Kaj lahko stori posameznik?
Po vsakodnevnih opravkih na krajših razdaljah do pet kilometrov lahko kolesarite in greste peš. Pri spremembi navad se osredotočajte na poti, ki jih opravljate vsak dan, saj so predvidljive, sprememba bo imela tudi največji učinek. Optimizirajte in združujte poti, ko se odpravljate po vsakodnevnih opravkih. Če še iščete svoj dom, se odločite za mesto, kjer imate blizu postajališče javnega prevoza in kjer so storitve (vrtec, šola, trgovina, tržnica, knjižnica) v bližnji okolici. Če ne gre brez avtomobila, se odločite za takšnega z nizko porabo in varčno vozite. Morda si lastništvo lahko delite s prijatelji ali se odločite za sopotništvo.
V društvu Focus so izračunali, da Slovenec s povprečnim mesečnim dohodkom, približno 1500 evrov, za povprečen model avtomobila in približno 12 tisoč prevoženih kilometrov letno dela kar dva meseca in pol. Bomo ob draženju pogonskih goriv in podražitvah vozil morda le začeli razmišljati drugače?
Da je dosedanja prometna politika preveč pozornosti posvečala gradnji cest, zaradi česar smo državljani postali odvisni od avtomobilov, opozarja strokovna sodelavka društva Focus Marjeta Benčina. Marsikdo brez svojega vozila namreč ne more priti od točke a do točke b. O naši navezanosti na vozila priča tudi to, da so slovenska gospodinjstva glede na delež proračuna, ki ga namenijo za mobilnost, v vrhu Evropske unije.
Slovenska gospodinjstva namenjajo za mobilnost, torej za uporabo osebnega vozila, javnega prevoza in nakupa drugih prevoznih sredstev, po besedah Marjete Benčina več kot 16 odstotkov svojega proračuna. Večino denarja Slovenci namenimo za posedovanje in vzdrževanje osebnih vozil. Za javni prevoz in drugo mobilnost namenimo malo denarja. Ob podražitvah goriv, ki smo jim priča v zadnjem času, se bo za tiste ljudi, ki nimajo možnosti uporabe javnega prometa, možnost mobilnosti morda poslabšala. To pomeni, da bo vse več ljudi mobilnostno revnih. To bo še poslabšalo njihovo socialno neenakost, saj ne bodo mogli biti dejavni na vseh področjih, kjer si bodo želeli. Manj konkurenčni bodo na primer tudi pri opravljanju nekaterih delovnih mest, je pojasnila sogovornica Marjeta Benčina.
Glede na razmere v svetu nas bo odvisnost od vozil kmalu stala še več.
Cene vozil v zadnjem času naraščajo. Vzrok podražitev je predvsem pomanjkanje delov, ki so potrebni za proizvodnjo avtomobilov. Primanjkuje predvsem polprevodnikov. Ekonomski sistem se občutno spreminja. Na dan prihaja prava cena, ki jo je treba plačevati za številne dobrine, ki so bile do zdaj podcenjene.
Odvisnost od vozil nas drago stane tudi zato, ker se dražijo pogonska goriva. Podražitve so posledica vojne v Ukrajini. Na visoko ceno pogonskih goriv vpliva tudi uporaba primešanih biogoriv. Omenjena goriva so zelo draga, hkrati ne prinašajo rezultatov, ki so bili najprej pričakovani. V nekaterih primerih povzročajo celo višje izpuste kot fosilna goriva.
Tisti srečneži, ki imajo dostop do javnega prevoza, imajo trenutno manj stroškov. Javni prevoz se do zdaj še ni podražil. Veliko lahko privarčujejo tudi tisti, ki se na pot odpravijo s kolesom ali peš.
Kakšen problem predstavlja promet v smislu okoljskega odtisa?
Onesnaževanje zaradi prometa močno prispeva k podnebnim spremembam. Promet je področje z najvišjimi izpusti, povzroča namreč kar tretjino vseh izpustov. Na področju, ki ni vključeno v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi, kamor med drugim spadajo kmetijstvo, stavbe, ravnanje z odpadki in del industrije, povzroča promet več kot polovico izpustov ogljikovega dioksida. Poleg tega prinaša tudi druge težave, avtomobili in ceste zasedajo velik del prostora. Promet vpliva na onesnaženost zraka v mestih, kar povzroča veliko smrti. Zaradi onesnaženega zraka v Evropski uniji glede na ocene umre 400 tisoč ljudi letno, na ravni Slovenije od 1400 do dva tisoč ljudi letno.
Koliko je do okolja prijaznejši javni promet v primerjavi z uporabo osebnih vozil?
Z uporabo javnega prevoza povzročamo od pet- do desetkrat manj izpustov v okolje kot pri uporabi osebnih vozil. Problem uporabe osebnih vozil je med drugim, da se z avtom v povprečju hkrati peljeta manj kot dva potnika. Zelo veliko ljudi pa lahko hkrati uporablja javni prevoz. Če želimo prepeljati 50 ljudi, zavzame avtobus veliko manj prostora kot 50 avtomobilov. Vsekakor ob uporabi vlaka in avtobusa naredimo zelo veliko za okolje. Zdravi ljudje lahko kratke razdalje, dolge do pet kilometrov, brez težav premagamo s kolesom, še krajše razdalje peš.
Kako ocenjujete vlaganja v potniški promet in njegovo dostopnost?
V društvu Focus pričakujemo večja vlaganja v javni potniški promet, ki ga je država desetletja zanemarjala. Prednost je dajala avtomobilom. Stvari se v zadnjem času izboljšujejo, vendar še vedno premalo uporabljamo javni potniški promet. Ljudje ga uporabljamo le za štiri odstotke svojih poti. Med uporabniki so predvsem mlajši, ki še nimajo svojih avtomobilov, in starejši, ki niso več sposobni upravljati svojih vozil.
Ob uporabi vlaka ali avtobusa marsikdo potoži o dolgem potovanju, zamudah in slabih povezavah.
Potrebna so prizadevanja, da bi za uporabo javnega prevoza prepričali delovno aktivno prebivalstvo, ki se v največji meri vsakodnevno v službo vozi z avtomobilom. Za to je treba javni promet organizirati tako, da bo učinkovit, udoben in predvsem hiter. Vožnje bi morale biti na voljo pogosteje. Misliti je treba na to, da človeku, ki bo odšel na delo, ne bo treba večkrat zamenjati prevoznega sredstva. Če že mora presesti, se mora to zgoditi čim hitreje, brez nepotrebnega čakanja.
Ljudem, ki so zaposleni, je bolj kot cena javnega prevoza pomembno to, kako hitro lahko pridejo od doma do službe. Zanima jih tudi, koliko časa bodo porabili za prevoz, če se odpravijo po opravkih. Prebivalci želijo za svoje poti zapraviti čim manj časa.
So bile pomembne napake storjene tudi pri prostorski politiki?
Prostorske in prometne politike odgovorni večinoma ne razvijajo in izvajajo z roko v roki. Nakupovalna središča so na primer zunaj mest in naselij. Da ljudje pridejo tja in od tam odpeljejo nakupljeno, pridejo večinoma z osebnimi vozili. Še danes lokalne skupnosti marsikje vrtce gradijo zunaj naselij, da lahko pred vrati uredijo veliko parkirišče. Starši morajo, da pridejo do vrtca, opraviti dodatno pot z avtomobilom. Šole, vrtci, trgovine in druge storitve, ki jih uporabljamo vsak dan, bi morali biti znotraj območja poselitve, da bi jih ljudje lahko dosegli peš ali s kolesom. Tako nam za takšne opravke ne bi bilo treba prižigati avtomobila, morda ga celo sploh ne bi potrebovali.
Zdi se, kot da imamo Slovenci s svojimi vozili posebno vez.
Marsikje v tujini so davki ob nakupu avtomobila tako visoki, kot pri nas znaša kupnina za vozilo. Ljudje morajo imeti v nekaterih tujih državah res dober razlog, da kupijo svoj avto. Pri nas so, čeprav se vozila dražijo, avtomobili še vedno precej dostopni. Z navezanostjo na vozila morda izkazujemo vrednote, ki so opazne tudi v drugih delih jugovzhodne Evrope. Avto je za marsikoga statusni simbol. V našem društvu, ki se ukvarja tudi z energetsko revščino, na primer opažamo, da velik del ljudi živi v zelo slabih stanovanjskih razmerah, a kljub temu poseduje zelo drage avtomobile. Za svoje avtomobile torej nekateri ljudje namenjajo veliko denarja tudi na račun bivalnega okolja, ki je za kakovost življenja veliko bolj pomembno kot jekleni konjiček.
Nekatere stvari se vendarle spreminjajo. V mestih se vse več mladih ne odloča več za opravljanje izpita za avtomobil. Za tiste, ki imajo avto, ta predstavlja breme, saj jim prinaša velike stroške in težave z iskanjem prostih parkirnih mest.
Kakšne so rešitve, da bi lahko zmanjšali odvisnost od vozil in vpliv, ki ga s prometom povzročamo okolju?
Številne izzive bo treba urediti na sistemski ravni, pri marsičem ne gre le za odgovornost posameznika. Dosedanja prometna politika je preveč pozornosti posvečala gradnji cest in prav zato smo državljani postali odvisni od avtomobilov, saj drugače ne moremo priti od točke a do točke b. Okoljske nevladne organizacije se zavzemamo za to, da bi bila letnica, od katere naprej se ne bo smelo prodajati vozil na fosilni pogon, postavljena čim nižje. A v obtoku bo še vedno ogromno starih tovrstnih vozil. Pomembno je, da čim bolj zmanjšamo prometne poti z motornimi vozili in da prometno dejavnost optimiziramo. Veliko poti je namreč nepotrebnih in zanje neupravičeno uporabljamo energijo v prometu. Prostorska politika mora omogočiti, da bomo lahko veliko opravkov opravili s trajnostnim prevozom. Treba je zagotoviti tudi zelo kakovosten javni potniški promet. Tako na primer v Ljubljano vsak dan ne bo prišlo približno 130 tisoč avtomobilov s po enim potnikom.
Rešitev torej še zdaleč ni le v menjavi pogona vozil. A vendar – ali so električna vozila res naša zelena prihodnost?
V Sloveniji imamo ob dveh milijonih prebivalcev več kot milijon vozil. Sprememba njihovega pogona ne bo dovolj, prej bo treba sprejeti vrsto drugih ukrepov. Če ljudje res ne bodo imeli na voljo drugih rešitev, če na podeželju na primer ne bo na voljo učinkovite mreže javnega prevoza, se kot najučinkovitejša trenutno kažejo baterijska vozila.
