Posledica pandemije

Mladinska pisateljica je šla delat na kmetijo

Biba Jamnik Vidic / Revija Zarja Jana
3. 10. 2021, 12.11
Deli članek:

48-letna Maša Ogrizek je mladinska pisateljica, samozaposlena v kulturi in mama samohranilka dveh najstnikov. Ko je marca lani ugotovila, da se ji bodo zaradi epidemije zaprle vse poti za zaslužek, je šla delat na kmetijo. Žensko, ki v svojem življenju še nikoli ni delala fizično, je delo tako posrkalo vase, da se je letos spomladi ponovno znašla na kmetiji.

Zarja Jana
Maša Ogrizek je mladinska pisateljica, samozaposlena v kulturi in mama samohranilka dveh najstnikov

»Prva karantena mi je spodnesla tla pod nogami. Poleg tega, da sem ostala brez sredstev za preživljanje, sem se razšla tudi s partnerjem, s katerim sva bila skupaj pet let. Bilo je čustveno zelo naporno obdobje. Ob vsem tem pa sem dobila še občutek, da se mi pred očmi podira svet. Marec se mi je zaradi karantene zdel neskončen.«

Zakaj ste bili prepričani, da se situacija ne bo tako hitro izboljšala?

Šlo je za slutnjo. Kot dolgotrajno samozaposlena v kulturi sem sicer že prilagojena na življenje iz rok v usta, a lani je bilo drugače. Ni bilo več okroglih miz, ki jih občasno vodim, pogovorov z avtorji, nastopov po šolah. Bala sem se, da se bo zaradi situacije, ki bo nastala zaradi epidemije, dolgoročno sesul tudi založniški svet. Ob teh težkih realnih okoliščinah pa je šlo še za abstraktnejšo eksistencialno stisko. O vsem sem dvomila. Tudi o smiselnosti kulture, ustvarjanja, celo lastnega. In zdelo se mi je, da nič več ni odvisno od mene, da nobena odločitev ni več v mojih rokah.

Vašo situacijo je nekako rešil prijatelj, ki vam je omenil, da ministrica za kmetijstvo poziva ljudi, naj pridejo pomagat kmetom pri sezonskih opravilih.

Takoj, ko mi je to omenil, sem začutila, da je to prava stvar zame. Ne le, da nisem imela plačanega dela, spopadala sem se tudi z ustvarjalno krizo. Čeprav sem vsak dan hodila v svojo pisarno, sem tam samo ždela. Kot bi bila v nekakšnem vakuumu. Zato sem res poklicala na ministrstvo, od koder so mi poslali seznam kmetij.

Sredi aprila ste poklicali na kmetijo.

Oglasil se je mlajši moški. Povedala sem mu, da nimam nobenih izkušenj s tovrstnim delom in da si denar služim kot mladinska pisateljica. Rekel mi je, naj vseeno pridem, pa bomo videli. Ko sem ga vprašala, kdaj naj pridem, mi je rekel, da kar isti dan po kosilu, ker se takrat »ženske usedejo« in trebijo solato. Mislim, da me je prav ta formulacija dokončno prepričala, da sem zares prišla. Nekaj arhaičnega je bilo v njej. In arhetipskega.

Kakšen je bil vaš prvi vtis?

Spomnim se, kako sem prvi dan prišla v kratki rožasti oblekici, zaradi katere sem izstopala, saj so bile vse druge oblečene v trenirke. Najprej so se malce pošalile, ali sem njivo zamenjala za plažo, potem pa so me pohvalile in mi rekle, da se jim zdim lepa. Odločila sem se, da ne bom sprejela uniformiranosti in bom še naprej na delo prihajala v svojih rožastih oblekicah. Da bom ostala jaz.

Kako ste se ujeli s sodelavkami, ki so bile večinoma Bošnjakinje?

Bile so zanimive ženske s celo paleto karakterjev, skoraj vse so tudi divje kadile in preklinjale. Veliko smo se presmejale skupaj. Zelo so bile tudi tovariške in solidarne. Tako nam je bilo denimo naročeno, da vsaka prevzame privezovanje ene vrste paprik v rastlinjaku, da bi lažje ovrednotili našo učinkovitost. A me smo se samo spogledale. Če je katera zaostajala, smo ji druge priskočile na pomoč. Ko je eno zvilo v križu in ni mogla nadaljevati, smo delo opravile še namesto nje. Zame, ki kot samozaposlena večinoma delam sama, je bil ta občutek vključenosti, ko si intenzivno skupaj z drugimi ljudmi in si pomagaš med seboj, nekaj novega. Še posebno mi je bil všeč občutek, da sem povezana z ženskami, ki ne spadajo v moj interesni krog. Bila je res zanimiva, zame zelo dragocena izkušnja spoznavanja drugega tipa ljudi, drugih življenjskih zgodb, predvsem pa delavstva. Moje sodelavke so bile tudi zelo tople ženske. Klicale so me »Mašo moja«, kar me je prav pobožalo, saj sem bila takrat precej čustveno podrta.

Na kmetijo ste šli zaradi zaslužka, nazadnje pa se je izkazalo, da je bila za vas to neke vrste terapija.

Ko so mi prvi dan povedali, da Slovenci takega tempa, delali smo od šestih zjutraj pa tudi do desetih zvečer, ne zdržijo več kot en teden, sem si obljubila, da bom poskusila zdržati en mesec. Vsak dan znova sem se čudila sama sebi, da čeprav sem se od nekdaj imela za ročno nespretno, toliko zmorem. In čeprav mi je zvečer od utrujenosti zvonilo v ušesih, sem ugotovila, da mi tovrstna fizična utrujenost ustreza. Pa tudi delo zunaj. Prav čutila sem, kako mi oživlja telo. Okrepile so se mi mišice, volja in tudi (samo)disciplina. Danes čutim veliko spoštovanje do vseh, ki pridelujejo hrano, sploh ekološko. To je zares garaško delo, ki je premalo spoštovano in je podplačano.

Kakšna spoznanja vam je še prineslo delo na kmetiji?

Da je disciplina v redu stvar in da jo potrebujem, enako kot urnik. Tam sem se tudi sprijaznila, da od pisanja, kot kaže, še nekaj časa ne bom mogla živeti in da s tem, da se v tem vmesnem obdobju preživljam s tovrstnimi priložnostnimi deli, ni nič narobe. To je veliko bolje kot pasivno čakati in se le pritoževati, kot je to počelo veliko mojih kolegov. Navsezadnje pa me je delo na kmetiji, ker je zahtevalo tolikšen napor, naučilo tudi, kako se postaviti zase.

Kaj pa so bile slabe strani dela na kmetiji?

»Še nikoli nisem bila najeta fizična delavka. Izvrševalka nalog. Tej odsotnosti samoiniciative se, presenetljivo, nisem upirala. Počela sem marsikaj, a vztrajno, dan za dnem, teden za tednom, se je vračala tudi ena in ista naloga: pobiranje redkvic. Sprva sem se te zadolžitve otepala, jo doživljala kot zafrkancijo, celo kazen. Nagonski upor monotoniji. Nato sem se fatalistično predala. Navsezadnje je vseeno, ali jutra preživim na njivi med redkvami ali v rastlinjaku med paprikami. Ni bilo pomembno. Šlo je za sprejemanje, tudi življenja samega.«

Najprej to, da smo bile izredno slabo plačane – 3,5 evra na uro. Potem to, da za lastnike kmetije ni bilo nič zadosti dobro, saj so imeli nerealno visoka pričakovanja, ker so tudi sami skorajda patološko delovni. Če ni bilo po njihovih pričakovanjih, so delavke tudi poniževali in žalili. Ženske, ki so delale na kmetiji – do mene so imeli spoštljivejši odnos, ker sem bila Slovenka –, so bile zanje najprej delavke in šele potem človek. Velik problem, ki sem ga zaznala, je bil tudi v tem, da ko enkrat delaš tako intenzivno, se ti svet zelo skrči. Po končanem delu mi za kaj drugega kot počitek ni ostalo energije, niti časa. In ko človek nima več časa za kulturo, branje, ogled filmov, druženje, je to lahko nevarno. In če sem ob začetku epidemije začela dvomiti o smiselnosti kulture, se mi je v nekem trenutku – natančno se spominjam,  bilo je avgusta, ko sem se za nekaj mesecev ponovno vrnila na isto kmetijo, ves dan smo sadili solato na zares neskončnih njivah – spet vrnila vera vanjo. S sajenjem smo vztrajali celo v noč; ko se ni nič več videlo, smo sadile v soju traktorskih luči. Bila sem bosa, ker mi je bilo všeč čutiti od sonca razgreto zemljo pod nogami. Drugim se je to zdelo malce čudaško. Naenkrat sem dvignila pogled in zagledala luno in bližajoče se nevihtne oblake. Navdušeno sem jo pokazala kolegicam, a ni nobena niti trznila. Takrat sem se zavedla, da ljudje različno precejamo realnost. In da umetniki to lepoto, ki jo zaznamo v svetu, nato polagamo v svoje knjige, slike, filme, glasbo … V tistem hipu se mi je povrnila vera v smiselnost (lastnega) ustvarjanja. Zavedla sem se tudi, da družba potrebuje oboje. Tako kot potrebujemo hrano za telo, potrebujemo tudi kulturo, ki je hrana za dušo.

Jeseni ste se vrnili k svojemu delu. Napisali ste knjigo za otroke in mladostnike Lisičja luna, ki bo ta mesec ugledala luč sveta. Ob pisanju ste imeli zanimiv ritual.

Ko sem spet začela pisati, sem ugotovila, da mi ob sedečem delu, ki ga imam kot pisateljica, ustreza tudi malce fizičnega dela, zato sem se zmenila, da sem na tržnici pomagala podirati stojnico v zameno za zelenjavo. Tako sem po delu v pisarni naredila pavzo, se odpeljala na tržnico in se okoli 17.30 vrnila v pisarno, kjer sem do policijske ure pisala svojo knjigo.

Letos spomladi vas je spet začela klicati zemlja. Kaj vas vleče?

V pisarni, v kateri sem delala čez zimo, sem se začela počutiti ujeto. Zato sem pisala na eno od kmetij oziroma vrtnarij v Ljubljani in jim povedala, da že imam izkušnje. Dogovorili smo se, da jim za mesec ali dva priskočim na pomoč pri prodaji sadik.

Zdaj je že skoraj jesen, vi pa še vedno delate pri njih. Zanimivo se mi zdi, da kot svobodnjakinja niste imeli težav z izvrševanjem ukazov, pa tudi z delom, ki ni ustvarjalno.

To je presenetilo tudi mene. Mogoče s tem nisem imela težav zato, ker ni šlo za področje, v katerem sicer delujem. Na začetku, ko nisem imela pojma o ničemer, so se mi zdeli ukazi celo dobrodošli. In šlo je za kratko obdobje. Na novi kmetiji pa imam veliko več avtonomije in samoiniciative, pa tudi plačana sem veliko bolje. Da pa delo ni ustvarjalno, je nekoliko celo prednost. Zaradi ponavljajočih se gibov in nalog delo postane avtomatsko in možgani preklopijo v stanje, ki je blizu meditaciji in v katerem pogosto dobivam ideje.

V pisarno, kamor hodite pisat, ste si po izkušnji dela na kmetiji nalepili motivacijsko misel: Nasprotje besede obupati ni upati, ampak vztrajati.

Čeprav sem po naravi bolj oseba »go with the flow*«, sem med fizičnim delom spoznala, da je enako pomembna, kot je prepuščanje, tudi volja. Lepo je verjeti vase in v svoje delo. A za oboje se je treba tudi aktivno boriti.  

 * prepusti se toku

Kdo je Maša Ogrizek?

Maša Ogrizek, po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, je od leta 2008 samozaposlena v kulturi. Sprva je delovala predvsem kot kritičarka in novinarka; zadnja leta se vse bolj uveljavlja kot mladinska pisateljica. Po njeni knjigi Koko Dajsa v mestu nastaja serija kratkih animiranih filmov, izšla bo tudi kot avdioknjiga. Letos je bila nominirana za nagrado desetnica. Maša je preboj iz slikanic v mladinsko literaturo naredila leta 2017, ko je izšla njena pustolovska knjiga Gospa s klobukom. Ta ji je prinesla nominaciji za Levstikovo nagrado in nagrado večernica. Režiser Kolja Saksida bo po knjigi posnel celovečerni risani film, kar bo šele drugi slovenski celovečerni risani film po Socializaciji bika. Na Radiu Slovenija pa po predlogi knjige snemajo radijsko igro. Tik pred izidom je tudi njena nova knjiga za otroke in mladostnike Lisičja luna, ki jo je dokončala pozimi med karanteno.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.