NATALIJA BRACCI

Medijka, ki se pogovarja z mrtvimi

Katja Božič/revija Jana
16. 10. 2022, 19.56
Deli članek:

Pred dnevi smo v uredništvo dobili izjemno zanimivo pismo bralke Katje, v katerem je razložila, kako ji je srečanje z nekdanjo sošolko Natalijo Bracci, medijko, ki je skoraj dvajset let živela v Angliji, spremenilo življenje. V pismu nam je zaupala neverjetne podrobnosti, zato smo Natalijo obiskali v Topolšici, kjer trenutno živi.

Andrej Križ
Natalija pravi, da smo lahko vsi mediji.

»V življenju imam skrivnosti, ki jih nisem nikoli zaupala nikomur, niti najboljši prijateljici. Imam pač službo, kjer moram ohraniti ugled in avtoriteto. Med drugim me je bilo zelo strah zase in svoje najbližje, nisem se mogla znebiti občutka, da se bo nekomu nekaj zgodilo. Natalija me je razgalila kot knjigo. Povedala mi je, kako naj delam, da bo za vse dobro, in mi razložila, zakaj se mi dogajajo določene stvari. Mojih pokojnih staršev ni nikoli videla, niti mojega pokojnega partnerja, ki je umrl v prometni nesreči. Opisala jih je do potankosti – njihove telesne značilnosti, način oblačenja, osebne stvari. Datume njihovih rojstev in smrti je nizala kot po tekočem traku. A največji šok sem doživela, ko mi je natanko opisala, kaj počne moj otrok v sosednji sobi, vključno s sliko v odprti knjigici – pa je bila tisoč kilometrov stran,« v pismu nadaljuje Katja.

Pravi, da je človek, ki ga ne moreš žejnega peljati čez vodo in da ne verjame v razne čire čare in samooklicane zdravitelje, Natalija pa jo je povsem razorožila. Na koncu se je celo odločila pri njej učiti. Braccijeva namreč trdi, da imamo vsi dar povezovanja z duhovnim svetom, le prebuditi ga moramo, in to želi ponuditi ljudem v Sloveniji, zato se je vrnila. Njena naloga je pomagati ljudem.

Vrnila se je v Slovenijo

Pred kratkim je torej spakirala kovčke, svoje tri psičke in se začasno preselila nazaj v Slovenijo. To je nekaj najboljšega, kar je naredila, saj končno lahko v življenju resnično uživa, njeno delo je njen konjiček.

»Nikar ne pričakujte poduhovljene osebe, ki prodaja meglo,« nas je opozorila Katja. Energična, polna energije naju je s fotografom Natalija sprejela v svojem domu. Zaradi njene neposrednosti in domačnosti smo se kmalu pogovarjali kot stari prijatelji. Med pogovorom naju je večkrat presenetila z informacijo, sporočilom, ki ji jih sicer, kadar dovoli, nenehno sporočajo njeni vodniki in duše umrlih, je razložila. Navrgla je podrobnosti, kakršne je v pismu omenjala Katja, ki jih sicer ne bi mogla vedeti, saj naju je komaj spoznala. Prav zanimiv pa je bil način, kako jih je povedala. Pravi, da so informacije največkrat simbolične. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Od nekdaj drugačna

Katja in Natalija sta bili v osnovni šoli sošolki. Natalija je bila vedno drugačna, nekako bolj resna. Že v otroštvu je ugotovila, da vidi in čuti stvari, ki jih drugi ne. Ker s tem darom ni znala ravnati, pa tudi nihče v njeni bližini ni imel izkušenj s čim podobnim, da bi ji pomagal, je bilo to zanjo veliko breme. Danes prav zaradi svojih izkušenj iz otroštva zelo rada pomaga staršem in otrokom pri razumevanju tako imenovanih namišljenih prijateljev.

»Nikoli si nisem upala spati sama v svoji postelji. Do 14. leta sem spala pri mami in vedno smo morali imeti prižgano luč. K sreči me je mama razumela. Čutila sem prisotnost. Nekako tako je bilo, kot ko slišiš in čutiš, da v temi nekdo prihaja k tebi, pa ga ne vidiš. Tako se je dogajalo meni pri prižgani luči. Včasih si niti oči nisem upala zapreti. Velikokrat sem odpela gumbke na posteljnini in se skrila vanjo, da se me ne bi dotikali.« Ko je prišla v puberteto in so se začele dogajati prve ljubezni, je imela misli okupirane z drugimi stvarmi, zato se je vse malo umirilo. »Še vedno sem nekaj slišala, ampak sem uspela to potisniti na stran.«

V hiši straši

Po končani srednji šoli, izučila se je za šiviljo, se je zaposlila v slovenjgraškem Preventu. S posebno skupino, ki je delala prototipe za avtomobilske prevleke, so jo poslali v Nemčijo in tam je preživela naslednjih pet let. »Tam so bile najhujše noči, ko sem bila v hotelu sama. Vseskozi sem imela vse luči prižgane,« je pripovedovala. V Nemčiji je spoznala moža, Angleža Scotta Braccija, in se po poroki preselila v Anglijo. Odprla sta skupno podjetje – šivala sta igrače za nakupovalna središča – in zaživela v obmorskem mestu Clacton on Sea. Že ko sta kupila staro hišo, potrebno popolne prenove, je imela Natalija slab občutek. Ni je varal, saj so se že prvo noč začele dogajati čudne stvari. Kot iz televizijskih srhljivk.

»Slišala sem, kako nekdo z mojimi copati, ki so imeli usnjen podplat, udarja po stopnicah. To je bila prva od mnogih neprespanih noči. Ni bilo miru, kar naprej je nekaj ropotalo, po tleh so padali kozarci … Ker mož ni nikoli nič slišal, sem že razmišljala, da postajam nora. Zgodilo se je celo, da nama je avto, ki sva ga zjutraj prižgala, da bi se ogrel, preden sva šla v službo, sam odpeljal, Scott ga je ustavil tik pred sosedovo hišo. Vendar še vedno ni hotel verjeti, da se nekaj dogaja. Sprla sva se in sem se odselila. Nisem več mogla biti v tisti hiši. Ko je ostal sam, pa tudi on ni imel več miru, in ko se je nekega jutra zbudil in našel vse čevlje iz omare pometane po tleh, ni več zdržal.« Hišo sta prodala in sčasoma kupila novo v predmestju Londona. »Pozneje sem izvedela, da je ženska, ki je živela v tej hiši, padla po stopnicah in umrla. Prišla je k meni, ker je čutila, da sem odprt kanal za predajanje sporočil, ker pa tega takrat še nisem vedela in znala početi, sem bila povsem prestrašena.«

Učenje

Nekega dne jo je poklicala kolegica, da je njena mama zbolela, in jo prosila, ali bi lahko šla z njo na »reading« – branje duhovnih sporočil, ki jih v Angliji v duhovnih cerkvah izvajajo mediji.

»Sploh nisem vedela, kaj je to, ampak sem šla. Tisti večer je medij 'bral' vsakemu, menda se to dotlej še ni zgodilo. Ko je prišel do mene, mi je dejal, da sem tam z razlogom, rekel mi je, da se bom morala odločiti, ali se bom posvetila svojemu daru ali pa se bom 'zaprla' za dotok sporočil. Pa kakšne bedarije ta govori, sem si takrat mislila. Vendar mi njegove besede niso dale miru, čez deset dni sem se vrnila v cerkev in poiskala žensko, ki jo je vodila. Povedala sem ji, kaj se mi dogaja in da tega ne razumem. Povedala mi je, da se mi to dogaja zato, ker sem prevodnik informacij iz duhovnega sveta. Lahko se izobrazim in s pomočjo tega daru pomagam ljudem, lahko pa se zaščitim, 'kanal' zapreva in imam mir. 'Toliko časa so me matrali, zdaj pa naj s tem končam?' sem si mislila. Trmasta sem, zato sem se odločila, da grem naprej.«

Štiri mesece se je učila pri tej ženski, nato nadaljevala pri drugi učiteljici, prav tako medijki, vmes pa brskala za informacijami tudi sama. Dobila je orodja in jih začela uporabljati, raziskovati in trenirati s pomočjo meditacije. Učila se je iz duhovnega sveta, prevajala informacije, ki jih vsak medij dobiva drugače, in jih preverjala pri sebi, saj ni želela predajati stvari, ki jih sama ne bi preskusila.

Brezplačna branja

Zaprtje zaradi covida je bilo idealna priložnost za pridobivanje izkušenj. Naredila je predstavitveni video in povabila ljudi, da se lahko po Zoomu obrnejo nanjo. Dobila je več kot 500 prijav in na začetku je imela veliko tremo, saj se je spustila v neznano. Ljudi je prosila, da sporočila ne zanikajo takoj, če ne vedo, kaj pomenijo, kajti dobiva jih preko simbolov. Večkrat so ljudje šele v naslednjih dneh ugotovili njihov pomen.

»Ko vidim, da se na mizi vrti prstan, pomeni, da je pred človekom velika odločitev, nekaj v povezavi s kariero, bel avto je povezan z novim avtom, prstan na desni roki z ljubeznijo ... Veliko ljudi se je javilo, da bi dobili sporočilo bližnjih pokojnikov, drugi so se znašli v začaranem krogu, pa niso vedeli, kako izstopiti, veliko pa je bilo tudi takih, ki so se mi javili iz radovednosti.« Najprej je odgovarjala tudi slednjim, potem je ugotovila, da je škoda njene energije in da jo raje uporabi za tiste, ki jim lahko pomaga.

Po prvih 270 branjih, ki jih je naredila brezplačno, se je odločila, da bo nadaljevala za plačilo. »Če daješ svojo energijo, je lepo, če je nekaj dobiš tudi nazaj.«

Da se dvignejo in lažje prebolijo

»Da ljudem, ki so v stiski, nekdo pove, zakaj je vredno živeti in koliko lepega jih še čaka, je več, kot bi si človek lahko želel. Občutek, da nismo sami in da smo obdani s tako ljubečimi energijami, je neprecenljiv,« je še zapisala Katja. In ljudi, ki to potrebujejo, je ogromno. Natalija se je spomnila fanta, ki je bil zelo razočaran v ljubezni, izgubil je vso samozavest.

»Videla sem, da bo imel čudovito ženo in dva otroka, ter mu to povedala. Samo to je potreboval, da se je dvignil in bolj sproščeno zadihal.« Še bolj pa ji je bila hvaležna štajerska zobozdravnica, katere sin je pred časom napravil samomor. Obsojala se je, ker ni videla znakov njegove depresije. Pokojni sin je Nataliji povedal, da mama še vedno spi v njegovi postelji in da od njegove smrti ni preoblekla posteljnine, da bi tako ohranila stik z njim.

»Rekel je, naj se ne krivi, da ni mogla videti, kaj se z njim dogaja, ker je to skrival. Naj se ne sprašuje, kaj bi lahko več naredila, ker je naredila vse, kar je lahko, in da je bila super mama.« Tako ljudje lažje sprejmejo svojo bolečino in gredo naprej. Obiskalo jo je tudi dekle, ki ni moglo preboleti smrti svoje mame, želela je vedeti samo to, ali je z njo vse v redu. Vendar tudi po tem, ko ji je Natalija povedala nekatere podrobnosti o mami in da je imela revmo v rokah, ni verjela.

»Rekla mi je, naj vprašam, kako smo jo klicali. Dobila sem sliko svoje nekdanje sosede v Velenju, ki ji je bilo ime Beba, in njeno ime izgovorila naglas. Punca je presenečeno vzkliknila, da tega pa res nisem mogla vedeti,« se nasmehne Natalija, ki ji ni težko iskati potrditve, saj ve, kako je to, kar počne, za mnoge nedoumljivo. A hkrati je nekaj povsem naravnega, pravi, in to bi nam rada pokazala.

Vmes je tanka zavesa

Zato se je vrnila v Slovenijo, svoje podjetje v Angliji pa dala za nekaj časa »na čakanje«. »Med nami in duhovnim svetom je samo tanka zavesa. Vse je zelo preprosto. To bi rada pokazala Slovencem.« Že pred enim letom je organizirala izobraževanje po Zoomu, za zdaj ima 40 učenk. Vsak torek ima svojo oddajo na Facebooku in Youtubu z gostjami, ob četrtkih zvečer pa na velenjskem radiu. »Rada bi odprla svoj duhovni center, kot jih imajo v Angliji, kjer bi lahko vsakdo dobil pomoč, če bi jo potreboval. Pa tudi 'branje' bi bilo tako veliko cenejše in bi si ga lahko privoščili vsi. To je v Angliji zelo poceni, tu pa so cene precej visoke. Tako malo je potrebno, da se človeku spremeni življenje. Vsi smo energija, lučke. Jaz sem dobila ta dar, da lahko učim druge. Želim posredovati orodja, da si bodo lahko ljudje pomagali sami,« je zaključila.