Narava nam kaže, da ni zadovoljna. Najprej suša in peklenska vročina, zdaj neurja in dež brez konca ... Tudi če ne verjameš v teorije zarote, bi vsakomur že na prvi pogled moralo biti jasno, da spremembe so, in to ne dobre. Zakaj torej kdo potrebuje še zaroto?
Zato, ker so to slabe novice, ki jih težko prebavljamo in jih nimamo radi. Tudi če vidimo stvari, jih skušamo preinterpretirati.
Ampak teorije zarote so tudi slaba novica!
Ne, na neki način so tolažba. Vzemimo kemtrejle (kemične sledi letal, op. u.). Ta teorija zarote predpostavlja, da nas nekdo zaplinjuje z izpusti, češ da elita nadzoruje podnebne spremembe in človeško populacijo. In kaj je v ozadju? Poanta je, da ima nekdo stvari pod nadzorom. To je v resnici lažje verjeti kot to, da nič ne moremo proti temu, da sami sebe svinjamo, da bomo sami sebe zaplinili in da nima nihče stvari pod nadzorom. Ta teorija ponuja vsaj tolažbo, da stvari sicer so slabe, ampak to počnejo ljudje načrtno. In če jih premagamo, lahko stvari obrnemo na bolje. Določene teorije zarot se slišijo grozno, a so še vedno manj slabe od dejanskega stanja oziroma resnice, in ta je, da ljudje nimamo stvari pod nadzorom, da sveta ne obvladujemo, kar se je, mimogrede, očitno pokazalo s covidom. Kljub medicini, kljub biotehnologijam ... je bilo na sto tisoče mrtvih. Šele potem so prišla cepiva.
Pri covidu je cel kup teorij zarot. Na začetku so razpošiljali celo časovnice, kdaj se bo kaj zgodilo, saj da je vse načrtovano, bilo je napovedano, da bomo cepljeni umrli. Koliko časa nam je še preostalo?
Meni so rekli, da umremo čez dve leti, torej imam še pol leta. Čim prej morate objaviti intervju! (smeh)
Takih napovedi zdaj ni več.
Večina ljudi, ki je takrat govorila o čem takem, se verjetno ne spominja več, da je to rekla. To je narava te retorike. Vsak dan je toliko šokantnih novic, da na to pozabiš. Ni pomembno, ali se čez dve leti tega ne bo nihče spomnil, pomembno je, da danes nekoga prestrašim.
Korona traja že nekaj časa. Mnogim ni bilo lahko sprejeti, da so cepiva prišla na trg tako hitro, spraševali smo se, kaj če so se z njimi res prenaglili. Danes nas večina pozna več takih, ki so zaradi bolezni umrli ali imeli res hude težave, kot onih s stranskimi učinki cepljenja. Pri proticepilcih pa je ravno nasprotno. Kako to?
Teorije zarote se napajajo iz negotovosti in neko možnost prenapihnejo v dejanskost. Takrat je vladala panika, kaj se bo zgodilo. Potem so teorije mutirale. Prva teorija je trdila, da je virus biološko orožje. Druga, da ga sploh ni. Zdita se protislovni, a obe skušata razložiti dokaj kompleksen svet epidemiologije zelo preprosto. Dvomim, da proticepilci res poznajo toliko primerov stranskih učinkov. Te teorije so se najbolj razraščale, ko še ni bilo ustreznih raziskav. Ko se bo izkazalo, da čez dve leti ne bomo kar vsi pomrli od stranskih učinkov, bodo bodisi spremenili to pripoved bodisi nanjo pozabili.
Kako to, da kljub drugačnim dejstvom zarote še kar krožijo?
Kadar je človek soočen z neprijetnimi dejstvi, je v njem močan impulz, da bi to preinterpretiral. Ljudje nismo kot kamera ali mikrofon, ki objektivno zaznavata svet. Do sveta in informacij imamo vedno neki odnos. Zanima nas to, kar nam nekaj pomeni. Ali se nečesa bojimo in se tega izogibamo ali pa imamo do nečesa strast in nas tisto privlači. Tudi kadar vidimo stvari, jih preinterpretiramo drugače ali celo zanikamo. Problem je v tem, da v takih situacijah ljudje postanemo skeptiki, dvomimo o dejstvu, ki je za vsakogar razumljivo. Tudi v zgodovini filozofije je bil skepticizem ena glavnih smeri. Razlog za skepticizem ni, da bi bila realnost preveč komplicirana za razumevanje, ampak je preveč neprijetna! Zato raje dvomimo in si govorimo, da morda narobe vidimo.
"Kako Rusi ne vidijo, kaj se dogaja? Ja, kaj pa naj naredijo? Kaj je lažje? Zagotovo je lažje misliti, da Putin ve, kaj dela, kot se soočiti z dejstvom, da je diktator, da svobode ni in da tisoče ljudi pošilja v smrt."
V teorije zarote se je ujelo veliko zelo izobraženih ljudi, celo cenjenih mislecev.
Osnovni problem je, kaj mislimo z izobraženim človekom. Ali je to nekdo, ki je ozek specialist in res ekstremno dober v eni stvari, ali je to nekdo, ki je široko razgledan, se v življenju dobro znajde? To so radikalno različne sposobnosti. Imamo več vrst inteligenc. Lahko si vrhunski šahist, pa boš imel težave nekje drugje. Izkaže se, da je eden glavnih razlogov, zakaj ljudje verjamejo v teorije zarote, motiv. Nekateri se ne morejo soočiti z negotovostjo v svetu in potrebujejo zgodbo, ki je stoodstotno resnična. Znanost ni nikoli stoodstotna. Vedno so neke verjetnosti in to je včasih za koga premalo. Nekdo želi biti »stoodstotno prepričan«, da Bill Gates vstavlja čipe, ker taka zgodba svet naredi zelo jasen, trden, oprijemljiv v nasprotju s tem, kar dejansko je, se pravi negotov, nejasen, zabrisan. Drugi motiv, zakaj ljudje radi verjamejo v te zgodbe, je, da želimo usodo nekako vzeti v svoje roke. Nekdo ti reče, da ne smeš v drugo občino ob devetih zvečer, da moraš biti doma. Ljudje se od tega, sploh tisti, ki nimajo služb na položajih odločanja, počutijo distancirani. Kdo bo meni govoril, kaj bom jaz počel?! Preprosto pridejo na dan z alternativno zgodbo, ki je njihova in jim da občutek, da so odločevalci v svojem življenju. Ker si sam svoj gospodar, ne boš »verjel« tistim, ki govorijo te zgodbice. Ti poznaš drugo plat resnice in ta ti omogoča avtonomijo v življenju, ker si ti tisti, ki to zgodbo pove.
Torej gre tudi za ego.
Tako je. Ti si tisti, ki ve več in si pametnejši. Še ena motivacija je pa naslednja: naš svet je v resnici malo dolgočasen. Hodimo v službe, stvari so birokratske, skratka dolgčas. Če pa v to vneseš motiv satanistične kabale, globoke države, ki vodi od zadaj, stvari postanejo napete, kot da si v kriminalki; vsak dan si narediš malo zanimivejši. Očitno imamo ljudje potrebo po tem. V bistvu teorije zarote nagovarjajo to potrebo: v naš vsakdan vnesejo malo dodatne napetosti. V sociologiji je konec 19. stoletja Max Weber imel teorijo odčaranega sveta, ta je govorila, da je za povprečnega človeka težava, ker danes znanost pojasni skoraj vse. To ne pomeni, da veš, kako stvari delujejo, ker je vse preveč zapleteno, pomeni pa, da če bi hotel vedeti, bi lahko. Ideja je, da lahko človeški razum vse pojasni. Ta ideja ljudem odčara svet, v katerem ni več bogov. Če pogledamo antiko ali indijsko tradicijo, tam ves čas nastopajo bogovi, demoni, živali, torej kompleksen univerzum, kjer se dogaja polno čudežev, zanimivih stvari. Pri nas pa delujejo samo fizikalni zakoni po neki naravni nujnosti in je pravzaprav dolgočasno, depresivno.
Je torej težava zahodne družbe, da nismo dovolj verni?
Na neki način da. Teorije zarote primerjam z vraževerjem, ker gre za podobno motivacijo.
Če bi verjeli v boga, bi vsako nedeljo hodili v cerkev in slišali, kaj je prav in v redu. Je vera pravzaprav tudi teorija zarote?
To je bilo moje ključno vprašanje. Odgovor je – ni. Je pa to vraževerje. A spet odvisno, ker so posamezniki zelo različni; dajejo denar in upajo, da jim bo nekdo tam zgoraj pomagal – to je v resnici vraževerje, saj je tudi pri njih v ozadju neki bog ali demon, ki nekaj povzroči. Podobno kot pri teorijah zarote, ko je kriv zlikovec v ozadju. Prava vera pa trdi nekaj drugega. Bistvo religije je vedno etično, moralno. Hinduizem, krščanstvo, islam – povsod gre za odrekanje posameznika. Budizem ali krščanstvo govorita, da se spremeni sam, imej čisto vest, ne delaj slabih stvari. Sooči se s končnostjo. Religija nas poziva, da se zavedamo minljivosti, ranljivosti. Vraževerje in magija pa sta podobna teoriji zarote.
Ljudje po eni strani zdravnikom ne zaupajo, po drugi pa pričakujejo, da jih bodo ves čas reševali; napaka je, če kdo umre ...
To samo potrjuje tezo, da ljudje nismo konsistentni ne v svojem razmišljanju in ne v ravnanju. Drug primer: dvomimo o tem, ali imajo meteorologi prav, ko govorijo o podnebnih spremembah, ko načrtujemo izlet, pa pogledamo vremensko napoved. Zaupaš istemu, o katerem hkrati dvomiš! To ne gre skupaj, a kot rečeno, ljudje nismo objektivni spoznavalci sveta, ampak ga spoznavamo pristransko. Vzamemo, kar nam pride prav, selektivno presojamo vire informacij.
V svojih prepričanjih smo motivirani. Nagnjeni smo k temu, da jih ohranjamo. Poglejva primer Putina in Rusije: kako Rusi ne vidijo, kaj se dogaja? Ja, kaj pa naj naredijo? Kaj je lažje? Zagotovo je lažje misliti, da Putin ve, kaj dela, kot se soočiti z dejstvom, da je diktator, da svobode ni in da tisoče ljudi pošilja v smrt. In to je problem totalitarnih režimov – ni problem v vodji, ki zatira ljudi, ki bi bili radi svobodni. Ne, problem je, da imajo ti režimi ogromno podpore pri ljudstvu, ker ljudem ne ostanejo realne možnosti razmišljati drugače. Ker če razmišljaš drugače, si nenehno v osebnostnem precepu, tvegaš pa tudi zapor ali kaj hujšega.
Zakaj so tisti, ki so verjeli v teorije covida, pogosto na strani Putina?
Ker motivi ostajajo enaki.
Človek, ki verjame v eno teorijo zarote, bo torej verjel v vse teorije?
Zelo velika možnost je, da bo. Teorije zarote se prelivajo iz ene v drugo. Iz zdravstva preideš v geopolitiko, pa na telekomunikacije. Eni so imeli, na primer, teorijo, da ni virusa, ampak gre za sevanje 5G. Ni presenetljivo, da ljudje verjamejo več teorijam zarote, ker njihov mentalni ustroj ostaja enak. Te zgodbe nagovarjajo isto potrebo.
Kako je možno, da iste informacije »sprocesiramo« tako drugače?
Svet vedno interpretiramo v skladu z željami, strastmi, strahovi. Zato lahko dva človeka eno stvar dojameta povsem različno – ker imata drugačen spoznavni ustroj.
Ali so spletni algoritmi, ki ti na podlagi tega, kar si že gledal, ponujajo čedalje radikalnejše različice, vse še poslabšali?
Teorije zarote niso nič novega. Imamo jih od nekdaj. Danes veliko govorijo o lažnih novicah, ampak tudi to ni nič novega. To so dezinformacije, preprosto rečeno, laganje. Tako dolgo, kot poznamo resnico, poznamo tudi laži. Novo je, da zaradi pojava spleta lažje ciljamo naslovnike besedila. Časopis ne ve, koliko časa si se zadržal na eni strani ali katero si preskočil. Časopis ne ve, da me osmrtnice in šport ne zanimajo, da spremljam kulturo in novice. Spletna stran pa to ve, beleži in vidi. Če vidi, da me zanimajo globoka država, strici iz ozadja, kemtrejli, mi začne ponujati še več takih informacij. Novost ni, da bi imeli več lažnih novic, novost je, da se te bolj primejo, ker so s pomočjo komunikacijskih tehnologij natančneje usmerjene na odjemalce.
Kljub vsemu, kako je možno, da ljudje celo danes še verjamejo, da je Zemlja ravna?
To je res fascinantno! Obstaja ideja, da vesoljske korporacije kradejo javni denar in uprizarjajo vesoljske izstrelitve ter da je Zemlja v resnici ravna. Tu je verjetno zadaj upor proti večini, iskanje nečesa posebnega.
Včasih so se take debate odvijale le za šankom, danes pa ljudje streljajo vse mogoče neumnosti trezni in vse to ostane na spletu. Manj razmišljajo o tem, kaj bodo rekli.
To je res. Verjetno je povezano z iluzijo javnega prostora. Medijske hiše so imele urednike, področne urednike …, urednik je filter, kot strokovnjak na svojem področju. Zdravnik je bil avtoriteta za medicino, filozof je bil avtoriteta za spoznanje, etiko. Geograf je bil avtoriteta za to, da je Zemlja okrogla. Sicer je prihajalo tudi do zlorab, ker politika lahko vpliva na urednika. Danes pa se vsakdo počuti strokovnjak. Včasih rečem, da ljudje narobe razumemo idejo demokracije. Ideja demokracije ne pomeni, da smo vsi strokovnjaki za vse, da vsi vse vemo. Demokracija pomeni, da imamo vsi pravico odločati o lastnem življenju, da si sami izberemo svojo pot. Ker imajo ljudje možnost, da objavljajo svoje stvari, in ker obstaja kriza avtoritet, prihaja do erozije javnega prostora.
Bomo lahko živeli z družbenimi mediji in se počutili bolje? Ker zdaj se depresija zaradi pritiskov na polno razrašča.
Družbeni mediji so nova stvar. Z njimi živimo morda deset let in še nismo imeli časa razviti vseh mehanizmov, tudi obrambnih. Kot otrok sem si želel igračo, ki se je ne bi naveličal. To so bile sanje vseh. Danes jo imaš, ampak s tem problem ni rešen. Pravzaprav je zaostren, saj je zdaj problem, kako se prenehati igrati, ker smo zasvojeni. Govorimo o digitalizaciji, a z napačnega vidika. Pomembnejši del je etičen, bivanjski – kako boš znal z informacijami ravnati, ne pa znati ravnati s pametnim telefonom. Problem digitalizacije ni tehnološki, problem je družben. To se pa popolnoma zanemarja. Medijska vzgoja bi ti morala dati filter, da presojaš, kaj so verodostojne informacije, kako ne čezmerno uporabljati teh tehnologij, kdaj se nanje zanesti in kdaj ne.
