Obletnica

Mineva 140 let od rojstva pesnika Alojza Gradnika

J.V./STA
3. 8. 2022, 06.35
Posodobljeno: 3. 8. 2022, 06.40
Deli članek:

Bil je pesnik Goriških brd, pesnik ljubezni in smrti, razpet med moderno in ekspresionizmom, pisal pa je tudi za otroke in mladino. Poleg tega je bil odličen prevajalec, prevajal je Shakespearja, Byrona, Danteja in druge.

wikipedia
Alojz Gradnik leta 1925.

Alojz Gradnik se je rodil v Medani leta 1882, mati je bila Furlanka, oče Slovenec. Številčna družina, v kateri se je poleg Alojza rodilo še devet otrok, se je večkrat selila, dokler se niso preselili v hišo, ki je danes poznana kot Gradnikova domačija. Po poklicu je bil sodnik. Služboval je v različnih mestih, med drugim v Gorici, Pulju, Zagrebu in Ljubljani, kjer je umrl 14. julija 1967. Pokopan je v Medani.

Prvo pesem, Materino gorje, je objavil leta 1896, nekaj let kasneje v dijaškem almanahu cikel osmih pesmi V pomladi. Sledile so predvsem revijalne objave, prva samostojna pesniška zbirka, Padajoče zvezde, je izšla leta 1916. Sledile so Pot bolesti (1922), De profundis (1926), Svetle samote (1932) in druge.

Prevajal je srbsko, hrvaško, italijansko, špansko, angleško, francosko in kitajsko književnost. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike, mnoge so tudi uglasbene. Gradnikovo poezijo sta opremljala predvsem dva umetnika: Božidar Jakac in Riko Debenjak.

Od leta 1962 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Kot je na spletni strani SAZU zapisal Milček Komelj, je Gradnikova poezija "meditativna, prepojena z življenjsko težo in resignacijo. V njej izrečena življenjska spoznanja umetnika dojemajo človeško usodo kot zapisanost večnemu minevanju, ki človeka povezuje s predniki in potomci iz roda v rod, v hlepenju po življenju pa se vse izteka le v smrt, kjer se ljudje dokončno srečajo; v zorenju za smrt pa vendar vidi neznani smisel, zato si želi, da bi kot sadež odpadel zrel".

V Gradnikovi poeziji po Komeljevih besedah "živijo upanje, vera in ljubezen, a se vse izpolnjujejo šele v smrti, zato je njegova življenjska filozofija videti pesimistična, kar razlagajo v duhu filozofa Schopenhauerja".

Ob zazrtosti k zvezdam je pesnik "ves ukoreninjen v zemljo in zavezan njenim zakonitostim in svojemu rodovnemu izročilu, kar je nazorno razvidno iz pesmi Kmet govori Bogu".

"Vrsta njegovih pesmi monumentalno slika trpko istrsko kamnito zemljo z robom morja, osli, ki monotono stopajo po kamniti poti, še posebej pa lepoto Goriških Brd s topografsko poimenovanimi vasmi, posebej pesnikove rodne Medane. Gradnik je z etnografsko zvestobo in celo žanrskim slikanjem prizorov, a hkratno monumentalnostjo, upesnil tamkajšnje enolično življenje, razpeto med delom in prazniki, svatbami in semnji," še zapiše Komelj.

Pesnikovo življenjsko pot z zbirko njegovih osebnih predmetov, izdaj njegovih del in priznanj, ki jih je prejel za svoje ustvarjanje, obuja Spominska hiša Alojza Gradnika v Medani, ki deluje pod okriljem Goriškega muzeja.