Pogovor z zdravnico, ki svoj poklic opravlja že 15 let

Izpoved družinske zdravnice: Ne vem, ali bom še zmogla ...

Simona Šolinič / Novi tednik
7. 10. 2020, 06.52
Posodobljeno: 7. 10. 2020, 07.57
Deli članek:

Sogovornica želi ostati anonimna. Skoraj se je že odločila nastopiti z imenom in priimkom, a bi bilo to v trenutnih razmerah, ko je že čisto izčrpana, še toliko bolj stresno zanjo, za njene sodelavce in tudi za njene bolnike. »Oni so za nas na prvem mestu. Mi smo tu zanje, in ne oni zaradi nas,« pravi med pogovorom o tem, ali bi se javno izpostavila. »Raje ne. Ves čas razmišljam, kaj bi še naredila za svoje bolnike … A prav je, da vedo, v kakšnem sistemu delamo.«

Bobo
Strinja se, da so čakalne dobe predolge (fotografija je simbolična).

Če kdo misli, da družinski zdravniki zdaj delajo manj, ker lahko glede na usmeritve NIJZ in ministrstva za zdravje v živo sprejmejo manj bolnikov, se moti, pravi. »Samo primer: za vsak klic in sporočilo mi medicinska sestra pripravi zdravstveni karton bolnika in zapis z razlogom njegovega klica. Nato se, ko ostale bolnike, kolikor jih lahko glede na ukrepe pregledam v ambulanti, lotim pregleda zdravstvene dokumentacije tistih, ki so pisali ali klicali. Na mizi imam tako kupe zdravstvenih kartonov. Nisem površinska. Pregledam vse. Glede na razlog klica je treba preveriti tudi starejše izvide, da se dobro seznanim z njimi, saj za vsakega bolnika ne morem vedeti vse zgodovine zdravljenja. Nato vse moje odločitve, ali gre za napotnice, izvide, recepte, bolniške staleže ali dokumentacijo za invalidske komisije ali kaj drugega, obdela medicinska sestra oziroma jih vnese v sistem,« razloži zdravnica.

Tudi novih zdravnikov v družinski medicini je izredno malo, saj imajo mlajši dovolj, da so krivi za vse, kar je v slovenskem zdravstvu narobe, zato odhajajo v tujino.

V zadnjih letih čuti nerazumno sovraštvo do zdravstvenih delavcev, tako do zdravnikov kot tudi do medicinskih sester v ambulantah družinske medicine. »Verjamem, da so ljudje nezadovoljni, ker predolgo čakajo na storitve v bolnišnicah, ker marsikje naletijo na neprijazen odnos zdravstvenih delavcev in ker ne morejo priklicati ambulante. In jih razumem,« dodaja. Ob vsem tem se zaveda tudi razlik med družinskimi zdravniki v javnem in zasebnem sektorju.

Ko nekateri specialisti ne razložijo izvida

V ambulanti zdravnici pomagajo še tri osebe, na dan pa odgovorijo na približno 60 elektronskih sporočil, 80 klicev in glede na ukrepe sprejmejo 20 bolnikov.

Javnost prehitro sodi, zato je ključno, da izve, s čim vse se ukvarjajo družinski zdravniki. Ti ogromno časa porabijo tudi za pogovore z bolniki, ki ne morejo priti do specialističnih pregledov pravočasno. »Čakalne dobe so predolge, v tem času mi vodimo bolnike. Tudi po pregledu pri nekaterih specialistih ljudje dobijo le izvid, ki jim ga nihče ne razloži, na nas se obračajo za razlago izvidov in naše mnenje o zdravljenju,« razloži. »Bolniki povedo, da v bolnišnici opravijo specialistični pregled, potem počakajo v čakalnici. Medicinska sestra jim prinese izvid, bolniki pa imajo dodatna vprašanja. Nekateri specialisti odgovorijo: 'Saj vam bo osebni zdravnik razložil.' Ker bolnik ostane prepuščen samemu sebi, kliče v družinske ambulante in prosi za pojasnitev izvida. Seveda razložim, sploh ni težava v tem, a rada bi pojasnila ljudem, da tudi takšni klici terjajo svoj čas,« pravi zdravnica. Tovrstnih primerov je največ na področju ortopedije in kirurgije. Doda, da ne želi kritizirati specialistov, verjame, da delajo vsi po svojih najboljših močeh, želi le opozoriti, da bi se z malo volje dalo stvari izboljšati.

Poniževalno!

Vodilni v državi se tega, da je sistem zdravstva tik pred zlomom, zavedajo, a hkrati poudarjajo, da je zdravstvo v primerjavi z drugimi državami na dobri ravni. »Poudarjajo, da ljudem pripada ogromno storitev. Če je nekdo zaradi težav s ščitnico na specialistični pregled naročen šele leta 2022 ali celo pozneje, te navedbe ne držijo. Držale bi, če bi bil bolnik na pregled naročen čez teden dni, torej bi storitev dobil realno, ne le na papirju! Bolniki na fizioterapijo čakajo tudi pol leta, toda storitev potrebujejo zdaj. Če bi jo dobili – potem bi bilo to zdravstvo, kot bi moralo biti. Storitev je tista, ki bolnikom pripada, ampak le če je izvedena pravočasno,« je jasna zdravnica.

»Zdravniki družinske medicine že leta opozarjamo, da postajamo 'pisuni' in zavarovalniški agenti, kar je zelo narobe. Strokovnega dela je v naših ambulantah ostalo zelo malo, večino časa opravljamo različna administrativna opravila. Velik del krivde nosi ZZZS, ki bi moral prevzeti večino administrativnih opravil. Žal z njegove strani prejemamo večinoma nerazumljive okrožnice in grožnje s kaznijo,« dodaja. Ob tem navaja, da je bilo delo na področju preventive v času epidemije v ambulantah ustavljeno. »Toda medicinske sestre, ki sicer delajo v referenčnih ambulantah, so delale druga dela in bile izjemno obremenjene. Potem smo dobili odgovor z ZZZS, da nam dela preventive ne morejo plačati. Zakaj? Ker ni bila opravljena. To je poniževalno do medicinskih sester, saj vidim, kako in koliko delajo.«

V normalnih razmerah bi delala tudi za manj denarja

»Očitajo nam tudi zaslužkarstvo. Upam si trditi, da večina družinskih zdravnikov ni izbrala te specializacije zaradi dobrega zaslužka. Na lestvici najbolje plačanih javnih uslužbencev je bolj malo družinskih zdravnikov, če se kateri pojavi, je to kakšen direktor zdravstvenega doma. Zdravnik specialist družinske medicine po končani fakulteti, sekundariatu in štirih letih specializacije je v osnovi razvrščen tri razrede nižje kot specialist v bolnišnici. Večina družinskih zdravnikov po končanem delu v ambulanti nima več energije, da bi hodila delat še kam drugam.« Pravi – in doda, da misli iskreno – da bi delala za manj denarja, ne le ona, tudi njeni sodelavci, samo da bi bile razmere, v katerih delajo, normalne.

»Vsi ti ukrepi, ki zdaj veljajo …, so za ljudi. V polni čakalnici bi se lahko zgodilo, da bi bila med čakajočimi tudi okužena oseba, ki ne kaže znakov bolezni, a bi okužbo lahko prenesla na druge bolnike, tudi takšne, ki so po operaciji, se zdravijo zaradi raka ali imajo drugo kronično bolezen. Ljudje se morajo zavedati, da smo mi tu za njih, in ne obratno, in da je v čakalnicah zdaj manj ljudi zaradi njihove zaščite,« pravi zdravnica. »Strah me je. Ne vem, ali bom vse to še zmogla,« zaključi naš pogovor skoraj na robu solz in doda, da jo pokonci drži poslanstvo pomoči ljudem. Pokonci jo držijo bolniki, ki ji zaupajo in vedo, da bo zanje naredila vse, kar je v njeni moči.