Ljubljančanko je vzgoja psov začela zanimati že zelo zgodaj – v osmem razredu, saj ji je njen kuža, havanski bišon Jack, s svojim vedenjem povzročal veliko preglavic. Veliko tehnik, ki se jih je naučila v pasjih šolah, je preskusila, da bi ga prevzgojila, pa ni nič pomagalo. Ko je na koncu preskusila še napotke po vsem svetu znanega šepetalca psom Cesarja Millana, katerega oddaje je gledala, se je začel kazati napredek. »Krepila sva zaupanje, odnos in pazila sem na pravilno ravnanje s povodcem. Veliko sva se igrala in začel se je spreminjati. Postal je čudovit kuža, ki sprejema vse pse.« Zaradi njega se je vpisala na srednjo veterinarsko šolo, a ji na žalost ni bila pisana na kožo. Prepisala se je na zdravstveno srednjo šolo in spremenila tudi poklicne načrte. Na začetku je še verjela, da bi se našla v delu v reševalnem vozilu, pa je na koncu prevladala ljubezen do psov. »Želela sem se ukvarjati s pasjo psihologijo in šolanjem.«
Na šolanje k Cesarju
Z vzgojo svojega bišona je krenila tudi na pot spoznavanja sebe. Ker so jo zanimali Indijanci in njihov način življenja, je dvakrat obiskala Severno Ameriko in preko narodnih parkov prišla v stik z Indijanci. Na neki zelo energetski točki v Sedoni je celo dobila vizijo sebe s tropom psov zraven Cesarja Millana. Zaradi vsega tega jo je prijatelj, ki je vodil potovanje, odpeljal v njegov center pasje psihologije.
Na žalost ga ni bilo doma, je pa spoznala Dano, njegovo trenerko, in z njo ostala v stikih. Pridno je delala in s pripravništvom v domu upokojencev ter kliničnem centru zaslužila dovolj za svojo prvo pot k Cesarju Millanu v Kalifornijo. Vmes ji je poginil Jack, v njeno življenje pa je prišel belgijski ovčar malinois, s povsem drugim značajem. »Zaradi močnega delovnega nagona velja za eno najzahtevnejših pasem. Potrebuje nenehno zaposlitev, zato ga je treba usmeriti v katero od pasjih športnih disciplin. Pasma je zelo priljubljena v policiji in vojski, uporabljajo jo za odkrivanje drog, različnih predmetov, eksplozivnih snovi … Hotela sem zahtevnejšega psa, zato sem izbirala med rotvajlerjem, argentinsko dogo, nemškim ovčarjem in belgijskim ovčarjem, na koncu sem najhitreje dobila slednjega in ni mi žal!«
Ne počlovečimo psov
Za šolanje pri znanem šepetalcu psov se je odločila, ker njegova tehnika temelji na odnosu. »Prihaja s kmetije v Mehiki, kjer je bil ves čas v stiku z različnimi živalmi. Imeli so ogromno psov in tako je verjetno razvil občutek, kako jih prebrati ter razumeti. Najbolj pa me je pritegnila njegova umirjena energija. Vedno je poudarjal, da pes ni človek in da ni prav, da jih počlovečimo. Psa počlovečimo, ko se do njega vedemo kot do otroka, ko mu ne postavljamo pravil. Ker je prikupen, mu na sprehodu vse dovolimo, ga ne usmerjamo, doma mu ne postavljamo pravil, lahko gre na kavč, posteljo, eni jih celo hranijo z mize, po drugi strani pa ne zadovoljimo njihovih osnovnih potreb, kot so postavitev odnosa (zaupanja in spoštovanja), sprehodi, namenjeni samo njim, socializacija, delo, povezano s pasmo, igranje, postavljanje pravil, mej in omejitev, da bi se navadili poslušnosti. Tako se razvijejo razne vedenjske težave. Pri Cesarju smo se najprej učili o sebi, o svojih občutkih in razumevanju, iz tega pa smo potem prešli na pasjo psihologijo, da smo začeli zaznavati, kako razmišlja pes, kakšne nagone ima in kaj nam sporoča s svojo telesno govorico. S skupinskim sprehodom s psi – naenkrat sem jih morala peljati osem – sem začutila, kaj pomeni biti v sedanjem trenutku. Ko sem se sprostila, so psi nehali vleči in so sledili. Tako bi lahko hodili ure in ure. Ko smo odvrgli povodce, so nam psi še vedno sledili. Tukaj se zgodi čarovnija – ko vodiš pse različnih karakterjev z različnimi vedenjskimi težavami, pa so vseeno vsi skupaj v harmoniji, to je bil zame eden najlepših trenutkov!« V nadaljevanju tečaja so se posvetili prevzgoji. Prepoznavali so različne frustracije psov in jih pomagali sprostiti. V prevzgojo je med drugim dobila mladega dobermana igralca Silvestra Stallona. »Pes je skakal v ljudi, zato sva vadila umirjanje in spoštovanje osebnega prostora drugih ljudi. Seveda nam ga je uspelo socializirati.« Vmes je delala tudi z enim od psov malezijskega kraljevskega para, ki so ju prav tako morali vzgojiti.
Nov izziv v življenju
Ker je v njen dom lansko leto prišel še en kuža, belgijska ovčarka Moja, in ji s svojo negotovostjo do tujcev in zunanjega sveta dal vetra, je začela iskati še več znanja in trenerje, predvsem po Ameriki. Tako je našla Heather Beck. Pri njej se je naučila pravilnega ravnanja s povodcem, ampak tudi to ni pomagalo, da bi sprostila Mojino negotovost, zato je iskala naprej in naletela na Ivana Balabanova, enega najbolj znanih vzrediteljev in trenerjev belgijskih ovčarjev, ki s svojim znanjem dosega pri teh psih vrhunske rezultate, predvsem v kinološki panogi igp (obramba, napad, poslušnost in sledenje). »Njegova tehnika se imenuje učenje brez konflikta in šele tukaj so se začeli kazati pozitivni rezultati, ampak pot je še dolga. Mnogi bi se takega kužka ustrašili, ga vrnili ali pa bi pristal v zavetišču, meni pa je velik izziv,« se smeji Tjaša, ki je pred štirimi leti odprla svoj center za vzgojo, prevzgojo in varstvo psov. Lastniki, ki imajo težave s svojim kužkom, pripeljejo žival k njej, da vidi, kakšne so težave. Potem pa je odvisno, ali kužka pustijo pri njej, da ga spozna, razvije temelje za prevzgojo in potem novega vedenja nauči tudi lastnika, ali pa delajo skupaj na individualnih ter skupinskih treningih.
Najpogostejše težave
Največ psičkov ima težave s pretiranim odzivom na stvari, ki jih motijo – lajajo, renčijo, se zaganjajo. »Takšno vedenje je največkrat posledica nepravilne uporabe povodca, prevelikega vznemirjenja in slabe socializacije. Za obdobje epidemije je značilno, da se veliko psov srečuje z ločitveno tesnobo, zato uničujejo pohištvo, grizejo copate, lajajo in cvilijo.« Psi dobijo travme na različne načine, recimo, da jih napade drug pes. »Velikokrat se to zgodi v pasjih parkih, ko se lastniki pogovarjajo med sabo in svojih psov nimajo pod kontrolo, psa ne zaščitimo, ne zaustavimo in ne popravimo njegovega vedenja. Večina misli, da se bodo že sami domenili med sabo. Pa se ne bodo. Enega od kužkov, ki sem mu pomagala, je na sprehodu napadel pes, ki mu majhna punčka ni bila kos. V smrtnem strahu je napadeni kuža zbežal in lastnika sta ga našla povsem prestrašenega. Bil je pogrizen in imel poškodovano tačko. Zaradi tega dogodka je postal negotov ob drugih psih, renčal je in se zaganjal vanje. S pravilnim delom smo ga osvobodili travme, da je danes spet vesel in se brezskrbno igra z drugimi kužki.« Poseben izziv za Tjašo je bil tudi mlad doberman, ki je že zelo zgodaj postal agresiven. »Ko me je spoznal, bi me najraje zgrizel. Njegovo vedenje je bilo verjetno posledica nepravilnega ravnanja z njim, delno pa tudi genetike. Vzela sem ga k sebi na prevzgojo, na začetku je bil z nagobčnikom, da sva se lahko zbližala. Dva tedna je potreboval, da mi je začel zaupati. Trenirala sva pozitivno povezavo z drugimi ljudmi, tudi lastniki so bili izredno predani, zato smo hitro dosegli dobre rezultate. Ta pes je postal sproščen odrasel samček, ki ne potrebuje več nagobčnika.«
Pred izbiro psa se posvetujte s strokovnjakom
Zato Tjaša vsem, ki nameravajo kupiti psa, polaga na srce, naj se prej posvetujejo s strokovnjakom. »Izbira prave pasme je odvisna od številnih dejavnikov – od tega, koliko časa imamo, koliko smo pripravljeni vložiti v psa, tudi zaradi nege – nekateri morajo redno obiskovati pasje frizerje, treba jih je česati, negovati, koliko smo stari in aktivni, ali imamo družino, morda še kakšne druge živali … Pri posvajanju psa iz zavetišča se je treba tudi zavedati, da bo ta žival po vsej verjetnosti imela kakšno težavo, ki jo bo treba rešiti. Veliko težav med psi in lastniki izvira prav iz nepravilne izbire psa,« pravi in ljubeče poboža Icea, ki mirno leži ob njenih nogah, medtem ko je brat Žiga, s katerim vodita center, psičko Mojo, ki je bila v stiku z nama s fotografom res prestrašena, odpeljal domov. »V največje zadovoljstvo in veselje mi je, ko vidim srečo ljudi, nekateri se celo razjokajo od veselja, ko nam uspe psa povsem prevzgojiti!« zaključi Tjaša, ki pravi, da se vedno zelo potrudi in spodbuja tudi lastnike, saj se zaveda, da jim je težko. »Z vsemi smo potem kot ena velika družina, do katere čutim hvaležnost. To me vedno izpopolni. Zaradi tega sem se tudi podala na to pot!«
