MANEKENKA PRI 65

Če bi se »zategnila«, ne bi bila več jaz

Sonja Javornik/revija Jana
15. 8. 2022, 10.07
Deli članek:

Hitro. Če bi morala svoje življenje opisati z eno samo besedo, bi Zvona Vučković izbrala to. Zvona je pri 16- iz Jugoslavije šla v tujino, svojim sanjam naproti. Imela je uspešno manekensko kariero, se poročila, si ustvarila družino, ovdovela … Večina se takrat, ko osivi, sprijazni, da so najboljša leta že mimo, pri Zvoni pa se je izkazalo, da se je takrat šele začelo. Danes je namreč izjemno iskana manekenka, v zadnjem času pa je dobila celo igralske in plesne vloge.

Šimen Zupančič
»Za mojo kariero moram svoja leta kazati taka, kot so. Če bi se 'zategnila', ne bi bila več jaz, poleg tega pa – kako naj zastopam kozmetiko za ženske nad šestdeset, če sem videti, kot bi jih imela petdeset,« pravi Zvona Vučković

Vaše življenje je polno neverjetnih dogodivščin in podvigov. Pri komaj šestnajstih ste zapustili Jugoslavijo in se odpravili v svet.

Po spletu okoliščin sem spoznala Gunarja Larssona, ki je bil v Parizu znan fotograf in je imel svoj časopis s črno-belimi fotografijami. Njegovo delo mi je bilo zelo všeč. Vprašal me je, ali bi želela priti v Pariz in delati zanj. To mi je ponujalo neko varnost – delala bi za nekoga, ki ga poznam, zato tudi moji starši niso imeli nič proti. Iz Pariza sem odšla v Rim, pa v Firence in Milano, Montreal, New York in spet nazaj v Italijo. Burno in hitro življenje, skratka. Iz Jugoslavije sem odšla, ker sem kot upornica mislila, da je premajhna zame. Želela sem v svet, hotela sem slavo, delati v tujini. Moj cilj je bil New York, ker pa nisem mogla dobiti vizuma, sem odšla v Kanado in preko nje prišla v New York oziroma do cilja.

Pa vendar ste se pred leti vrnili na Hrvaško.

V New Yorku se mi je zgodila najlepša stvar, rodila sem otroka. Takrat se zresniš, nisi več sam. New York po mojem ni najboljše mesto za vzgojo, poln je vsega mogočega, zato sem začela iskati mir za svojo družino. Na žalost je moj mož, hčerkin oče, umrl pri 33. To je bila tragedija. Življenje te tolče po eni strani, po drugi ti marsikaj daje … Ko sem rodila, sem se nehala ukvarjati z manekenstvom. Potem pa je v Firence prišla prijateljica, stilistka Andreja Verbanc, ki je delala za italijansko revijo Marie Claire. Ravno v tistem času sem se postrigla na kratko in si namesto rjavih, pobarvanih las pustila sive. Bila je navdušena, rekla je, da sem videti fenomenalno in da je to trend. Spoznala sem, da lahko še naprej delam, se s tem poslom preživljam oziroma zelo dobro zaslužim. Začela sem iskati agencije v vseh državah. Danes me zastopajo v Avstriji, Franciji, Angliji, Nemčiji, Španiji, Avstraliji, Kanadi, ZDA, na Nizozemskem, Portugalskem. 

Manekenstvo običajno povezujemo z mladostjo. Vi pa imate bele lase, niste plastični, ne skrivate gub.

Samozavest pride z leti in izkušnjami, s tem, kar si. Spoznaš, da bolj ko si naraven, bolj si iskan. Tudi sama sem bila začudena, koliko vlog lahko odigram – ne le v reklamah za sive lase. Zelo dobro jaham, ukvarjam se z različnimi športi, zato sem za neko banko skakala na trampolinu. Vsi so mislili, da bom padla, a sem skakala kot deklica. Mej ni, sami si jih postavljamo. Vse zmoremo, če hočemo!

Očitno se vam še danes pozna, da ste nekoč trenirali balet.

Res je, začela sem iz baleta, zaključila sem baletno šolo, potem pa so mi rekli, da sem za baletko prevelika.

V najstniških letih iti v tujino je gotovo velika preizkušnja. Kako ste to preživeli?

Odhod v tujino v tako mladih letih je seveda imel posledice. Imela sem anoreksijo zaradi negotovosti, samote, spraševanja, ali boš imel delo ali ne, spiš v avtu, vse, kar na dan zaužiješ, je en kapučino … A počasi se utrdiš. Mene je gnala misel, da se zagotovo v Jugoslavijo ne bom vrnila poražena, ampak edino kot zmagovalka. Na Hrvaško sem se vrnila po 40 letih, kar je bila ena najboljših odločitev v življenju, ker nisem bila več majhna riba v ogromnem morju, ampak velika riba v majhnem morju. Začela sem pisati o svojih izkušnjah. Na žalost te v lastni domovini začnejo ceniti šele, ko uspeš zunaj. Na območju nekdanje Jugoslavije nimam agencije, posle sklepam sama, imam svoja pravila in se ravnam po tem, kako delajo tuje agencije. Če pa me mlad oblikovalec vpraša, ali bi delala zanj, delam brezplačno, ker se mi zdi pomembno podpirati mlade. Na družbenih omrežjih tudi odgovarjam dekletom, ki me sprašujejo, kako naj pridejo do agencij, ali so dovolj dobre za to ali ono. Odgovorim vsem, ker mislim, da sta podpora in spodbuda za mlade absolutno potrebni.

Prvo krizo ste imeli že pri 13 letih, ko se je izkazalo, da v baletu nimate več možnosti. Takrat se vam je podrl svet.

Takrat se nisem zavedala, a ko sem videla fotografije iz teh let, mi je postalo jasno, kako zelo temna, uboga in depresivna sem bila in kako lahko vpliva na otroški um, na psihofizično stanje, ko dejavnosti, v katero si vložil ves svoj trud in svojo neskončno ljubezen, ne moreš več opravljati. Morala sem se posloviti od baleta, tudi zaradi višine. Vrsto let sploh nisem mogla niti v gledališče, tako močna je bila bolečina. Potem sem jo predelala in se z vsem srcem vrnila v gledališče, opero, dramo, balet in k vsemu, kar je povezano s tem. V zadnjih letih celo delam v gledališču, plešem, tako da sem se na neki način vrnila. 

Ali lahko kdo pomaga najstniku, ki se vidi kot groznega?
Javne osebe, ki jih imajo mladi za idole, morajo poiskati več načinov, da se jim približajo in se o tem pogovarjajo z njimi. Več let sem kot trenerka jahanja delala z otroki s posebnimi potrebami, ker sem imela potrebo dajati, se posvetiti tem otrokom. Njim sem nekaj dala, od njih pa dobila pravi cunami – neskončno energijo in čustva. To mi je napolnilo baterije za vse življenje.

Ko ste se podali v svet, depresivni in s temačnimi mislimi, ste pravzaprav imeli več možnosti, da propadete, kot uspete.

Gre za odločnost, ki jo imaš v sebi, pa tudi za usodna naključja. V Milanu sem delala najprej za Enrico Massei, ki je bila takrat zelo ugledna in je delala prekrasne revije. Imela je svoj show room. Izbrala me je med stotino deklet, prijela me je za rame, jaz sem se nasmejala, in ko je videla razmak med mojimi zobmi, se je zgodil klik. Stopila je vstran in rekla: Vsi drugi ste prosti. Za njo sem delala štiri, pet let in bila mi je kot mati. Njena krojača sta me oboževala – imela sem torej mamo in dva očeta. Tu se je rodila nekakšna skupnost, družina, počutila sem se dobro in varno. Nato sem začela delati za Alberto Ferretti, ki je tisto leto naredila prvo kolekcijo. Takoj me je vzela, zame pa je bila to prekrasna varnost: imela sem svoj avto, stanovanje, psa, posel. Za jugoslovanske razmere je bilo ogromno denarja. Tudi za Alberto sem delala kakšnih pet, šest let in čutila stabilnost, mir, moj posel pa je cvetel.

Ali je bilo tudi takrat v modnem svetu veliko droge?
Da. To je bil eden od razlogov, da sem leta 1981 odšla iz Milana. V raciji so ubili sina industrialca Alessia Anna, ki je stanoval nasproti mojega stanovanja. Tisti večer so aretirali stotnijo milanske smetane, ki se je gibala po klubih, in spoznala sem, da jih je od teh sto ljudi 80 v mojem rokovniku! Zato sem rekla: To je to. Poiskala sem način, da dobim zeleno karto za Ameriko. Poznala sem kanadskega atašeja, ki je bil homoseksualec, z njim sem se poročila in tako rešila težave s kanadskimi papirji, vse s ciljem, da končam v New Yorku.

Šimen Zupančič
»Odhod v tujino v tako mladih letih je seveda imel posledice. Imela sem anoreksijo zaradi negotovosti, samote, spraševanja, ali boš imel delo ali ne, spiš v avtu, vse, kar na dan zaužiješ, je en kapučino … A počasi se utrdiš.«

Kako ste torej prišli v Ameriko?

V Ameriki sem pristala, ker sem na plaži v hotelu Argentina v Dubrovniku spoznala nekdanjo splitsko manekenko Anjo Rejić, na žalost je že pokojna, ki je imela v New Yorku show room in je delala za italijanska podjetja. Na plaži sva se pogovarjali in vprašala me je, ali želim delati zanjo. Seveda sem takoj pristala, ker je bilo to v New Yorku, tja sem se preselila iz Montreala.

Ste imeli kakšne slabe izkušnje v modnem svetu?
Nekoč, ko nisem imela dela in sem zaradi pomanjkanja spala v avtu, sem šla na casting za koledar. Izkazalo se je, da bi morala pozirati gola. Če se samo enkrat fotografiraš gol, to pomeni, da je manekenske kariere konec. Govorim o sedemdesetih, ko je bilo strogo določeno, kaj je še in kaj ni več primerno in je bilo še veliko predsodkov. Stala sem v vrsti, ko sem slišala pesem o tem, ali veš, kam greš (naslovna pesem Diane Ross iz filma Mahogany, op. a.). In to sem se vprašala tudi sama: Res nimaš denarja, pa vseeno, ali veš, kam se podajaš? Obrnila sem se in odšla – in čez dva dni dobila delo! Po mojem se v ključnih trenutkih, ko se za nekaj odločiš, čeprav bi lahko šel po lažji poti, odprejo druga vrata in te življenje nagradi.

In vas je. Še vedno ste dejavni, pravzaprav bolj kot kdajkoli. Kakšen je vaš odnos do glajenja gub?

Nisem kritična do tega, a mislim, da se bodo prihodnje generacije bolj želele približati naravi in biti take, kot so. Pri ljudeh ne gledam fizične lepote, ampak toploto, ki prihaja od znotraj, iz govora, iz obnašanja, sijaja v očeh.

Pa ste kdaj razmišljali, da bi si z liftingom in botoksom podaljšali kariero?

Za mojo kariero tega sploh ne smem, ker moram svoja leta kazati taka, kot so. Če bi se »zategnila«, ne bi bila več jaz, poleg tega pa – kako naj zastopam kozmetiko za ženske nad šestdeset, če sem videti, kot bi jih imela petdeset? Moram biti odraz tega, kar sem. Sicer pa sem se svoji karieri malce po tridesetem odrekla, vse dokler si nisem postrigla las in se je zaradi spleta okoliščin zgodilo, kar se je: videli so me v L’Orealu, pa potem v Lancomu … Vse to je bilo nepričakovano.

Manekenski posel je eden redkih, v katerem so ženske bolje plačane od moških. A hkrati so objekt. Kako ste gledali na to?

V naših časih so nastali top modeli. Prej manekenk nihče ni poznal niti po imenu. O supermodelih pa smo vedeli vse. Iman, Jerry Hall, Claudia Schiffer … Danes manekenk spet nihče ne pozna. Meni se na modni brvi zdijo vse enake. Posel je danes drugačen. Me smo plesale in kazale karakter, karizmo, zdajšnja moda pa je marširanje po brvi brez nasmeha. Videti so kot robotki, ki hodijo gor in dol. Vse so enako sfrizirane, imajo enake čevlje, ni več individualnosti. Več poudarka je na tistem, kar nosijo, kar je po svoje dobro, nam, ki smo delale drugače, pa se zdi malo čudno.

Kaj bi svetovali mladenki, ki bi jo mikalo to delo?

Če so to njene življenjske sanje in ima podporo družine, naj poskusi. Moja mama je od mene zahtevala, da se po vsakem delu vrnem domov, polagam kolokvije in izpite ter zaključim fakulteto. In sem tudi jo, v štirih letih … Potem sem rekla mami: No, tu imaš, kar si hotela, na svidenje. (nasmešek) Poleg sanj in družine pa je danes izjemno pomembno imeti dobrega agenta oziroma agencijo.

Ste spoznali kakšno od supermanekenk?

Sem, delala sem z Jerry Hall, Iman, Claudio Schiffer. Bile so normalne. Višje ko so v poslu, bolj so normalne.

Iman je bila z Bowiejem, Jerry Hall z Mickom Jaggerjem. Kdo pa je vaš rocker?
Moj rocker je na žalost umrl prezgodaj, v nesreči, pri 33. Ponovno sem se poročila s Charliejem Novotnym iz Prage, s katerim imam drugo hčerko. Poročena sva bila 15 let. Ampak prvi mož je bil ljubezen mojega življenja.

Si želite še ene, četrte poroke ali vam je moških dovolj?

Še vedno verjamem, da bom nekoga srečala, se v četrto poročila. Verjamem, da še ni vsega konec. Mislim pa, da bom tega človeka spoznala v tujini, kjer me nihče ne pozna, kjer bom jaz lahko jaz.

Ste manekenke, ki torej imate potrdilo, da ste lepe, vedno samozavestne v svojem telesu?

Če bi me videli čez dan, ko sprehajam psa, tega ne bi vprašali. (smeh) Po določenem času obsedenosti z zunanjim videzom spoznaš, da ni pomembno, če imaš malo trebuščka, da je pomembna le karizma. Takrat daš potrditev ženskam, ki so se v menopavzi malo zredile, pa da gub, pegic na rokah ni treba skrivati. To je vse del nas.

Ali ste več denarja porabili za kozmetiko ali za knjige, gledališče, skratka za duševno hrano?

V zadnjih 20 letih definitivno za duševno hrano, prej pa seveda tudi za kozmetiko. Zelo pomembni so bili zame otroci. Trenutno nič ne zapravljam, niti za garderobo ne, ker se mi to res ne zdi več pomembno. Nosim 30 let staro torbo. Več porabim za opremo hiše na morju, otroke in vnuke.