Miha se v vasi Markovec v Loški doilini ukvarja z medvedjim turizmom, goste vodi na fotolov, s tem pa daje zaslužek tudi lovcem, izdelovalcem spominkov, ljudem, ki oddajajo prenočišča. Medvedje v Loški dolini niso več sovražniki.
Njegova očaranost z medvedi se je začela pred sedemnajstimi leti, »tu za hišo sem videl prvega, nekaj sva zemljo premetavala z lopato, pa je prišel medved in splezal na drevo, to je bilo septembra 2003, tako nekako. Če je žival prišla do hiše, koliko jih je še v gozdu, kaj počnejo … Kup vprašanj se mi je porajalo in sem začel stikati za njimi, pa smo se našli, najprej na lovskem krmišču. Tam sem nekaj let nastavljal kamere in se čudil. Ko sem odrastel in dokončal šolo, sem premišljeval, kaj naj počnem v življenju. Tukaj lahko kuhaš malice za tistih nekaj delavcev, a v tem ni perspektive, kaj bi torej še lahko počel? Razmišljal sem o kolesarstvu in pohodništvu, ampak pri tem so drugi že toliko naprej, kako jim boš konkuriral, ko nimaš razgledov, pa samo makadamske ceste … Potem sem se pa spomnil na medvede. Na začetku je bilo nekaj let zelo težko, zdaj se je pa počasi začelo premikati. Prvo idejo sem dobil leta 2007, zares pa smo začeli 2014, 2015, vmes je bilo pa vse mogoče. Narediš stvari narobe. Vse, kar gre lahko narobe, je tudi šlo. Vsako napako smo plačali. Na primer, prvih šest lokacij sploh ni šlo. Misliš, da je vse idealno, medveda pa ni.«
Zakaj za odmeven članek medveda sploh ne potrebuješ
Na dvorišču njegovega gostišča v Markovcu so avtomobili s tujimi tablicami, italijanskimi, avstrijskimi. Do konca sezone ima že vse termine zasedene. Kako ga tujci najdejo, ga vprašamo. Dvanajst let dela, odvrne. »Za prvo skupino še vedno vem, kdo so bili, znal bi jih našteti, čeprav je bilo to leta 2009, enajst let je od tega, za tri dni nazaj pa ne vem več. Bil sem mlad, zagnan lovec, praktično sem živel v gozdu, takoj, ko sem bil prost, sem vzel puško, pa v gozd in sem vse pregledal. Saj nisem streljal, samo zanimalo me je, kaj je za onim hribom, kaj za ono dolino, je tam kakšna luknja, kakšen brlog … Dva italijanska novinarja sta prišla delat reportažo o naravi Slovenije, ampak tam, kjer sta imela rezervirano sobo, je bilo polno, pa jih je agencija poslala k nam. Malo sem ju peljal okrog in sta napisala članek o tem, kako sta šla z mano na medvede. Nobenega nismo srečali, članek je pa uspel. Organizirala sta tudi potovanja in še isto leto k nam pripeljala tri skupine. Kakšen občutek je bil to zame! Star si dvajset let, ne veš, kaj bi počel v življenju, nihče te še ni potreboval, nihče ni še nič kupil od tebe, potem pa kar naenkrat pridejo tri skupine Italijanov, to je bil takrat super občutek! In potem so bili članki, objave na internetu … Imel sem nekaj težav z lovci, a smo to rešili, in potem se je začelo razvijati. Do korone je stvar tekla gladko, potem pa kar naenkrat: nas ne bo, nas ne bo, nas ne bo …, vsi so odpovedovali. In se sprašuješ, ali bo to trajalo en mesec, eno sezono, pet sezon, saj ne veš. Nobenih prihodkov ni bilo, nič. Ne veš, koliko lahko zapraviš … Zelo slab občutek. Tretjega junija pa se je začelo vse odpirati in so ljudje v nekaj dneh ugotovili, da ni več safarija v Afriki, ni več Južne Amerike, ni več Finske, Svalbarda, lahko gredo samo v Slovenijo, ki je imela precej dobro epidemiološko sliko, pa z avtom se da priti tja.
Poskusili smo ugotoviti, kako sploh živeti s to korono, kakšno prakso uvesti. Ko sem konec maja začel sezono, sem najprej vprašal na NIJZ, kakšna so pravila. Vprašajte na MKGP ministrstvo za kmetijstvo), so rekli, tam pa, da to ni njihova stvar, vprašajte na MOP (ministrstvo za okolje), tam te pošljejo na zdravstvo … Devet naslovov, pa nobeden ni hotel nič povedati. Jaz pa čutim odgovornost, da se ne bi kaj zgodilo. Pride do kakšne bedarije, pa jih fašeš. Sem hodijo ljudje iz vse Evrope, v avtu sedimo z maskami, zadnjič je prišel nekdo iz Luksemburga, pa sem kar prižgal ventilator, da ga je skoraj odpihnilo.
Avte razkužujemo, poleg naših prenočišč ljudi razdeljujemo še po treh drugih lokacijah, da se čim manj družijo med sabo, imamo ločene opazovalnice, da je lahko vsak sam v svoji hiški, pazimo na maske, razkužujemo in gostje vidijo, da stvari pravilno potekajo. Zdaj je steklo in upajmo, da bo zdržalo do konca sezone. «
***
Ko sva se dogovarjala za obisk, je Miha naredil načrt: najprej se ob kavici pogovorimo, je rekel, potem gremo na stranišče, nato pa v gozd. Kar se mi je zdelo hecno – kadar se napovem na obisk, mi praviloma ne predpišejo obiska stranišča. Mora obstajati razlog, se morda kakšen obiskovalec tako prestraši medveda, da mu uide v hlače? Pozneje je postalo jasno, seveda, ko si enkrat zaprt v opazovalnici, kjer preživiš več ur, ne moreš več letati za grm na stranišče.
***
Zakaj medvedom odpustijo kakšno polomljeno jablano
»Pri medvedjem turizmu je bistveno to, da imamo opazovalnice tam, ker nas medved ne more zavohati. Mi imamo oddušnike, nekakšne dimnike, na Finsko sem šel to pogledat. Deluje kot dimnik pri kaminu: sedimo v preži, tam so line za kamere, skoznje pride nekaj malega zraka, nastane vlek, potegne zrak po cevi kvišku in medved nas ne more zavohati. Ne uporabljamo flešev, izklopimo zvok. Ko smo enkrat v hiški, se tam v tišini sedi štiri urice.«
Deset lokacij z opazovalnicami ima, od Postojne vse do Delnic, sodeluje z lovskimi družinami, poleg njega goste v sezoni vodijo še štirje vodniki, po trije na dan, in vsi so lovci. »Do pred nekaj leti je bila Kovinoplastika Lož edini delodajalec v Loški dolini, zdaj je pa to kupil neki finski sklad in to ni več socialno podjetje, ljudi odpuščajo, a nekaj jih je našlo perspektivo, naredili so turistične apartmaje, postali so vodniki za fotolov … Mi sodelujemo s šestimi lovskimi družinami, tako damo tudi lovcem možnost, da spoznajo, da medved ni samo tisti, ki jim preganja divje prašiče z lovišč, prej so ga vsi samo preganjali, nihče ga ni hotel imeti. Zdaj smo pa prišli do točke, da lokalni lovci pravijo, ne streljajmo jih, prihranimo jih za fotolov. Tako je tudi toleranca do škod večja. Če že polomi jablano na vrtu, no ja, so pa turisti spali v sobah pri moji teti, si na primer rečejo, ali pa, moja hči prek študentske napotnice dela v gostišču, kjer ti gostje spijo. Več ko imajo ljudje od tega, laže tolerirajo medveda in ga sprejemajo.
Bistveno je, da se obnašamo odgovorno. Najbližji medvedi so kakšne tri kilometre od nas. Če ne bi bilo gozda in če se medved ne bi bal priti ven, bi ga lahko zdajle videli z daljnogledom. Medved lahko dela težave, če ne ravnamo pravilno, če, recimo, po kolinah ljudje odvržejo crkovino, če ne ograjujejo kompostnikov z elektriko in ne zaščitijo čebel. Bolj ko upoštevamo pravila dobre prakse, manj konfliktov bomo povzročili.«
***
Okrog štirih smo se odpeljali – prej nima smisla, pravi Miha, proti večeru se pa narava že umirja – malo prej je začelo deževati, nekaj minut smo še počakali. Da se zlije, smo rekli, pa se ni in smo kar šli. Bo že. Parkirali smo pri čebelnjaku, bivalni čebelnjak se mu reče, pol hišica, pol čebelnjak, vsa okna so imela železne naoknice, vsa vrata so bila trdno zaprta, čebelnjak pa je stal na vrhu gladkega zidu, od zunaj nedostopen ljudem in medvedom. Očitno pa vsaj en medved sprva ni mislil tako, na železnih naoknicah so praske njegovih krempljev, na zidu odtisi blatnih medvedjih šap. Gajsten medo je moral biti, ni verjel, dokler ni sam poskusil.
***
Zakaj nekateri gostje povzročajo stres
»Če ni medveda, je narobe, če pride prehitro, je habituiran, če so trije, jih je preveč, če je eden, jih je premalo …, nič ni prav.
Medveda pokazati je še najmanj. Zdajle bom šel z vami, bom šel v hiško, malo bom bral, malo maile pisal, malo bom ptičke gledal, kako čivkajo …, to je najlažji del posla. Vse drugo prej in potem je pa stresno.«
***
Vedrili smo pod nadstreškom, prav takrat je spet radostno lilo, nazadnje smo pa rekli, če bomo mokri, bomo pač mokri. In smo se odpravili v gozd. V tišini. Od tam naprej je zapovedan molk. Saj nočeš prestrašiti medveda, še preden ga sploh srečaš. Po strmi stezi je navzdol navdušeno žuborel blaten potoček, čofotali smo po tisti vodi v klanec, pred sabo sem gledala Miho v kratkih hlačah in premišljevala, pameten človek, v nekaj minutah bo imel spet suhe noge. Tam, kjer se je nehala pelerina, so bile moje hlače že po minuti ali dveh čisto konkretno premočene. Drsala sem se gor po tisti blatni stezi in čakala, kdaj se bo prikazala opazovalnica. Dvesto metrov, je rekel Miha. Je že dvesto metrov? Naj bo že enkrat dvesto metrov! Klanci niso moji prijatelji. Miha in Šimen (fotograf) sta spredaj drvela kot gamsa.
Prikazale so se lesene hiške v disciplinirani vrsti. In še vedno je lilo.
***
Zakaj je poleti naporno in pozimi dolgčas
Sezona fotolova traja od maja do septembra. »Danes sem začel ob šestih in bom verjetno delal tja do polnoči, ko pa se to konča, je kar malo čudno. Gostov ni več, vodniki imajo svoje življenje, medvedje gredo počasi spat … Zadnjih nekaj zim je bilo kar malo čudnih. Pričakoval sem, da bom oktobra prost in bom šel jurčke nabirat, pa je kar naenkrat vse prazno in si ves dan prost, to je bilo nekaj časa kar šok. Novembra nimaš kam iti, vsa mladina je šla v Ljubljano.«
***
Miha je iz vedra, ki ga je prinesel s seboj, na krmišču serviral koruzna zrna za medvedjo večerjo. S Šimnom sva bila v eni hiški, Miha v drugi, tako si nam ni bilo treba nadeti mask. Zapahnila sva vrata, sedla vsak na svoj stol in začela čakati. Bila sva premočena kot poljski miši, pol od dežja, pol od potu, ravno toliko, da sva bila celostno mokra. Okenca so se v hipu zarosila. Hlapi razkužila so naju silili h kašlju. Šimen je vestno spoliral svoje objektive. Z robčkom obrisal okna. In sva čakala. Medveda, ko pride, bova imela tik pred nosom. Na hrib je počepnil oblak in ga zagrnil v meglo. Dež ni dajal nobenega znamenja, da misli nehati. V gozdu se je precej dogajalo, samo nič medvedjega, je bilo pa polno ptičev, ki so imeli okrog tiste raztresene koruze veliko dela. Šoje, je pozneje razložil Miha, gozdni policaji. Vse imajo na očeh in prve dvignejo preplah.
Minila je prva ura. Medveda ni bilo.
***
Zakaj je fotolov kot loterija
»Lovci imajo izkušnje, ampak še zmeraj je vse skupaj loterija. Tisti, ki je vsak dan na terenu, že ve, ampak ni pravila.« In zato svojim gostom nikoli ne more obljubiti, da bodo videli medveda. »Vsi si želijo neokrnjene narave in v tej naravi ne moreš ničesar garantirati. Zato se z gosti veliko pogovarjamo in jim povemo, glejte, tako pač je. Da ne bi prav ničesar videli, se je zgodilo zares malokrat. Nedolgo nazaj smo imeli primer, v štirih dneh so medveda videli enkrat. Katastrofa. Tudi če nastaviš hrano, to še ne pomeni, da bo žival prišla. Bo ali pa ne bo. Imate lokacije, na katere danes pride, jutri pa ne.
Največ gostov je iz Italije, iz Nemčije malo, nekaj Avstrije. Za Italijo smo blizu, cenovno smo ugodnejši kot kakšna Finska ali Aljaska. Italijanski gost je hvaležen, ne komplicira, kakšen Nemec te pa začne moriti. Pred kratkim sem imel dva Nemca, videla sta devet različnih medvedov, nista pa videla medvedke z mladički … Kakšna užaljenost! Tega seveda ne moreš kupiti, lahko se zgodi ali pa ne. Nikjer ne piše, da se bo.
Enkrat na mesec naredimo kakšno vrhunsko fotografijo. In vsi hočejo to dobiti. Zadnjič sem imel neke Italijane, v treh dneh smo popoldne videli medveda za petnajst minut, vsi smo bili depresivni, jaz in Italijani. Potem pa pride čez tri, štiri dni neka druga skupinica, komaj se usedemo, bum, že čez pol ure medved, po eni uri akcije pa pravijo, to je bilo to, kaj pa zdaj? Hočem reči, ljudje ne znajo ceniti vsega skupaj. Je že bolje malo igrati loto, da ne dobijo takoj vsega na krožniku. Če takoj vse dobiš, ni nič vredno.«
***
In sva sedela tam. Malo meditirala. Gledala ven. Brisala okna. Šimen je ob okno nastavil telefon in zašepetal, a ne bo tole krasen posnetek, ko pride medved. Sama sem medtem tehtala, ali naj zadremam. Me bo Šimen pravočasno dregnil, ko pride medved? Bilo je prijetno. Mirno. Sproščujoče. Globoko sem se strinjala z Miho, ki je rekel, da otrok noče več voditi v opazovalnico. Le kako bi mulček lahko zdržal pri miru? Tole sedenje v tišini je za zrele odrasle. Nekaj je glasno treščilo po tleh. Šimen mi je poslal očitajoče pogled. In odkril, da je njemu padlo iz žepa. Megla se je začela redčiti, dež je ponehaval. Zdaj bo, sem bila polna optimizma. Megla se je vrnila. Dež je dobil nov zagon. Opazila sem rolo toaletnega papirja na tleh in se potopila v globoko meditacijo o tem, za kaj potrebuješ toaletni papir, če ne smeš na stranišče. Se morda, teoretično, kdo potihem izmuzne ven, v grmovje?
Medved se je očitno nekje zataknil. Kot je rekel Miha, medved ima čas. Ura ni njegov gospodar.
In je bilo mimo še pol ure.
***
Zakaj gozdovi potrebujejo medvede in reke vidre
Zadnjega odloka o odstrelu 175 medvedov noče komentirati, se bom zameril tem, ki ga podpirajo, ali pa onim, ki ga ne, pravi. Pove pa, kaj medvedi pomenijo njemu: »Tako razmišljam, če bi šel živet drugam, naj bo Gorenjska ali Prekmurje, zame gozd brez medveda ni gozd. Je že prav, da je tam, ne? (Ne vem, jaz sem iz Ljubljane, če slišimo, da se po Rašici klati kakšen medved, si štirinajst dni ne upamo v gozd). Tudi potok brez vidre se meni ne zdi pravi. Vsi vemo, da je Slovenija raj za ribiče, vsi na polno v reke vlagajo ribe iz ribogojnice, drugi dan pa pride turist in ujame ribo. Jaz osebno v tem ne vidim pravega smisla. Reka mora imeti vidro, imeti mora manj rib, a tiste lokalne in vitalne. Tako tudi medved spada v naravo, da pleni in dela red v gozdu. Ne more biti gozda brez medveda.«
***
Šimen je spet obrisal okna. Počasi in natančno. Jaz sem guglala gostilne v bližini. Ko bo medved povečerjal, bova lahko tudi midva. Oblak se je dvignil, samo še nekaj nacefranih meglic je povisevalo med drevesi. Dež je odjadral drugam, z dreves je še kapljalo. Sonce se je nedolžno delalo, da je bilo ves čas tam. V modrini neba sem slutila obljubo medveda. Saj je Miha vendar rekel, po dežju je najboljši čas, da vidiš živali. Vsak čas bo tu en lačen premočen medo.
In je šla mimo še kakšna urica. Potem je potrkalo. Medvedi ne trkajo, bil je Miha, ki je rekel, približuje se še ena nevihta, čez pol ure bo tu. Če ne gremo zdajle nazaj, bomo šli potem spet po dežju. Ravno zdaj, ko smo se za silo posušili. In smo šli skozi moker gozd po tistih blatnih poteh nazaj do avta.
***
Zakaj to ni romantična služba
»Vodniki so vsi lovci, nekateri so prej izvajali odstrel na medveda. Saj ga še, kadar je potreba. Nekaj upokojencev in nekaj mlajših, ki so videli potencial v tem. Vendar ni vsak za to. Od tega, da ti goste ukrade, do zanesenjakov, ki mislijo, da je to romantična služba, hodiš po gozdu in ptički čivkajo … Ampak sploh ni tako. Vedno si razpet med medvedom, gostom, pravili, vremenom, gozdarji, ki sekajo … Zadnjič se ravno usedemo v opazovalnici, ko dvajset metrov za nami zarjovi žaga. Kako boš nekomu, ki je prišel iz Avstrije, rekel, to je pa naš način. Vprašal bo, zakaj se pa niste zmenili z gozdarjem, ampak parcele so široke trideset metrov in druga zraven druge, s polovico vasi bi se moral zmeniti, da takrat ne sekajo. In podobnih stvari je še polno. Ni preprosto. Ampak za zdaj nam kar uspeva.«
***
Tisti dež bi zlahka pogrešala in ja, škoda je, ker nismo videli medveda. Tako pač nanese. Ampak pod črto, ni mi žal. Lepa izkušnja je bila. Zanimiva. Meditativna. Ko sva se peljala domov, je sijalo sonce, napovedane nevihte na nebu še ni bilo slutiti. Potem sva videla srno, ki je šinila čez cesto, no, Šimen jo je videl, jaz sem seveda gledala stran.
Dan, ko sem srečala človeka, ki ima rad medvede, šepetalca medvedom, tako rekoč, ki je znal iz tega narediti posel, od katerega živi veliko ljudi. Dan, ko sem skoraj videla srno. In medveda. Lep dan.
Medved je večerjal sam. Nekje drugje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
