V kolikšnem času boste prišli do odločbe za svojega otroka, je odvisno od tega, na katerem koncu države ste doma (v Ljubljani so čakalne dobe najdaljše), na kakšni šoli ste in kako hitro se znajdete. Pa tudi od tega, kako težka je vaša denarnica. Ura prve obravnave pri zasebnikih stane tudi 100 evrov (pri čemer je ura dolga 45 minut).
Ko šola zazna težave pri vašem otroku, bi mu morala takoj z vsemi svojimi močmi pomagati z dopolnilnim poukom, individualno in skupinsko pomočjo. »Pri nas se predolgo čaka, pogosto pride tak otrok do tretjega razreda s hudimi primanjkljaji pri branju, pisanju in računanju – in nastane panika,« pravi inkluzivna pedagoginja Maja Volk, ki meni, da bi morali vzgojitelje v prvih razredih nadomestiti s specialnimi pedagogi. »Ti bi takoj zaznali otroke s težavami in tako delali z njimi že od prvega razreda. Prepričana sem, da bi bilo zaradi tega dosti manj odločb! Menim, da bi to morali spremeniti, saj bi delovalo. In nisem edina, ki zagovarjam tak pristop.«
V prvi razred namreč prihajajo otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno šibkejši, s težavami v socialni interakciji, komunikaciji. Otrok z odločbami pa je čedalje več, ker se z njimi že na začetku ne dela, kot bi se moralo. »Tako bi odločbe na koncu dobili le otroci z res hudimi težavami, danes pa jih dobivajo tudi otroci z rahlimi primanjkljaji.«
Postopki
Iz take zagate je nekatere otroke mogoče spraviti tudi brez odločbe. Če se po treh do šestih mesecih pomoči na šoli pri takem učencu ne pokaže napredek, gre najverjetneje za specifične težave in se morajo vključiti strokovnjaki. V soglasju s starši lahko takega otroka pregleda že šolski specialni pedagog (če ga šola ima) in poda ugotovitve (morda gre za disleksijo, diskalkulijo, disgrafijo, znake avtizma ... ) ali pa vas napotijo na že omenjeni center na Gotski v Ljubljani, kjer imajo tim različnih strokovnjakov (specialni pedagog, klinični psiholog, pedopsihiater ...), ali k drugim strokovnjakom po državi. Nato je treba z njihovim mnenjem in s posebnim poročilom šole po odločbo, za katero lahko starši zaprosijo na katerikoli od osmih komisij po državi. Tista v manjšem mestu je, na primer, veliko hitrejša kot v Ljubljani.
Kako hitreje do odločbe?
Zagotovo tako, da gredo starši po ugotovitve, ki jih priložijo k vlogi za odločbo, k različnim specialistom – samoplačniško (skupni strošek je približno 200 evrov). Ker je v rednem sistemu premalo ljudi, ki bi uspeli obravnavati vse otroke, se tudi na tem področju odpirajo popoldanski s. p. Nekateri specialni pedagogi so z ravnatelji dogovorjeni, da otrok iz svojega okoliša zasebno samoplačniško ne smejo obravnavati. »Sicer pa je specialnemu pedagogu, ki dela na šoli, tako in tako v interesu, da ima dovolj realiziranih ur. Veliko pa jih popolnoma izstopi iz sistema in delajo samo kot zasebniki. Izvajajo tudi dodatno strokovno pomoč, saj za to na nekaterih šolah ni poskrbljeno v zadostni meri,« razloži Maja Volk in opozarja tudi na otroke, ki odločbo prejmejo novembra in jim šola potem do junija zaradi zapolnjenih kapacitet sploh ne more zagotoviti strokovne pomoči. Čeprav jim pripada!
Kader se zaposluje na začetku šolskega leta, takrat so znane potrebe, in če se vmes pojavi več otrok, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, imajo šole zvezane roke. Ministrstvo za šolstvo dodatnih ur specialnim pedagogom ne plača, morali bi zaposliti dodaten kader, ki ga pa ni preprosto dobiti.
Kar želite, to dobite?
Eden od staršev nam je sporočil, da obstaja cela kopica zasebnikov, ki za lepe denarce bolj kot ne mimogrede napišejo odločbo za nujno pomoč. Je to res? »Ena od mamic mi je povedala, da je šla z napotnico k specialnemu pedagogu in kliničnemu psihologu. Pedagog ji je dejal, da diagnoza ni povsem jasna, in jo naposled vprašal, kaj bi želela, da njenemu otroku napiše. To je nedopustno! Starš pripelje otroka k strokovnjaku ravno zato, da ugotovi, kaj je narobe z njim, kako mu pomagati in kaj potrebuje. Zaradi takih izkušenj potem nekateri starši izgubijo zaupanje do vseh.«
Odločba sicer nikoli ne pove, kako pomagati, temveč katero motnjo ima otrok, kaj so prepoznali glede na simptomatiko, nato pa je naštet nabor prilagoditev. »Znotraj tega opažamo pavšalne trditve, ki so včasih povsem zgrešene – kaj bo otroku z motnjo pozornosti pomagal podaljšan čas pisanja testa, če se je sposoben zbrati le za 15 minut? Takemu otroku je treba omogočiti pisanje testa v dveh ali celo treh krajših delih.« Volkova meni, da se šole premalo zavedajo, da imajo veliko več moči, kot si mislijo, ter da imajo učitelji veliko možnosti pri prilagajanju predlaganih prilagoditev v odločbi, ki so le okvirne.
Je kadra dovolj ali premalo?
Sabina Korošec Zavšek, specialna pedagoginja in ustanoviteljica Centra za pomoč otrokom in staršem Žalec, je izkušena strokovnjakinja, ki dela z otroki v šolskem sistemu že več kot 35 let. Zakaj hodijo starši k njej v zasebni neprofitni zavod, kjer so storitve samoplačniške?
»Nekateri starši diagnostike otroka ne želijo zaupati šoli oziroma institucijam v sistemu, saj jih je strah, kaj bodo zapisali v uradne evidence. Nekateri starši so v konfliktu s šolo in ji ne zaupajo diagnostike, zato želijo k neodvisnemu strokovnjaku; tretji razlog pa so zelo dolge čakalne dobe v javnih institucijah. Starši pa seveda niso pripravljeni čakati eno leto, da se bo ugotovilo, kakšne težave ima otrok in kako mu pomagati. Osnovni problem je pomanjkanje usposobljenega kadra – premalo je specialnih pedagogov, otroških psihiatrov, psihologov ... Nič ne teče, kot bi moralo, res nič.«
Ampak kadra je očitno dovolj, če lahko starši pridejo do samoplačniških storitev? »Ne vem, ali je za to področje sploh možno dobiti koncesijo, da bi to lahko opravljala brezplačno. Sem pedagoški delavec, in če bi želela koncesijo, bi morala na specializacijo v neko zdravstveno institucijo. Šele potem bi lahko zaprosila za koncesijo. Za take stvari bi koncesije lahko podeljevalo ministrstvo za šolstvo, vendar še nismo tako daleč. Na začetku, ko sem bila še naivna, sem se obrnila na 40 občin v svojem okolišu in županom pisala, češ da k meni na obravnavo prihajajo otroci z njihovih območij in ali so pripravljeni finančno podpreti te družine. Dobila sem dva odgovora: enega nikalnega, druga občina pa me je pozvala k prijavi na njihov razpis in na njem so mi odobrili 40 evrov za celo leto! Ta sredstva sem zavrnila in tistemu otroku za ta znesek nudila brezplačno storitev, saj sem imela tako manj administrativnega dela (za tistih 40 evrov bi morala pisati poročila, dokazila ...).«
Čez dve leti še več odločb
Kaj se dogaja, da narašča število šolarjev z odločbami? »Gotovo smo nanje bolj pozorni, več vemo, subtilnejši smo postali – včasih so take otroke 'rešili' s pošiljanjem v šole s prilagojenim programom ali pa niso končali osnovne šole. Drug razlog je povezan z načinom našega življenja: učne težave so povezane z nevrološkimi težavami, na te pa vpliva veliko zunanjih dejavnikov, ki so se v petdesetih letih enormno spremenili: pojemo veliko več hormonov, antibiotikov, predelane hrane, umetnih dodatkov, premalo se gibamo – vse to vpliva, da se težave okrepijo.« Meni, da bi bile pri nekaterih otrocih težave manjše, če bi živeli drugače.
»Po epidemiji pa smo soočeni s še dodatnim izbruhom učnih težav. Deset let izkušenj imam s tem in takle čas (od sredine aprila) so se diagnostike učnih težav pri meni začele umirjati in zopet zaživele po jesenskih počitnicah, zdaj pa vsak dan prejmem klic za psihologinjo ali socialnopedagoško diagnostiko. To je postalo noro! Otroci so v nemogočih težavah: neusvojeno znanje, učitelji gredo naprej s snovjo, vse je treba znati; in če je imel otrok le malo učnih težav, je po takem načinu poučevanja na daljavo, kot smo ga imeli zadnji dve leti, izgubljen. Rezultat tega je, da so otroci anksiozni, neuspešni ... Pričakujem, da se bo v dveh letih število odločb v šolah še povečalo. Prepričana sem o tem.«
Nekaterih učiteljev ne moremo spremeniti
Sabina Korošec Zavšek navede primer tretješolca, za katere vemo, kako malo so bili fizično prisotni pri pouku. Letos februarja je v njegovem zvezku našla zapis njegove učiteljice (otrok ima učne težave) – pripis z velikimi tiskanimi rdečimi črkami, zapisanimi čez črte: »ZELO SEM RAZOČARANA NAD TO NALOGO.« »Koliko pa je ta otrok bil v šoli od svojega vpisa v prvi razred?! Če bi mi njegova mama dovolila, bi se s to učiteljico osebno pogovorila. Drug primer pa je drugošolec, v čigar zvezku iz prvega razreda najdem v eni sami črki A pet z rdečim pisalom obkroženih napak! To so nedopustne strokovne napake, ki lahko otroka zaznamujejo za vse življenje.«
Veliko razmišlja o sistemu in stiskah, ki jih prinaša, in pravi, da lahko napišemo najboljši zakon, ampak glav nekaterim učiteljem ne moremo spremeniti. Nujno bi potrebovali sito, kdo sploh lahko postane učitelj. »Zakonodaja pri nas niti ni tako slaba, ampak v praksi nam ne steče – financiranje, kader ... Če imamo drugačno populacijo otrok v šolah, normativi ne morejo biti izpred dvajsetih let.«
Že osem let si z Zvezo za avtizem prizadevajo, da bi v zakon o usmerjanju dodali spremljevalca za otroke z avtistično motnjo in za hiperaktivne otroke. »Osem let sestankujemo s predstavniki ministrstva za šolstvo, osem let intenzivno delamo in nismo dosegli nič. Potrebujemo velik reset!«
