Neizogibno srečanje

O zadnji epizodi življenja Daria Corteseja: "Pomagal mi je živeti, jaz njemu umreti"

Marija Šelek/revija Jana
9. 4. 2022, 19.53
Deli članek:

»Jaz sem te iskal, ti pa si me našla,« je Dario Cortese napisal svoji ženi. Ženi po srcu, ne na papirju. Z Darjo sta imela le kakšno leto skupnega življenja, a je bilo intenzivno, polno in dragoceno. Potem ga je bolezen premagala in julija lani je umrl.

Šimen Zupančič
»Veste, kakšen blagor je, da sva bila vsak dan samo skupaj, da sva spila kavo, da sva jedla? In blagor je, da se zvečer uležeš skupaj in primeš za roko. On mi je pomagal živeti, jaz pa njemu umreti,« pravi Darja.

Darjo je narava vedno zanimala, klicala, vedno je bila povezana z njo, v njej je našla mir. Ni pa mogla biti vedno tako silno uglašena z njo, saj jo je posrkala vpetost v sistem – kot mamo samohranilko in delavko v tovarni. »Sem ženska, ki globoko čuti naravo in samo sebe. Samo to sem.«

In je povsem dovolj, da sta z Dariem premaknila nekaj globokega drug v drugem. Dario je v sebi čutil oglašanje bolezni in se z njo spopadal na svoj način – podal se je po svetu, iskal razsvetljenje v Himalaji, Indiji, Kitajski in Južni Ameriki, pa naposled našel svojo »odrešitev« za sosednjim hribom – v Žireh. Od tam je namreč prišla Darja, njegova vrana, v med hribe ujeto Cerkno. Tu je zdaj njen bazni tabor. »Tukaj je, kot bi se čas malo ustavil, ljudje so posebni – malce zaprti, a dušni; so ljudje velikih dejanj, ne besed. Daria so imeli radi in v zadnjih mesecih bolezni, tistih najtežjih trenutkih, je celo Cerkno dihalo z nama. Za nobeno stvar mi ni bilo treba prositi, saj so ljudje sami pristopili in spraševali, ali kaj potrebujem. Sami so pred vrata prinašali stvari, nudili pomoč. Zadnjih sedem mesecev, ko nisva mogla več nikamor, sva preživela, ne da bi delala; prihrankov nisva imela, saj sva vložila vse v izdajo nove knjige Novice iz divjine. Ampak za vse je bilo poskrbljeno in lahko sem bila osredotočena samo nanj.«

Primož Lavre/Reporter
Dario Cortese

Mušnica in volčja češnja

Bežno sta se poznala že dolgo, saj so tudi Darjo zanimali zelišča, divja hrana, staroverci. Po vrnitvi iz Himalaje januarja 2020 je imel Dario v Cerknem zelo zanimivo predavanje o staroverskem zdravilstvu oziroma medežiji (izraz pride iz medu, ki je bil včasih osnovno zdravilo). »Veliko je govoril o mušnici in volčji češnji, za kateri sem se tudi jaz zelo zanimala in ju podučevala. Tako sva si izmenjala kontakte in si začela dopisovati. Ker tako pri meni kot pri njem ni šlo drugače kot s pristnim stikom, sva se dobila in podala v gmajno. Potem pa se je kar zgodilo – hitro. Volčja češnja in mušnica sta naju pripeljali skupaj.«
In Darja ne pusti, da jima rečem strupeni, saj tako nekako žalim rastlino, je ne spoštujem, predvsem pa ne poznam. »Nobena rastlina ni strupena, ampak imajo samo svoje specifične moči. Vse je odvisno samo od količine, namena in načina uporabe.«

Morala sva se srečati

Ko se zdaj ozira nazaj, se ji zdi njuno srečanje neizbežno. »Čas je bil pravi, dogajanje po svetu in v naravi je bilo pravo, prihajal je njegov čas za slovo, ki ga je v sebi že čutil; prav tako sem bila tudi sama v prelomnem obdobju, prehajala sem v drugo fazo svojega življenja (otroka sta odrasla), želja po službi, ki bi mi bila bolj pisana na dušo, se je začela krepiti, poleg tega sem doumela, da sem v redu, četudi sem samska, da to zmorem, da sem v redu takšna, kot sem. Rekla sem si, da če pa že bo kdo prišel v moje življenje, bo to pokončen, vesel in srčen človek, ki me bo podpiral takšno, kakršna sem.« In s tako odločitvijo ga je dobesedno priklicala. »Če sem jaz boginja, bo on bog. Tako sva naposled tudi ravnala drug z drugim. Midva sva se morala srečati. A nisva se srečala zato, da bi živela srečno do konca svojih dni, temveč zato, da je čisto, mirno in zavestno – ne umrl, ampak odšel domov, naprej. Jaz pa sem ga srečala zato, da lažje, boljše in bolj čisto živim. On je torej lažje umrl, jaz pa lažje živim. Mene je dvignil, mi pomagal, mi dal tolikšen smisel, da ni druge kot živeti polno, radostno in veselo naprej.«
To seveda mnogi težko razumejo in v obdobju žalovanja se je morala največ ukvarjati z drugimi, ker jim ni mogla razložiti, kaj sta si dala in zakaj ne more žalovati na klasičen način. »Ne morem biti v črnini, ves čas objokana – seveda imam svoje načine žalovanja, ne morem pa se utapljati v temi, obupu. Res je, da sta me njegova bolezen in odhod utrudila, in potrebovala sem nekaj časa, da sem se zopet postavila pokonci, ampak karkoli drugega bi naredila, bi Daria onečastila. Vse tisto, kar mi je dal.«

»Delajmo toliko, kot potrebujemo. Vse, kar je presežek, je strup. Posvečajmo se sebi, polnimo se, saj iztrošeni ne moremo drugemu nič dati.«

Največja umetnost je (samo) živeti

Seveda se je spraševala, zakaj ju je morala spodnesti bolezen – kožni rak. Zakaj se ni Dario boril drugače kot na svoj način, zakaj ni prej poskrbel zase ... »Ampak tako se je odločil, veliko je potoval in živel polno. Gotovo bi bilo lepo, če bi še živel – zame, da bi ga imela, za druge, ki so se od njega učili in ga imeli radi. Podrlo me je, a ko ti naposled zmanjka solz, veš, da moraš z njim naprej. Na začetku je bilo zelo hudo, zdravniki so mu napovedali še en teden življenja, midva pa sva živela še sedem mesecev. Polnih sedem mesecev. V tem času se je pomiril tudi s sinovoma, se povezal z njima in se poslovil. Ko veš, da imaš pred sabo omejeno dni življenja, se seveda zgodi premik v glavi, ampak ne takšen kot v filmih, ko gledaš, kaj vse potem ljudje počno in kam vse gredo. Največja umetnost je vsak dan samo živeti, samo biti. Veste, kakšen blagor je, da sva bila vsak dan samo skupaj, da sva spila kavo, da sva jedla? In če je imel moč, sva šla na sprehod, sicer pa samo na balkon. In blagor je, da se zvečer uležeš skupaj in primeš za roko. On mi je pomagal živeti, jaz pa njemu umreti.«

Zaveza

Še preden je bolezen postala »uradna«, sta se ogromno pogovarjala in se zavezala, da če kateri od njiju umre, pomaga še živečemu. »To zavezo živim tako, da živim polno in delam z vso ljubeznijo. Da sem preprosto samo jaz. Da sem rada v naravi, da kažem, kaj je v naravi, da delim to med ljudi. Ali sem zeliščarka? Kaj sem? Nisem ne zeliščarka, ne farmacevtka, ne naravoslovka, nimam uradnega znanja – imam svoje izkušnje, prakso, saj sem se s tem ukvarjala že pred najino zvezo. To znanje sem pridobivala zaradi osebnih zdravstvenih težav, da sem se spravila v ravnovesje in se krepila na vse možne načine. Ko sem vse preizkusila v regularnem zdravstvu, sem se po pomoč zatekla v naravo. Uspeh se je začel kazati šele, ko sem veliko postorila na sebi. Zdaj sem zdrava, zadovoljna in pomirjena sama s sabo.«

Darijevo poslanstvo

Ljudje pričakujejo, da bo nadaljevala Darijevo pot. »Ljudje pričakujejo, da jim bom dala Daria. Ampak jim ga ne morem dati, bil je eden in edini. Vse, kar je imel dati, nam je dal – 40 let je posvetil divji hrani in vse piše v njegovih knjigah. Poleg tega, da je bil agronom, se je imel čas izgubljati v naravi, jaz sem bila mama in delavka, ne morem se primerjati z njim. Ampak njega ni treba dajati naprej na tak način. Kar lahko dajem, je smisel tega – da to, o čemer je učil, še naprej živim in pokažem ljudem, kako se da živeti naravo. Vsi smo čudovita kompleksna bitja in vse že znamo, samo s svojim radoživim zgledom bom to pri kom več spodbudila.«

Takšnih celodnevnih delavnic, kot sta jih vodila z Dariem, ne bo prirejala, saj so zanjo prenaporne, vodi pa predavanja, pozneje pa bo skupaj s prijateljema začela organizirati dvodnevne tabore, katerih osrednja nit bo divja hrana. Poleg nabiranja bo ponudila še druge aktivnosti. »Ljudje se prebujajo in čas je tak, da to sedaj še bolj potrebujemo. Malce sem žalostna, kadar pride kdo navdušen na predavanje, češ, sem sem prišel, ker bomo to veščino zdaj potrebovali – če ne, bomo lačni. Ob tem si mislim: ne, pridi zato, ker je tako prav. Ker ti to potrebuješ, ker je to edina prava in čista pot do mirnega ter zdravega življenja. Do samega sebe. Prav odnos do rastlin, do narave je najpomembnejši. In moramo ga preokreniti, dojeti, da moramo naravi slediti, jo poslušati, ne pa da jo ukalupljamo in urejamo. Morali bomo biti bolj tiho in ponižnejši ter ji samo slediti. Vse, kar se v naravi zgodi, je prav – seveda nam ni vse všeč, ampak to nima nič opraviti s tem, kar je dobro in prav za nas.«

Revija Jana
naslovnica