birokracija

Zaradi pogostih pozeb bodo oroševalni sistemi nujni

Mojca Vtič
19. 5. 2022, 08.52
Deli članek:

Med najučinkovitejše rešitve za boj s pozebo spadajo oroševalni sistemi, vendar njihova gradnja terja velika finančna sredstva, dolgotrajen boj z birokracijo in znanje, ki ga sadjarji šele pridobivajo.

Mojca Vtič
Oroševanje

Ko spomladi začnejo kmetijske rastline novo rastno sezono, so v nekaterih razvojnih fazah (cvetni popki, mlade sadike …) zelo občutljive na nizke temperature. Zaradi višjih povprečnih temperatur je vse več zgodnejšega brstenja in cvetenja vseh sadnih vrst ter občutljivosti za spomladanske pozebe. Slovenski strokovnjaki s področja sadjarstva ugotavljajo, da se cvetenje po letu 1987 vsako desetletje začenja nekaj dni prej – v primerjavi s cvetenjem v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Vzrok so višje temperature zraka, ki so posledica podnebnih sprememb, to pa pomeni tudi vse pogostejše spomladanske pozebe, ki v zadnjih letih pomembno vplivajo na samooskrbo Slovenije, predvsem na področju sadjarstva. Čeprav so na voljo številne tehnike zaščite (na primer puhalniki toplega zraka, vetrnice, oroševalni sistemi), za sadjarje boj proti pozebi ostaja velik izziv. Učinkovita zaščita naj bi bili oroševalni sistemi, ki ob padcu temperature sadno drevje poškropijo z drobnimi kapljicami, in tako okrog cvetov nastane ledeni oklep, ki zaščiti rastlino.

Nace Novak
Zgolj v zadnjih šestih letih je pozeba sadjarje prizadela štirikrat.

Za zgled je lahko Italija

Na podlagi podatkov iz Registra kmetijskih gospodarstev je v Sloveniji 8624 intenzivnih sadovnjakov, ki zavzemajo 4450 hektarjev površin (od tega 1151 hektarjev v Podravju), z oroševalnimi sistemi pa je opremljenih zgolj 227 hektarjevpovršin intenzivnih sadovnjakov, torej zgolj pet odstotkov. Razlog gre iskati v zapletenem zakonodajnem postopku in vrednosti investicije. Podjetje Evrosad, katerega sadje najdemo na vseh trgovskih policah, poseduje 400 hektarjevintenzivnih sadovnjakov na območju Krškega, Posavja in Ormoža, ob tem pa sodeluje z več kooperanti, ki pridelujejo sadje na okoli 100 hektarjih. Proti toči se borijo s protitočnimi mrežami, ki jih imajo na domala vseh sadjarskih površinah, manj uspešni so v boju s pozebami. Oroševalni sistemi so nameščeni na skupno 66 hektarjih, prvič so jih uporabili pred dvema letoma. Osrednji razlog tako majhne pokritosti pa so birokratski postopki, je povedal Boštjan Kozole, direktor Evrosada: »Za postavitev oroševalnih sistemov smo potrebovali deset let. Večina potencialnih investitorjev zaradi dolgotrajnosti in zahtevnosti postopkov obupa

Pomaga lahko država

Ker pa je oroševalni sistem najboljši odgovor na nevarnost pozebe in ker Evropa prilagajanju na podnebne spremembe namenja znatna sredstva, bi morala država po mnenju Kozoleta ustanoviti posebno pisarno za podnebne spremembe, namakanje in oroševanje, ki bi opremljanje z oroševalnimi in namakalnimi sistemi pospešila. »Prav tako bi morala država oblikovati enoten zakon za to področje, zdaj je preveč podzakonskih aktov. Za zgled naj nam bo Italija, ki ima en zakon z nekaj členi še iz časa Mussolinija. S poenostavitvijo postopkov bi naredili korak k odpravi tehnološke zaostalosti slovenskega sadjarstva in kmetijstva,« je prepričan. Direktor Evrosada še pravi, da sta oroševanje in namakanje zagotovo najboljša možna odgovora na podnebnespremembe in da se v tujini tega dobro zavedajo. »Pri nas država še ni odigrala svoje vloge, čeprav je bilo nekaj korakov k napredku. Naj moje razmišljanje ne bo vzeto kot kritika, temveč spodbuda,« je dodal. Vse pomembnejšo vlogo bo imela v prihodnje tudi tako imenovana pasivna zaščita – z izbiro primernih leg, odpornejših in kasnejših vrst in sort ter ne nazadnje tudi zavarovanjem pridelka, menijo na Agenciji RS za okolje.