Čeprav je družboslovje tisto, ob katerem mu zaigra srce, ne kemija in biologija, se je odločil za medicino. Vedel je, da bo vse življenje pisal ali nastopal – drugače ne bi moglo biti, ko pa je veliko časa prebil v gledališču (najbrž po zaslugi očeta, režiserja Matjaža Zupančiča).
Na medicinski fakulteti je celo ustanovil dramsko skupino, ki še danes deluje. Gledališča so se lotili disciplinirano in zagnano ter odigrali več razprodanih predstav v Španskih borcih in na odru Šentjakobskega gledališča. »Ko pa sem se odločal, kaj bom študiral, o čem se bom ure in ure učil, so pretehtali blazno zanimivo človeško telo, bolezni in medicina. Pa tudi velika avtoriteta – ko prideš k zdravniku z angino, pa ti predpiše zdravilo in ti je takoj bolje ... To znanje povleče.« Njega pa je še vedno vleklo pisanje in nastopanje. Zdaj nastopa v videih na svojem Instagramu, je svež avtor podkasta Umetnost lenarjenja, poleg doktorata pa je zadnji dve leti vsak večer pisal knjigo, ki bo izšla jeseni.
Spletni vplivnež ste postali naključno. Zanimivo, ko pa ste človek, ki ceni svoj notranji mir.
Še pol prvega vala sem bil na Instagramu anonimen, a bil ponosen, da mi je kljub anonimnosti zaupalo že 8.000 ljudi. Nato sem si rekel, da moraš za izrečenim stati z obrazom in imenom. Svoj notranji mir pa res cenim, zato sem se vedno izogibal forumom, komentarjem, spletnim debatam.
Ste pa tudi vi v preteklosti že okusili hudo stisko.
Da, v četrtem letniku sem začutil res hud pritisk študija. Takrat, ko se praviloma vse obrne na bolje – prvi trije letniki medicine so bolj kemija, biologija, fizika, potem pridejo zdravniški predmeti (nevrologija, infektologija ...) – in se končno lahko malo »igraš« zdravnika, sem dobil precej hudo nespečnost. Bila je posledica živčnosti, anksioznosti – če sem se sprostil, sem krasno spal, a me je tako skrbelo za izpite, dežurstva, prihodnost, da nisem. Zato sem se začel ukvarjati s sprostitvenimi tehnikami in s sabo – bral sem tudi knjige o osebnostni rasti, čustveni inteligenci, te so mi zelo pomagale.
Že v četrtem letniku ste se obremenjevali z dežurstvi?
Da. Dlje naprej ko človek gleda, bolj je živčen. Jaz sem kar naprej gledal naprej, češ če ne morem spati pred štiriurnimi predavanji, kako bom lahko kadarkoli dežural? Kako bom lahko 24 ur v službi, jaz nisem sposoben biti zdravnik – to se mi je zdelo grozno. Zdelo se mi je, da nisem dovolj močen za ta poklic. Potreboval sem eno leto, da sem se res spravil do točke, na kateri sem bil zadovoljen.
Ste imeli ali še imate občutek, da morajo biti zdravniki supermani?
Ja, seveda. Ko gledam sodelavce, nekateri med njimi imajo tudi tri otroke, pa oba zakonca dežurata, se mi zdi, da se od nas preveč pričakuje. Ko pogledaš razporede, kako pogosto smo razpisani na dežurstva (aha, danes sem dežuren, pa potem spet čez dva dni ...), koliko koncev tedna – nihče nič ne reče! Kot da je to nekaj povsem običajnega! Ne vem, ali se tako utrdiš, navadiš? Za specializanta se to seveda izplača, nadure so plačane, ni pa to takšen denar, da bi opravičeval tvojo morebitno izgorelost čez leto ali dve. Tako da je treba biti s tem supermanskim statusom zelo previden, saj ljudje medicino oziroma javno zdravstvo (tudi specializacije) zapuščajo. Infektologija, na primer, nima zasebnega sektorja, ker obravnavamo samo akutno bolne, urgence pa ne moreš imeti zasebne.
Letos je bilo veliko prijav za specializacijo za plastično in estetsko kirurgijo.
Dermatologija in oftalmologija sta področji, kjer je velik potencial za delo v zasebnem sektorju. Pa radiologija, ki je za nekatere privlačna stroka, saj ni neposrednega stika z bolnikom, ni polnih oddelkov in umirajočih ljudi, lahko tudi delaš od doma, za vso Evropo interpretiraš radiološke posnetke. Z veseljem bi šel v kaj takega, če bi me vsaj malo zanimalo. Ampak to je povsem druga medicina. Zdravniki morajo dobro razmisliti, kaj jih zanima – če greš v zasebništvo, ne boš nikoli delal takih primerov kot v kliničnem centru, ko pride bolnik s 70 odstotki opečene kože, kar je tista prava medicina. Je pa res, da pri slednji ne boš nikoli imel toliko denarja, pri tisti drugi boš pa imel mirnejše življenje. Tudi to izbiro je treba spoštovati. Morda bo tudi zame nekoč prišel dan, ko se ne bom mogel upreti ponudbi: Bi prišel delat manj, pa ti plačam več? To je stavek, ki ga težko ignoriraš. Zato menim, da rešitev javnega zdravstva ni v tem, da omejuješ zdravnike vnaprej (kje ne smejo delati), ampak moramo narediti delo v bolnišnici toliko atraktivnejše – boljše razmere, plačilo, urejen dopust in da greš domov po nočni izmeni.
Ali po nočni izmeni ne greste domov?
Po navadi gremo še za štiri ure na oddelek. Zjutraj prideš v službo, delaš osem ur, ob treh popoldne nastopiš 16-urno dežurstvo do osmih zjutraj in potem greš še »samo« za štiri ure na oddelek in šele nato domov. Nekateri pa nadaljujejo celo še osem ur dela – ko te čaka 15 naročenih ljudi, ni druge. Je pa res, da lahko, če je mirno, v dežurstvu tudi spiš; žal pa so nekatera dežurstva zelo naporna in se zgodi, da delaš vso noč. Od takega človeka je zjutraj težko pričakovati nezmotljivost, kar je lahko v medicini zelo nevarno.
Večkrat sem se vprašala, kaj si večina zdravnikov želi, javno ali zasebno zdravstvo?
Solidarni javni zdravstveni sistem je edini, ki sem ga kot zdravnik pripravljen tolerirati. To, da ima vsakdo, kadar to potrebuje, dostop do vsega. Če nimaš visoke plače, si brezposeln ali morda pripravnik in se ti vname slepič, da ti ni treba razmišljati o odhodu na pregled. Stanje se lahko zakomplicira in potrebuješ intenzivo, magnetno resonanco ... V našem sistemu ti vse to tudi pripada. Je pa nujno, da začne javno zdravstvo ceniti svoje delavce – od zdravnika do medicinske sestre, strežnice, fizioterapevta – ne pa da plače ne sledijo niti inflaciji. Vem, da ima javni sektor več problemov, ampak če bomo želeli vrhunsko medicino, bomo morali znati obdržati tudi vrhunske strokovnjake.
Na drugi strani pa je treba pustiti ljudem, da s svojim znanjem počno, kar želijo. Odličnemu plastičnemu kirurgu v kliničnem centru ni pametno omejevati dveh dni dela v zasebni praksi. V redu bi bilo, da se vključi možnost koncesij, kjer si za več opravljenega dela ustrezno nagrajen. To je problem v javnem zdravstvu, saj se nekateri oddelki zapirajo, drugi pa pokajo po šivih – zdravnik, ki pazi na štiri bolnike, pa je enako plačan kot drugi, ki mora skrbeti za 30. Se pa zavedam, da je v vsakem poklicu nekaj »iznajdljivcev«, ki se potuhnejo in delajo malo. Za take zdravniška plača gotovo ni slaba. Tudi ne za tiste, ki med redno (javno) službo opravljajo storitve za zasebno prakso. Izraz dvoživke sovražim, ampak pri tistih redkih izjemah, ki dejansko izkoriščajo javni sektor za delo v zasebnem, je morda celo primeren. Zato tudi jaz zelo pazim, da vse aktivnosti za Instagram, ki je postal kot druga služba, opravljam izven delovnega časa.
Verjetno se že dogovarjate s podjetji za promocijske namene preko vašega računa na Instagramu?
Seveda. Dve plati zgodbe sta: po eni strani sem v Instagram vložil ogromno časa, in če lahko dobim nekaj nazaj in mi to pomaga pri odplačevanju posojila, sem zelo za. Se pa striktno držim deontologije, zdravniške etike in sprejmem morda le deset odstotkov ponudb – tisto, kar je relevantno in kar menim, da bo ljudem pomagalo.
Ko vidiš cene, ki jih lahko postavljaš v takem poslu, kot je oglaševanje, in to primerjaš z delom v intenzivni negi, vidiš, zakaj se nekateri ljudje prodajo v hipu in popolnoma. Ker je tega denarja res veliko. Če postaneš tak, sem prepričan, da bodo ljudje okoli tebe, vsaj tisti, ki sem jih izbral jaz, šli od tebe. Zato čutim veliko odgovornost do tega, kaj objavim in o čem govorim, saj se mi zdi, da imam vpliv.
Boste novi Adam Kay, angleški pisec uspešnic (prevedenih tudi v slovenščino), ki je kot ginekolog v javnih angleških bolnišnicah začel s pisanjem dnevnika?
Bil bi zelo vesel, saj zelo dobro živi od knjig, ampak slovenski trg je vseeno manjši. Slog v knjigi, ki sem jo napisal, je podoben njegovemu. Je pa tudi res, da je bil on še malo bolj razočaran nad angleškim javnim zdravstvenim sistemom, kot sem jaz nad slovenskim. Rad delam kot zdravnik, le da vidim veliko možnosti za izboljšave. V knjigi ne napadam kliničnega centra, ampak ga obravnavam bolj kot ljubimko, ki mi gre kdaj na živce, vendar jo imam v bistvu rad.
Adam Kay se je že na začetku nagaral, spil na hektolitre kave, komaj kakšen vikend preživel doma in naposled pobegnil iz medicine. Življenje specializanta po njegovih opisih je v Angliji brutalno, kako pa je pri nas?
Anglija velja za državo, ki ima grozljivo slabe pogoje za mlade zdravnike v javnem sektorju. Nisem se poglabljal, zakaj natančno, a vem, da so rekordno zdelani in utrujeni. Z njimi se morda res ne bi bilo dobro primerjati. Je pa res, da v medicini povsod po svetu vlada res zelo huda hierarhija. V knjigi sem tudi napisal, da dobi med zdravniki pridevnik mlad slabšalen prizvok, medtem ko je mladost vedno neka prednost. Ko slišiš »mlad zdravnik« ali »mladi specializant«, sledi: mlajši specializanti morajo pokriti še tale konec tedna, mlajši specializanti naj pomagajo ...
Koliko časa traja staž specializanta?
Šest let (meni teče četrto leto). In v tem času se zelo razviješ: od tega, da res ne znaš skoraj nič, do tega, da začneš sam dežurati in ti tako bolniki kot mentorji vedno bolj zaupajo. Nekdo, ki je pet let na kliniki, bo pokasiral manj administrativnega dela kot nekdo, ki je ravno prišel. Neki naš specialist gastroenterologije mi je dejal: biti specializant je huda bolezen, ampak z dobro prognozo in z znanim rokom trajanja. Tako da je treba imeti pogled usmerjen naprej, čeprav ti zna kdo tudi reči, da je vse samo še huje, ko postaneš specialist. A temu ne verjamem. (smeh)
Zapisali ste: »Še pred parimi leti nisem razumel, kako si lahko zdravnik in starš hkrati in se ti ne zmeša. Zdelo se mi je, da se s to odločitvijo odpoveš sreči.« Vau, to pa je odkritost! Se danes morda vprašate, kako sem lahko tako razmišljal?
Ne, se povsem razumem. (smeh) Človek je zelo prilagodljiva žival. Takrat sem prišel domov tako utrujen, da sem si mislil, da če ne bi po službi odležal urico na kavču, bi me bilo kar konec. Zdaj pa prideš domov (enako utrujen), pa te je otroček tako vesel ... Je pa kljub energičnim babicam in ženi obdobje dojenčka izredno naporno – sploh zaradi primanjkljaja spanja. Po drugi strani pa doživljaš neko drugo vrsto sreče, ki si jo nekako jemlješ na kredit – vedno lepše in lepše je: ko pride hčerkica k tebi ob povratku iz službe, ko je žalostna, ker jo zapuščaš, si na neki način vesel. Ogromno je sreče in manj ležanja na kavču.
V službi pa zaradi majhnega otroka ni popuščanja, starševstvo je osebna odločitev in za to te ne ujčkajo ali prezrejo kakšnega dežurstva. Če kdaj razmišljam o odhodu iz medicine, je to zaradi slabega občutka, ker ne morem tako podpreti žene, kot bi si želel: namesto da bi pomagal uspavati dojenčka, spim v kliničnem centru, ker sem dežuren ... Zaradi tega imaš občutek, da nisi dovolj dober. Je pa tudi res, da če si zadovoljen v službi, si doma boljši mož in oče. Če sem iskren, si ne bi upal trditi, da bom v tem sistemu delal za vedno. Lahko da bom enkrat ugotovil, da ni vredno.
Nekateri navajajo ravno to (biti zdravnik v Sloveniji in družina ne gre skupaj) kot razlog za selitev v tujino. Kaj vam poročajo kolegi iz tujine?
Nekaj mojih vrstnikov je odšlo iz Slovenije, treba pa je reči, da vsi potem niso zadovoljni. Ker ta filozofija mladega zdravnika je v tujini morda še bolj izražena – v Švici, recimo, ni osemurnih delavnikov ali so ti zelo redki (tudi če nisi dežuren). Veliko delaš, a imaš tudi plačo takšno, da lahko v redu živiš. Pri nas mlade zdravnice, ki imajo dva otroka, niso kreditno sposobne (dežurajo pa ne zaradi otrok). Na koncu se ti zdi, da če že toliko delaš, potem vsaj želiš, da te ne skrbi še posojilo. In v Švici, Avstriji ali Nemčiji te denar skrbi bistveno manj kot pri nas. Mi pa znanci na Švedskem in v Nemčiji povedo, da je zelo težko in da niso prepričani, ali je bila selitev dobra ideja. Pri nas boš kot zdravnik vedno imel delo in tudi plača ni tako slaba v primerjavi s kakšnimi drugimi poklici. Menim, da se je tudi tega treba zavedati.
Kje je vaš prostor sreče, kje poiščete svoj mir?
Najboljša mi je tista zlata ura zvečer, od osmih do desetih, ko hčerka zaspi in nastopi večerna svetloba. Takrat z ženo sedeva na balkon, si privoščiva pijačo ali sladoled in se samo pogovarjava. Po navadi ne zdrživa dolgo, ker sva oba utrujena, ampak do takrat zelo uživava.
