Ojasute po slovensko

Kako nosijo starostnike na goro

Jelka Sežun / Revija Zarja Jana
17. 8. 2020, 06.50
Posodobljeno: 17. 8. 2020, 06.52
Deli članek:

Kadar nevrologa Zvezdana Pirtoška sprašujejo o starizmu, diskriminaciji starejših, rad omenja film Balada o Narayami.

Zarja Jana
Starostnike spet zapirajo v domove, jim prepovedujejo izhode in obiske.

Pravzaprav sta dva filma in roman, vsi z istim naslovom, govorijo pa o (domnevnem) starem običaju v nekaterih revnih delih Japonske, kjer so morali človeka, ko je dopolnil določeno starost, svojci odnesti na goro in tam pustiti, da umre. Običaju, za katerega se še vedno ne morejo zediniti, ali je zares obstajal, se reče ubasute, kar prevajajo kot »prepustitev stare ženske usodi«, lahko pa tudi ojasute, kar pomeni »prepustitev starša usodi«. Za tisto, kar so počeli pri nas med prvim valom koronavirusa, ko so starostnike zaprli v domove in jih prepustili negi premalo številnih in premalo usposobljenih negovalcev, prazne bolniške postelje pa hranili za … koga že?, za tisto bi tudi lahko rekli, da je država starostnike metaforično odnesla na goro. Ne vem, ali imajo Japonci izraz za to. 

Takrat je bilo o tem veliko povedanega, a malo narejenega. In potem je prišel drugi val ali pa dolgi rep prvega, kakorkoli, korona znova pustoši po domovih za ostarele. Je tokrat kaj bolje? Smo se česa naučili?

Nismo, je prepričana predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden: »To, kar se dogaja v domovih, kaže na neresen odnos do starejših v domovih. Nihče noče prevzeti odgovornosti, ker sta odgovorni dve ministrstvi. Po zaključku epidemije so ustanovili delovno skupino in ni nam znano, kaj so ugotovili, sklenili in kaj dobrega se obeta za starejše. 

Ministrstvo za zdravje ni kritično pogledalo na svoje ukrepanje/dogajanje med epidemijo in sprejelo ukrepov, ki bi preprečili neustrezno obravnavo bolnih v domovih starejših. Ponavlja se stara, skrajno neprimerna praksa: bolni/okuženi ne gredo takoj na drugo lokacijo, zapiranje starejših v domove, omejevanje obiskov in vztrajanje pri conah, ki jih ponekod ni mogoče urediti. In kam to pelje? V preveliko število umrlih v domovih starejših in v popolno izgorelost zaposlenih, ki ne dobijo pravočasno ustrezne pomoči. Kličejo nas celo direktorice domov, ki so nemočne, saj obljubljene pomoči s strani države ni. Pa jo zelo potrebujejo takoj!

Popolnoma neprimerna pa je praksa organiziranja obiskov v domovih, kjer ni okužbe niti v domu niti v okolici. Kljub navodilom NIJZ in MZ se obiski omejujejo na pol ure, nekje enkrat na teden, in to v vročih poletnih urah ... Torej nadaljevanje kratenja človekovih pravic stanovalcev, diskriminacija na področju zdravstvene oskrbe, starizem s strani odločevalcev oziroma države. Sramota za Slovenijo, ki naj bi bila socialna država!«

Kako ugrizniti nazaj

Medtem pa se je prvega junija, morda niste opazili, ker so o tem čisto premalo poročali, zgodilo nekaj pomembnega: starostniki so ugriznili nazaj. Tisti, ki jih ni nihče nič vprašal, čeprav je šlo zanje, za njihova življenja, tisti, ki so jih premetavali kot vreče krompirja z oddelka na oddelek, iz doma v hotel, so končno povzdignili glas. In rekli, dovolj je.  MI odločamo.

Natančneje, svet stanovalcev Doma dr. Jožeta Potrča v Poljčanah je sprejel sklep, s katerim je prepovedal »vpogled v naše zdravstvene kartoteke osebam, ki jih je ministrstvo za zdravje … imenovalo za koordinatorje za izvajanje zdravstvene dejavnosti«. Na kratko, tistim, ki so prihajali v DSO pregledovat kartoteke stanovalcev in na podlagi tega odločali, kdo si zasluži zdravljenje in kdo ne, so prepovedali vtikati nosove v njihove kartoteke.

Kakšna genialna gesta.

Sklep so nato poslali obema ministrstvoma, ki naj bi skrbeli za domove starejših občanov, socialnemu in zdravstvenemu. In potem … se ni zgodilo nič. Mesec in pol nič. Prejšnji četrtek se je končno odzvalo ministrstvo za zdravje z zapisom v brezhibni birokratščini, ki ni povedal čisto nič, večinoma je povzemal to, kar so jim poslali, potem pa pojasnil, »da se zdravstvena obravnava vrši skladno s predpisi s področja zdravstva in pacientovih pravic, kar se je upoštevalo tudi v času trajanja epidemije«.

Ah, potem je pa vse v redu.

Neslišani

Pred sprejetjem sklepa so stanovalci doma v Poljčanah obema ministroma napisali dve javni pismi, eno aprila in drugo slab mesec pozneje. »Če mislite, da zadostuje nekaj kisikovih bomb in inhalatorjev, ki jih za našo ozdravitev in odpravo posledic okužbe s koronavirusom imajo domovi – da ne govorimo o prostorskih nezmožnostih, usposobljenosti premajhnega števila medicinskega osebja – se zelo motite! Kot laiki, ki smo si v zadnjem obdobju življenja za svoj dom izbrali dom za starejše, vam povemo, da se zelo, zelo motite. Delate nam večjo krivico, kot smo jo kdajkoli doživeli, pa smo jih v naših življenjih doživeli veliko. Če boste na nas pogledali kot na enakovredne člane družbe, ki smo tej družbi že marsikaj dali, boste morali priznati, da ste se zelo zmotili, ko ste nas mislili oropati pravice do zdravljenja, ki je ustavna pravica vsakega državljana države Slovenije,« med drugim pravijo v prvem. In še tole: »Zavedamo se, da se bo moralo delovanje in poslovanje v domovih tudi po koncu epidemije bistveno spremeniti v smislu omejevanja številnih sedanjih praks in nujnega dodatnega vira financiranja. Na vse to smo pripravljeni, nikakor pa ne privolimo v vaše odločitve, da so kljub prostim kapacitetam na infekcijskih oddelkih bolnišnic stanovalci domov zdravljeni v domovih ob vsej bedi, ki tako zdravljenje objektivno pogojuje.

Zahtevamo, da naše pismo nadvse resno obravnavate, nas slišite in ukrepate tako, da bo dobro tudi za nas, ne le za zdravstvene organizacije, ki stanovalce domov že sicer obravnavajo drugače kot starostnike, ki živijo doma.«

Tole sta ministra naredila v odgovor na pismo, v katerem so ju vljudno prosili za odgovor: nič. Odgovor je bil gromoglasen molk.

Itak.

Zahtevamo, da nas upoštevate

»Če boste na nas pogledali kot na enakovredne člane družbe, ki smo tej družbi že marsikaj dali, boste morali priznati, da ste se zelo zmotili, ko ste nas mislili oropati pravice do zdravljenja, ki je ustavna pravica vsakega državljana države Slovenije.«

Pod obe odprti pismi in pod junijski sklep se je podpisal predsednik sveta stanovalcev, upokojeni pravnik Miroslav Aleksander Kolenko. Ali je njihov sklep pravno obvezujoč, smo ga vprašali. »Ali je naš sklep o prepovedi pravno zavezujoč za koordinatorje, ki so pregledovali kartoteke v nekaterih domovih, bi težko trdil. Nedvomno pa ima veliko moralno in zavezujočo etično moč za tiste, ki bi si hoteli kartoteke ogledovati in delati neke vrste selekcijo koga, kako in kje zdraviti. Verjamemo pa, da brez našega soglasja ali pa soglasja svojcev to ne bo mogoče, kot je bilo v primerih, ki so prišli v javnost.«

Ampak, in to je pomemben ampak, dom v Poljčanah je državni in torej ima svet stanovalcev, kako pa naj ravnajo prebivalci domov s koncesijo, v katerih taki organi niso zapovedani z zakonom? »Pri domovih s koncesijo in kjer nimajo svetov stanovalcev, je problem seveda večji, ker ni organa, ki bi v okviru doma začel takšno akcijo,« odgovarja. »Poudariti moram, da smo dali sklep tudi na vpogled stanovalcem in njihovim pooblaščenim svojcem v podpis, da podpirajo tako stališče in zahtevo sveta stanovalcev. Seznam podpisnikov smo posredovali lečečima zdravnikoma v obeh domovih. Soglasja pa so v arhivu sveta. Recept za domove s koncesijo je morda tudi to, da bi v njih lahko organizirali neko telo, ki bi obravnavalo problematiko stanovalcev, morda skupaj z zainteresiranimi svojci. Koncesionar ne bi mogel prepovedati takega sodelovanja stanovalcev pri obravnavanju njihove problematike. Svojo vlogo pri zahtevku po takem organu bi lahko zahtevalo ministrstvo, ki podeljuje koncesije, kot neke vrste pogoj. Delovanje takega organa stanovalcev vidim predvsem z vidika obravnavanja kompleksnih problemov plačnikov — stanovalcev življenja v domu. Skoraj sem prepričan, da zakonodaja celo spodbuja ustanavljanje takih teles stanovalcev.«

Obstaja pa še ena pot, se strinja gospod Kolenko, če se stanovalci v domu ne morejo organizirati, da bi nastopili skupaj, lahko vpogled v svojo zdravstveno kartoteko prepove vsak stanovalec sam, za osebe z demenco pa lahko to naredijo njihovi svojci.

Epska bitka za oslovo senco

Medtem ko se zdravstveni minister prepira s Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije, kdo je kriv za stanje v domovih, kdo bi moral ukrepati, pa ni, socialni pa se tolče po prsih zaradi načrtovanih 31 milijonov, ki naj bi jih v naslednjih letih vložili v kadre za DSO (čeprav problem ni le v tem, da so ti kadri preslabo plačani, problem je tudi to, da jih je veliko premalo), starostnike spet zapirajo v domove, jim prepovedujejo izhode in obiske.

Ponovimo vprašanje, smo se iz prvega vala kaj naučili? »Kaj se je država naučila iz prvega vala, težko sodim v celoti,« pravi Miroslav Kolenko. »Vendar primer doma v Hrastniku vsaj nam, zunanjim opazovalcem, nekako vzbuja vtis, da še vztrajamo pri rdeči, sivi in beli coni v okviru domov ne glede na to, da je to zaradi prostorskih možnosti praktično nemogoče. Vprašamo se lahko, ali je to imelo kakšne konkretne učinke, da se okuženost ni širila. Imeli smo dovolj časa, da bi se na terenu prepričali o dejanskih možnostih, če pa jih ni, je bilo dovolj časa za iskanje rešitev v okviru občinskih meja.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica