve, ki jih mora upoštevati, kot že omenjeno. Zlasti se mora varovati morebitnih okužb. Uporabljati mora na primer svoj jedilni pribor tudi ob priložnostih, kot so na primer zakuske po občnih zborih društev.

Vpišite se v register

Kot pravi, on po presaditvi jeter ne more biti darovalec krvi ali organov. Zato se obrača na tiste, ki lahko darujejo organe: »Pozivam mlade, naj se vpišejo v register darovalcev. Prej naj se glede vpisa posvetujejo z domačimi, naj jim povejo, da želijo postati darovalci, in če je potem mogoče, naj to tudi postanejo.«

Prezrti infarkt

Mihaela Kosec iz Brežic je bila lani poleti, kot številni v tistem času, na dopustu. Osmega novembra naj bi po končanem dopustu znova šla v službo. A jo je presenetil infarkt, niso ga pravočasno prepoznali. Bolelo jo je čez prsi, boleli sta jo roki, težko je dihala. S temi težavami je šla 30. oktobra k zdravniku. Drugega novembra se je znašla v bolnišnici v Ljubljani. Kot pravi, bolezenskega stanja v bolnišnici niso prepoznali. Na urgenci so jo pregledali z rentgenom in poslali domov. Niso je pregledali z ultrazvokom ali EKG-jem. »Novembra, ko so me sprejeli v bolnišnico, je bilo stanje zelo slabo. Dali so mi zdravila za krepitev srčne mišice. Zelo so pomagala, a se je začelo stanje slabšati. Levi prekat skoraj ni deloval, tako da iztisa krvi iz srca skoraj ni bilo. Najprej so me dali v umetno komo, potem so mi triindvajsetega novembra vgradili črpalko za levi prekat. Zdaj s to črpalko živim precej normalno. Glede na to, da sem že prej imela pridruženo bolezen, bi morala biti pet let brez drugih bolezni, da bi mi lahko presadili srce. Zdaj mi zdravijo drugo bolezen, srce pa spremljajo. Nisem na čakalni listi,« opisuje.

Martin Luzar
Rože polepšajo dan, se strinja Mihaela.

Januarja letos je prišla iz bolnišnice. Omenjena črpalka, ki tehta dva kilograma in kakršno ima v Sloveniji okoli dvajset ljudi, blaži srčno popuščanje. Ima jo ves čas pri sebi, vir energije so baterije, ponoči pa jo Mihaela priključi na elektriko. Ker je črpalka natančna in na energetsko nihanje občutljiva medicinska aparatura, velja nekaj posebnih zahtev glede priključitve na elektriko; med drugim jo mora vključiti neposredno v vtičnico, ne prek razdelilnika. Pripravljena mora biti, da poskrbi za baterijsko napajanje, če bi zmanjkalo elektrike v omrežju. »Življenje moraš prilagoditi, vse od osnovnih življenjskih opravil do dopusta na morju,« pravi Mihaela. Pred boleznijo je živela povsem običajno življenje in ni občutila nobenih zdravstvenih težav. Je mati 20- in 11-letne hčere. Po poklicu je ekonomska tehnica, trideset let je zaposlena v istem podjetju, jedrski elektrarni Krško. »Rada opravljam delo v finančni službi nuklearke. Kolektiv je odličen. Ko sem zbolela, so v podjetju pokazali veliko empatije, in ponosna sem, da sem v takem kolektivu,« pove.

Martin Luzar
Mihaela Kosec stavi na pozitivno razmišljanje, s katerim je vsak korak lažji.

Pozitivno

Mihaela Kosec je pred kratkim sodelovala na omizju o darovanju organov, ki ga je v Brežicah organiziral Rdeči križ. »Pogovor mi je bil všeč. O presaditvi organov se ne govori, to je tabu. Na omizju so bili zanimivi govorci, denimo pilot falcona, s katerim v Slovenijo iz tujine prevažajo tudi organe, in namestnica vodje Slovenija transplanta, ki je obširno in zanimivo govorila o tej temi. Mislim, da so ljudje dojeli, kaj je bil poudarek omizja – darujmo organe.« Mihaela svetuje, kar je dejala že ob okrogli mizi: da je treba razmišljati pozitivno in imeti sebe rad, živeti življenje in ga zajemati s polno žlico. Predvsem pa poudarja: »Če kadarkoli začutite, da z zdravjem kaj ni v redu, in se slabo počutite, ne recite, da boste šli k zdravniku jutri, ampak 'pojdite včeraj'. Če ste prepričani, da je nekaj narobe z vami, vztrajajte pri tem, naj odkrijejo, kaj je narobe, kajti protibolečinska infuzija je samo začasna rešitev.«