Pravica do odklopa

Ali v prostem času odgovarjate na službene klice in e-pošto?

Ana Lah
9. 8. 2022, 15.59
Posodobljeno: 9. 8. 2022, 17.19
Deli članek:

Nespoštovanje pravice do odklopa je očitno pereč problem. »Če meja med službenim in zasebnim časom ni jasna, ustvarja na delavca posebno vrsto pritiska,« opozarjajo v inšpektoratu za delo.

Dreamstime
Stalna dosegljivost je postala stalnica in vodi do izgorelosti ter stresa.

Ureditve drugje po svetu

Prva država, ki je v zakonodaji uvedla pravico do odklopa, je bila leta 2017 Francija. - Na Irskem so sprejeli kodeks ravnanj, po katerem imajo vsi zaposleni pravico, da po koncu dela ne odgovarjajo na sporočila in klice delodajalca. - Kršitev pravice do zasebnosti se na Portugalskem kaznuje s 4080 evri. - Delavcem javnega sektorja v Belgiji ni treba sprejemati klicev in sporočil delodajalca zunaj delovnega časa.

Raziskava ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Delo na domu je med drugim razkrila težavo nespoštovanja pravice do odklopa. Med anketiranimi iz javnega sektorja jih v prostem času 77 odstotkov odgovarja na službene klice in e-pošto, delovne naloge pa jih v prostem času dokončuje 54 odstotkov.

Podobno je v zasebnem sektorju. »Če meja med službenim in zasebnim časom ni jasna, ustvarja na delavca posebno vrsto pritiska, občutek pričakovanja nenehne dosegljivosti, kar predstavlja tveganje za njegovo varnost in zdravje so opozorili na Inšpektoratu RS za delo.

Na ministrstvu za delo trenutno pripravljajo predlog sprememb zakona o delovnih razmerjih, pri čemer bodo naslovili tudi institut pravice do odklopa. A pravica do odklopa ni le težava, ki se je razvila zaradi naraščajočega dela na domu. Panoge, kjer imajo stalne kadrovske težave, »stalno dosegljivost« poznajo že dolgo. Ladi Rožič, generalni sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije, je kritičen, da se je o tem problemu začelo govoriti šele zdaj, ko so težavo zaznali tudi »pisarniški poklici«, in ne ko so na to več let opozarjali v trgovinskem sektorju.

Obvestila tudi v prostem času

Mirjana Janjić, predsednica sindikata Tuš, je povedala, da se dogaja, da trgovke in trgovce, ki so na dopustu, delodajalci včasih pokličejo, da pridejo predčasno v službo: »Če te potrebujejo, ko bi moral iti na morje in že imaš plačano, ti potem povrnejo stroške.« Pogosto se tudi zgodi, da trgovka konča izmeno, vendar jo delodajalec zaradi javljenega bolniškega dopusta katere od sodelavk pokliče nazaj na delo.

Tudi v Lidlu se dogaja, da trgovke in trgovce nadrejeni kličejo zunaj delovnika in jih prosijo, ali lahko pridejo izredno delat, prikimava predsednica sindikata Lidl Maruša Gmajner. Opozorila je tudi, da komunikacija v Lidlu poteka v skupinah na Vibru: »Obvestila piskajo tudi v prostem času. Če jih izklopiš, pa lahko, zlasti vodstveni kader, izpustiš kakšno pomembno informacijo.«

Če nadrejeni trgovce in trgovke kličejo tudi v prostem času ali v času dopusta, smo povprašali podjetji Lidl in Tuš. Zanimalo nas je, kako bodo zagotavljali pravico do odklopa, če bo vlada na tem področju sprejela spremembe.

Iz Lidla so nam odgovorili, da upoštevajo zakonodajo in bodo morebitne spremembe ustrezno implementirali. Odgovorov iz podjetja Tuš nismo prejeli.

Dreamstime
Če meja med službenim in zasebnim časom ni jasna, ustvarja na delavca posebno vrsto pritiska.

Pravica do odklopa tudi v šolstvu ni regulirana, saj imajo neenakomerno razporejen delovni čas. V času pouka lahko  delajo več, med počitnicami pa manj, pojasni Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. Meni, da bi morali pravico do odklopa splošno urediti.

»So določena področja, kjer so zaposleni bolj izpostavljeni stalnemu stiku s s službo, zato bi se po mojem mnenju to najbolje uredilo s kolektivnimi pogodbami za posamezne dejavnosti, kjer bi bile zajete specifičnosti posameznih področij. Pravica do odklopa bi morala biti zapisana v zakonu o delovnih razmerjih,« meni Štrukelj in dodaja, da si bodo sindikati prizadevali, da se to tudi uresniči.

Stalna dosegljivost vodi do izgorelosti in stresa

Da se je zgodila normalizacija stalne dosegljivosti, je odgovornih več dejavnikov, pojasnjuje politolog Matej Klarič. Z razvojem sodobne digitalne tehnologije je postalo delo na daljavo splošno dostopno, v vsakem trenutku smo dosegljivi za klic.

»Drugi del pa je posledica neoliberalne protiofenzive, ki je skrčila delavske pravice in omejila moč sindikatov. Ob razgradnji varnih zaposlitev so delavke in delavci vse bolj prisiljeni v medsebojno tekmovanje, da ohranijo službe in izpolnjujejo delovne norme, ki jim jih nalagajo delodajalci. Ti pa so v to prisiljeni zaradi težnje po večji konkurenčnosti, ki jo dosegajo tudi tako, da manj zaposlenih naredi več v istem delovnem času. Delavci in delavke morajo delati tudi zunaj običajnega osemurnega delovnega časa.

Dreamstime
Z razvojem sodobne digitalne tehnologije je postalo delo na daljavo splošno dostopno, v vsakem trenutku smo dosegljivi za klic.

Po drugi strani bo nekdo, ki se bo javil po telefonu delodajalcu zunaj delovnega časa, v očeh delodajalca bolj priljubljen od tistega, ki tega ne bo storil. Delodajalec bo prej odpustil drugega,« razlaga politolog. Stalna dosegljivost je postala stalnica in vodi do izgorelosti ter stresa. Kot pojasnjuje Klarič, je zakonodaja na tem področju nedorečena, kar omogoča delodajalcem, da si jo razlagajo po svoje.

Za višje kazni in anonimni telefon

Po Klaričevem mnenju bi morali uvesti elektronsko evidentiranje prisotnosti, s čimer bi inšpektorji na daljavo lahko ugotovili morebitne kršitve. Ta ukrep bi služil za beleženje delovnih ur, plačanih nadur, nedeljskega in prazničnega dela in tudi spoštovanja počitka med delovnimi urami. Prav buren odziv podjetnikov namreč potrjuje, da so kršitve zakonodaje prisotne, opozarja Klarič. Doda, da podobno velja tudi glede dela v prostem času in javljanja delodajalcu, ko smo na dopustu – ker ni dovolj zakonsko določeno, se tovrstne prakse razraščajo, meni Klarič. Predlaga uvedbo višjih kazni za delodajalce in vzpostavitev anonimnega telefona, kamor bi delavci lahko prijavili kršitve. Ureditev samo na ravni kolektivnih pogodb je nezadostna, saj je ta pravica močno odvisna od sindikalne moči v posamezni panogi, pojasni Klarič. »Smiselno bi bilo, da bi država določila minimum, na ravni kolektivnih pogodb pa bi to pravico razširili,« zaključi politolog.