Mlajši brat Jon je trenutno vratar Olimpije v ekipi do 17 let. Na treningih je tudi do desetkrat na teden. Ker je vratarjev premalo, trenira še pri ekipi do devetnajst let. Dobri vratarji so iskani in Jon je očitno zelo perspektiven. Čeprav je bil šest let igralec, preden je na Pijino prigovarjanje postal vratar, danes ne bi več zamenjal. Poleg hokeja v prostem času novopečeni srednješolec zelo rad igra računalniške igrice, košarko in nogomet.
Obe sestri je za hokej navdušil mlajši brat, danes petnajstletni Jon, ki ga je oče pri štirih letih vpisal na treninge. Ko je videl, da hokej trenirajo tudi dekleta, je izpolnil željo Evi in vpisal še njo. »Ker pa sem si jaz želela vse kot Eva, sva začeli trenirati obe,« prizna Pia. Od začetka je hotela biti vratarka, zato je šla v gol že po kakšnem mesecu treninga v svoji prvi ekipi. »Ta vloga mi je bila všeč zaradi opreme, ker je vratar drugače oblečen kot drugi igralci, niti en kos garderobe ni enak dresu igralcev.« Ravno po žensko privlačna seveda ni, je pa zelo varna, da ne prestreže prehudih udarcev hitro letečega paka. Vratarska oprema je tudi zelo draga in po navadi si jo igralec priskrbi sam; to so največji stroški tega športa. »Stane okoli 5.000 evrov. Včasih je mogoče dobiti tudi kakšen rabljen kos.« Lahko si mislimo, kako je bilo očetu nadobudne hokejske trojke, ko je Pia prepričala Jona, da se tudi on specializira za vratarja. »Nekaj časa je dobival mojo opremo, zdaj bom pa lahko že jaz njegovo, ker me je prerasel,« se nasmehne Pia.
Na začudene poglede sem se navadila.
Danes triindvajsetletna Eva je začela igrati hokej precej pozno, pri trinajstih let. V nasprotju s Pio se ni nikoli spogledovala s kariero v tujini. »Punce se s hokejem težko preživljajo,« pravi. S Pio skupaj igrata za žensko hokejsko reprezentanco. Sicer pa trenutno igra pri članicah Olimpije in trenira mlajše selekcije pri Slaviji. Ker ima otroke zelo rada, se z njimi na različne načine ukvarja tudi zunaj hokejskega igrišča – med drugim je vodička v poletnih kolonijah. Po študiju kineziologije pa ji službe tudi v katerem drugem športu verjetno ne bo težko najti.
Pri desetih letih je začela igrati v mlajših kategorijah s fanti v klubu Slavija. »Trener me je videl na ženskih treningih in povabil v svojo ekipo. Od nekdaj sem se primerjala s fanti, kjer so bili izzivi večji.« Hitro se je začela dokazovati in danes jo v hokejskem svetu že prav dobro poznajo. »Na turnirjih v tujini kdo še kdaj čudno pogleda, ko pa jim dokažem, da povsem pariram fantom, je vse drugače. Na te poglede sem se že navadila. Všeč so mi izzivi, pa da nekaj ni prelahko.« Na začetku lanske sezone je začela igrati za ekipo HKMK Bled, ki je bila brez vratarja. »Kot igralka verjetno ne bi mogla igrati s fanti, ker bi bilo fizično zame preveč naporno, vratarja pa ne napadajo na isti način, zato lahko igram s člani. Ne glede na to, s kom igram – z dekleti ali s fanti – igram z istim ciljem: da ne dobim gola!« Fantje na Bledu so jo dobro sprejeli in jo spoštujejo, ker je vedno dobro branila. »Vse sem si prislužila sama z dobro igro,« razmišlja. Kako pa je potem po tekmah? So skupaj v garderobi? »Pred tekmo smo skupaj, po tekmi, ko se preoblačimo ali tuširamo, grem pa jaz v drugo garderobo ali pa fantje počakajo deset minut, da se stuširam. Morda je to po tekmi zanje še najtežje (smeh), ampak se zmenimo.« Prejšnja leta je igrala tudi za žensko ekipo Olimpije v ligi EWHL (v njej so se merile Avstrijke, Madžarke, Italijanke in Slovenke), letos pa je dala prednost mlajšim vratarkam. »Jaz imam tekem s fanti dovolj, še vedno pa igram tudi za državno reprezentanco, kadar me povabijo.«
Želi si v tujino.
Igra predano, s strastjo, hokeju že leta podreja svoje življenje, zato ni naključje, da se ji je posrečil tudi naslednji veliki met – igranje v Ameriki. »Dobila sem štipendijo na univerzi Yale, kjer bi študirala in igrala. A so zaradi koronavirusa hokejsko sezono odpovedali. Lahko bi še vedno študirala, a tekem ne bi bilo, treningov pa tudi bolj malo, kar ni dobro za napredovanje.« Zato je vse prestavila za eno leto. V ameriški univerzitetni ligi bo igrala z najboljšimi igralci do 25 let na svetu, česar se že izjemno veseli, in kar težko bo dočakala prihodnje leto. Hkrati bo, kot rečeno, študirala. »Nekaj v zvezi nevrologijo ali pa biomedicinski inženiring,« razmišlja.
Ženstvena kljub robati opremi.
Dobrega hokejskega vratarja odlikujejo dobri refleksi, hitrost in odzivnost. »Pomembno je, da si umirjen in se znaš spopadati s stresom. Kot zadnja linija obrambe imaš najtežjo nalogo. Tisti, ki znajo obvladati stres in ostati mirni, so najboljši vratarji. Kadar pred tekmo čutim tremo, si pomagam z dihalnimi vajami, poleg tega naredim vizualizacijo, v kateri se poskušam spomniti dobrih trenutkov do tiste tekme. Več tekem je za teboj, lažje je.« Pri koncentraciji na njeno vlogo v igri ji je veliko pomagal nekdanji trener vratarjev na Slaviji Peter Škrabelj, precej pa je izvedela tudi pri športni psihologiji na športnih taborih. Od vsega pač vzameš tisto, kar je najbolj uporabno in deluje. Ko odloži vratarsko opravo, za katero, mimogrede, potrebuje tudi do dvajset minut, da si jo nadene, je Pia lepo, postavno dekle, ki se rada naliči in lepo obleče. Rada gre s prijateljicami v mesto na pijačo. Kadar po tekmah počiva, bere dobre knjige, poleti uživa na morju, saj so vso sezono na ledu. Vendar me opozori, da njih nikoli ne zebe, kot morda gledalce na tribunah. V vsej tisti opremi in napeti igri se pošteno spotijo. Njen hokejski vzornik je Mark Andre Fleury, ki je dolgo igral za Pitsburg v ligi NHL: »Ker je odličen vratar in zelo prizemljen fant, čeprav je zvezdnik.« Mlada vratarka za zdaj razmišlja samo o hokeju. Če bo vse po sreči, so pred njo še štiri leta študija in igranja. Potem pa bi mogoče ostala tam še v kakšni profesionalni ligi. Ker pa je od ženskega hokeja težko živeti, se bo po končani karieri morda posvetila medicini, ki jo prav tako zanima.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
