Zakaj takšna naglica?

Monopol po Vizjakovo ali zdrava konkurenca, ki jo zagovarja stroka?

Dejan Karba
14. 3. 2022, 05.45
Posodobljeno: 14. 3. 2022, 06.11
Deli članek:

Poleg predloga zakona o fantomski Pomurski akademsko-znanstveni uniji (PAZU), ki ne le, da razdvaja, temveč slovensko znanstveno stroko celo odriva in odpira vprašanje po elementarnosti ozkointeresnih zakonskih predlogov, bodo poslanci državnega zbora na današnji seji v drugo obravnavali tudi predlog novega zakona o varovanju okolja.

STA
Zakon, ki je nastal pod taktirko Andreja Vizjaka, so nevladniki skritizirali, saj da uvaja kolizijo interesov in korupcijska tveganja.

Tudi ta zakon je spisan za ozki interesni krog in tudi ta predlog zakona razdvaja, marginalizira stroko in zavaja javnost. Pa ne le to: Zakon o varovanju okolja (ZVO-2), ki je nastal pod taktirko okoljskega ministra Andreja Vizjaka, po besedah nevladnikov iz Zveze ekoloških gibanj uvaja celo kolizijo interesov in korupcijska tveganja.

Ko k temu dejstvu prištejemo še siceršnji modus operandi ministra Vizjaka, ki se pogosto pajdaši s kapitalom in ki meni, da je plačevanje davkov glupo, sodnikom pa bi trl jajca, lahko upravičeno zastrižemo z ušesi in se vprašamo, zakaj takšna naglica s tako slabo, nestrokovno pripravljenim zakonom ...

Odgovorov z Vizjakovega ministrstva – razen tistih, ki govorijo o tem, da je zakon optimalen in strokoven in takšen, da bo Slovenijo z uvedbo enopolne oziroma monopolne ureditve zagotovo odrešil na tisoče ton odpadne embalaže, ki trenutno neobdelana ostaja po dvoriščih družb, ki se ukvarjajo z njo – ni. Niti tega z ministrstva za okolje in prostor ne priznajo, da se embalaža kopiči predvsem zaradi nedodeljenih oziroma prepozno dodeljenih okoljevarstvenih dovoljenj, ki jih podeljuje ministrstvo.

Brez odgovorov, pojasnil, dialoga

In tako, kot ni odgovorov, pri nastajanju zakona tudi širokega in strokovnega dialoga ni bilo. To je bil monolog oziroma zgolj dialog dveh oziroma treh subjektov: dialog med Vizjakom, Slopakom in komunalno zbornico, ki z ravnanjem z odpadno embalažo nima prav ničesar skupnega.

Pa je na to – na drastično pomanjkanje strokovnega, širokega, konsezualnega dialoga – že lani opozarjal varuh človekovih pravic Peter Svetina, a brez slehernega uspeha pri piscu zakona. In med drugim je na to opozorila tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba.  

Vizjak pripomb seveda ni upošteval, namesto tega je določene družbe, ki so v skrbeh pred implementacijo slabega zakona opozarjale na njegove pomanjkljivosti, označil za smetarsko mafijo. In to je minister storil brez kančka temeljnega premisleka, ne da bi vsaj malo podvomil vase in v zakon, ki so ga spočeli na okoljskem ministrstvu pod njegovo taktirko.

Na resornem matičnem odboru v državnem zboru je bilo po prvi obravnavi (od treh) predloga zakona o varovanju okolja vloženih morje dopolnil k zakonu (vložila jih je celo gospodarska zbornica). Ta bodo poslanci pretresali na današnji seji državnega zbora, o njih bodo po opravljeni razpravi tudi glasovali. Na prihodnji, aprilski seji državnega zbora – zadnji torej v tem sklicu parlamenta – pa bodo zakon o varovanju okolja (ZVO-2) v celoti obravnavali tretjič oziroma zadnjič.

Izrazit dvig cen 

Če bo ZVO-2 sprejet, se bo z odpadno embalažo namesto šestih ukvarjala zgolj ena družba, in to družba, ki jo vodi SDS-ov dolgoletni protežiranec Boštjan Aver. To za uporabnike lahko pomeni le eno: izrazito povišanje cen tako za podjetja kot gospodinjstva.

Ideja o krožnem gospodarstvu, ki jo Vizjak zagovarja in propagira in vidi celo v primeru monopola, kar je povsem protislovno, bo zreducirana na totalni monopol. A to še ni vse. ZVO-2, kot si ga predstavlja Vizjak, v resnici ne vzpostavlja ustreznih in prepotrebnih standardov ravnanja z odpadki in varstva okolja, zakon à la Vizjak pa tudi ne vzpostavlja nadzora nad tako imenovanim sistemom proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), ki ga sugerira Evropa in ki je v svojem bistvu in namenu dober sistem: sistem PRO je eden od ključnih konceptov sodobnega upravljanja s smetmi, ki proizvajalcem izdelkov nalaga, da zanje poskrbijo tudi takrat, ko postanejo odpadek. Proizvajalčeva razširjena odgovornost pri nas poleg embalaže velja še za baterije, elektronsko in električno opremo, motorna vozila, gume, fitofarmacevtska sredstva in zdravila ter zaradi tako rekoč lokalne posebnosti tudi za nagrobne sveče.

Zakon o varovanju narave, kot ga predlaga Vizjak, pri posegih v okolje (pridobitev dovoljenj) predvideva, da bodo zahtevani postopki pridobitve trajali še veliko dlje, kot so trajali v preteklosti, vse večje naložbe, med njimi tudi naložbe v zeleno preobrazbo, pa bodo po ocenah stroke blokirane za več let.

Poti nazaj ni

Pod črto: ZVO-2, ki ga je pomagal spisati podjetni Senko Pličanič, Vizjakov prijatelj in »hišni« svetovalec, ki je od okoljskega ministrstva prevzel že za več kot 650 tisoč evrov poslov, vsebinsko ne rešuje ničesar razen tega, da namesto konkurence uvaja monopolista. Predlog zakona, ki je nastajal brez stroke, brez mnenja nevladnih organizacij in ki ni upošteval napotkov varuha, Vizjakovim odbrancem (Slopak, komunalna zbornica) omogoča neovirani dostop do izvajalskih pogodb, in to brez učinkovite in transparentne konkurence ter pritiska na gospodarnost.  

Razmerja sil v parlamentu so znana. Glede na (drugo) obravnavo novega zakona o rudarstvu, ki so jo poslanci opravili minuli petek, pri čemer so bile kritike na rovaš dejstva, da določeni amandmaji k zakonu namesto naravovarstvenikov poslušajo kapital, gladko preslišane in preglasovane, je usoda ZVO-2 bolj kot ne jasna. A vendarle ni odveč opozoriti še enkrat, da ko bo namesto zdrave konkurence, ki je pogoj za idejo krožnega gospodarstva, zavladal monopol, poti nazaj ni.