Slovenka leta

Srečen ni tisti, ki ima vse, kar si želi, ampak tisti, ki je zadovoljen s tistim, kar ima

Neva Železnik / Revija Zarja Jana
30. 1. 2021, 10.00
Posodobljeno: 30. 1. 2021, 17.45
Deli članek:

»Nikoli nisem nikomur odrekla kakršne koli pomoči. Ne morem ali nimam časa preprosto ne znam reči, čeprav sem si kupila knjigo Kako reči NE brez občutka krivde. Priznam pa, da se s kakšnim velikanskim dobrim delom ne morem pohvaliti. Je pa moje življenje stkano iz številnih majhnih drobnih dejanj. Če sem z avtom dohitela koga, ki je težko nesel iz trgovine, sem ga zapeljala domov. Napisala sem nešteto govorov, nekrologov, prošenj, zahval, voščil ... vsakomur, ki me je poprosil. Predvsem pa pomagam učno šibkim učencem,« je začela Magda Kastelic Hočevar, upokojena učiteljica iz Žužemberka, pa tudi bolnica s Parkinsonovo boleznijo. Zaradi nje je šla predčasno v pokoj.

Zarja Jana
Kandidatka za Slovenko leta, Magda Kastelic Hočevar: "Če si učitelj, moraš otroke razumeti in spoštovati. Pa vedeti, da je vsak svet zase. Če jih znaš navdušiti, ne srkajo, temveč pijejo iz vrča znanja.«
Presrečna sva
Moža Slavka, ekonomista, ki jo pri njenem delu ves čas podpira, ji je prinesla reka ljubezni, Krka. »Spoznala sva se na mladinski veselici na Krki. Maja leta 1986 sva se poročila. Čakala sva otroka, a ga, žal, nikoli ni bilo. Imela sem namreč toliko miomov na maternici, da so mi jo morali odstraniti. Stara sem bila malo čez 30.« Bilo jima je zelo hudo, a življenje teče svojo pot. 28 let sta bivala v najemniškem stanovanju v bloku, letos pa sta se vselila v hišo, ki sta jo začela graditi pred dvema letoma. »To so bile moje sanje. Imeti pritlično hišo in malo vrtička pred njo. Presrečna sva.« Prizna, da se veseli drobnih stvari. Osrečujejo jo malenkosti. »Vesela sem že srečanja prijateljice, ki je že dolgo nisem videla, piškotov, ki mi jih po hitri pošti pošlje nekdanja učenka, šopka rož od moža …« Potem še modro doda: »Srečen ni tisti, ki ima vse, kar si želi, ampak tisti, ki je zadovoljen s tistim, kar ima.«

Domačini pravijo, da je njihova Magda deklica za vse v njihovem kraju. Nihče ne ve več natanko, od kdaj organizira kulturne dogodke. V kulturno-umetniškem društvu in za občino pripravlja scenarije za najrazličnejše prireditve. »Vsako leto ob občinskem prazniku povabim v domači kraj kakšno znano igralko.« Tako je gostila Deso Muck, Mileno Zupančič, Ljerko Belak, Zvezdano Mlakar, Lucijo Ćirović, Tejo Glažar, Bernardo Oman, Marinko Štern

Že dolgo vsi v Žužemberku vedo, da je Magda izjemna in srčna ženska z neustavljivo energijo, občutkom za človeka, vedno pripravljena pomagati in sodelovati. Pa nadvse delavna, odgovorna in poštena. Rada ima življenje in ljudi. Pa veliko raje daje, kot sprejema. Vse, kar zna, rada deli s prijatelji, znanci in predvsem s sokrajani, ter že od nekdaj verjame, da se dobro vrača z dobrim, tako kot zlo rodi zlo.

Spomini

Če zapre oči, se najprej spomni kmetije v Dolnjem Podšumberku pri starem očetu, teti in stricu, kjer je živela z mamo Ivanko kot nezakonska hči. Mama se je zaposlila v dolini in poročila, ko je bilo Magdi sedem let. Očim je bil zelo dober do nje. Bila je ljubljena. »Lakote nismo trpeli, razkošja pa tudi nismo poznali.« Brez težav je končala osnovno šolo, pedagoško gimnazijo in potem še pedagoško akademijo, oddelek za razredni pouk. »Kasneje sem ob delu zaključila še univerzitetni študij na pedagoški fakulteti v Ljubljani, vpisala magisterij, naredila vse izpite, a pred nalogo zbolela in podiplomskega študija žal nisem zaključila.« Njeno prvo delovno mesto je bilo na podružnični šoli v Šmihelu pri Žužemberku, nato je na matični šoli v Žužemberku učila vse od male šole do 8. razreda, glasbo, gospodinjstvo, likovno vzgojo, slovenščino ... S ponosom pove, da je bila najodmevnejša raziskovalna naloga, pri kateri je bila mentorica, o Zalli Zarana, ki je kot prva Slovenka uspela v Hollywoodu in bila leta 1897 rojena v Žužemberku kot Rozalija Sršen. »S tem smo jo iztrgali iz pozabe in imamo vsako leto v njeno čast spominsko uro.«

Če bi bila županja ... 

Pravi, da ima Žužemberk zelo rada, zato ga ni nikoli zapustila, čeprav so se ji ponujale dobre možnosti. Kraj je zelo lep, a še marsikaj manjka. »Najpomembnejše stvari, ki nič ne stanejo, a dajejo pravi sijaj, pa so medsebojna pomoč, strpnost, spoštovanje drugih, tudi drugačnih, enotnost, kadar gre za skupno dobro, odkritost oziroma iskrenost. In seveda poštenje. Pa tudi nasmeh in včasih objem sokrajanom.« In nikoli ne stori drugemu nič takšnega, kar tebi ne bi bilo všeč, in če misliš o kom samo grdo govoriti, bodi raje tiho. »To naj bi veljalo tudi za politike ali predvsem zanje! Če bi bila županja, bi organizirala učilnice življenja za otroke, mladino in odrasle; za vsako skupino posebej. Bile bi nekakšna šola strpnosti, kultiviranega sporazumevanja, pa spoznavanja, kako se znajti v težkem položaju, stiski, kako premagati stres, končati prepir ali kako ga sploh ne začeti, kako negovati lepe medsebojne odnose …« Če bi bilo denarja dovolj, bi pa vsekakor zgradila dom starejših občanov, uredila ceste in uredila grad ter naredila več otroških igrišč. »Če bi bila premierka, bi pa najprej poskrbela za to, da bi veljal pravni red za vse enako, ne pa da je pravica največkrat le v rokah tistih, ki imajo dovolj denarja za odvetnike. Zajezila bi tudi korupcijo in od vseh, ki so imeli prste v marmeladi, zahtevala, da vrnejo vse, kar so nakradli. Zapor ni dovolj.«

Poskrbela bi tudi, da ne bi bilo tolikšnega prepada med revnimi in bogatimi ter da bi se Prešernove želje o slovenskem bratstvu in sestrstvu po 200 letih uresničile. Pa da bi se domači strokovnjaki in strokovnjakinje, ki delajo v tujini, vrnili domov. »Kapital ni le denar, temveč tudi ali predvsem znanje, ki zdaj bogati bogatejše od nas, čeprav so se šolali pri nas.«  

Trepetlika

Magda že šest let ureja glasilo Trepetlika, ki je glavni informator bolnikov s Parkinsonovo boleznijo. Za to hudo in napredujočo boleznijo je sama zbolela pri 45 letih. A je še vedno poučevala, saj je imela poklic in otroke neizmerno rada. Upokojila se je po 34 letih dela. Leta 2012 so ji v Nemčiji v možgane vstavili posebno napravo, ki jih stimulira tam, kjer pešajo. »Zaradi tega nimam več toliko znakov te bolezni, na primer tresavice rok in okorelosti.« Ker ve, da tresenje običajno poneha, ko je bolnik dejaven z rokami, naša sogovornica šiva, plete, slika, izdeluje nakit in ga že leta oblikuje tudi za slovensko manekenko Bernardo Marovt, ki je uspela v tujini. Vse, kar naredi, pa navadno podari.

Ker ve, kako se bolniki počutijo, jo sotrpini pogosto pokličejo ali obiščejo, saj jih zna poslušati, jim dvigniti samozavest, jih ohrabriti in jim vrniti vero v življenje. »Posnela sem video o sebi in o tem, kako kljubujem tej bolezni, in sicer za svetovni kongres bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, ki je bil leta 2013 v Montrealu.«

Ponosna je na vse svoje izdelke, od nakita do šivanih in kvačkanih  torbic ter nahrbtnikov, poslikane svile ..., a tudi na svoje štiri pesniške zbirke. »Peta, s haikuji, pa čaka, da bo koronačas minil.«

Ne nazadnje pa je ponosna tudi na to, da v vseh letih službovanja ni imela nobenega omembe vrednega konflikta ne z učenci ne s starši. »Vedno sem se poskusila postaviti v njihovo kožo in se vprašala, kako bi se jaz počutila na njihovem mestu. Pa tudi vse otroke sem imela rada. Če si učitelj, moraš otroke razumeti in spoštovati. Pa vedeti, da je vsak svet zase. Če jih znaš navdušiti, ne srkajo, temveč pijejo iz vrča znanja.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica