Novice Svet24

Azbest je v našem okolju še marsikje prisoten. Veljal je za čudežni material, vsestransko uporaben in poceni, zato je bil zelo priljubljen v industriji, gradbeništvu in prometu. Danes o njem zelo dobro vemo, da je nevaren.

Šimen Zupančič

V Sloveniji je proizvodnja in prodaja azbestnih izdelkov z zakonom prepovedana že dvajset let, a so različni materiali in izdelki, ki ga vsebujejo, še vedno v uporabi. Med njimi tudi več kot 1578 kilometrov vodovodnih cevi po državi. Je torej voda, ki teče po njih in jo pijemo, zdravju škodljiva?

Napačno prepričanje ljudi

Če cevi niso poškodovane, nevarnosti za zdravje ni, je vsesplošno prisotno javno mnenje, vendar sogovornica prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki že dolga leta raziskuje posledice izpostavljenosti azbestu, pravi, da to ne drži. »Življenjska doba teh cevi je okoli 70 let. Voda iz njih pa je vseskozi nevarna! In seveda je posebno nevaren vsak dogodek, ki povzroča večje izpiranje ali sproščanje vlaken iz cevi. Tam, kje je voda trda, se na obodu cevi nabira kalcijeva obloga, kar preprečuje izpiranje vlaken iz cevi. Če pa cev poči ali jo popravljajo, se sprošča veliko vlaken,« je pojasnila.

Rak črevesa in celo možganov

V večini občin, kjer so cevi še iz tega strupenega materiala, te zamenjujejo ob investicijskem vzdrževanju vodovodov oziroma ob novogradnjah vodovodnega omrežja.

Dodala je, da sicer v Sloveniji nimamo normativa o številu vlaken v pitni vodi. »Nekaj meritev azbesta v pitni vodi se je v Sloveniji opravilo pred skoraj dvema desetletjema, takrat so bile vrednosti vlaken v naši pitni vodi višje od nemškega in nižje od ameriškega priporočila. Naj pa vnovič poudarim, da je azbest ubikvitaren karcinogen, kar pomeni, da povzroča številne vrste raka, zelo verjetno tudi raka debelega črevesa in danke, poleg raka ovarija, grla, pljuč, plevre (mrene, ki pokriva površino pljuč in notranjost prsne votline), peritoneja (potrebušnice), zelo verjetno tudi ledvic in možganov. Vemo tudi, da je za raka debelega črevesa potrebnega več azbesta kot za pljučnega raka.«

Označiti jih je treba

Dodič Fikfakova sicer opozarja, da je povzročiteljev raka na gastrointestinalnem traktu več in da po sedanjem znanju ni mogoče ločiti, »ali je bil rak črevesa povzročen z azbestom ali s čim drugim (na primer hrano). Vsekakor je treba upoštevati ne le povzročitelja, temveč tudi sopovzročitelje.« Poudarila je, da jo hudo skrbi, ker je še vedno toliko cevi po državi, po katerih teče voda, azbestnih, »še posebno zato, ker se cevi ne sme odkopavati, mora pa se zaradi zanamcev označiti, kje so«.

Vsak kilometer je preveč ...

Na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) so sicer pojasnili, da so vodovodne cevi po državi iz različnih materialov. Iz podatkov, ki so nam jih posredovali, je razbrati, da je največ cevi iz polietilena (11.683 km, kar predstavlja polovico cevi, po katerih v Sloveniji teče voda), sledi nodularna litina (2222 km), 1600 kilometrov cevi je iz neznanega materiala, 1400 kilometrov iz litega železa. Sedem odstotkov vodovodnih cevi po Sloveniji pa je azbestnih. »V Operativnem programu oskrbe s pitno vodo 2016–2021 je na podlagi podatkov iz Zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture razvidno, da je azbestnih vodovodnih cevi 1578 km, kar je 7,25 odstotka vse dolžine. To so sicer podatki za leto 2013,« so nam sporočili z MOP.

Azbest je, kot ugotavlja NIJZ, vgrajen v številne zgradbe, lahko tudi vaš dom, sploh če je bil zgrajen pred prepovedjo proizvodnje in prodaje azbestnih izdelkov pri nas, to je med letoma 1960 in 1980.

Tako kot Dodič Fikfakova so dejali, da je pri zamenjavi azbestnih cevi priporočljivo, »da stare ostanejo v zemlji in se ne izkopavajo, če pa že, mora izvajalec gradbenih del upoštevati vse določbe predpisa, ki ureja ravnanje z azbestnimi odpadki, to je zlasti uredbo o pogojih, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest, in uredbo o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest«. Izpostavljajo, da so tveganja pri zamenjavi azbestnih cevi ob neupoštevanju ukrepov iz omenjenih predpisov velika, »zato so zelo pomembni priprava projektne dokumentacije in nadzor nad izvajanjem gradbenih del ter ustrezna usposobljenost izvajalcev«.

Kaj čakajo

Ministrstvo za okolje smo vprašali, zakaj se, glede na znana dejstva o azbestu, cevi ne menjujejo hitreje. Dejali so, da problematiko azbestnih cevi v vodovodnih omrežjih rešujejo izvajalci javnih služb oskrbe s pitno vodo. Tako v večini občin, kjer imajo še azbestne vodovodne cevi, te zamenjujejo ob investicijskem vzdrževanju vodovodov oziroma ob novogradnjah vodovodnega omrežja.