Zala Berce

Kako razmišljajo mladi? Ne kupujte cenenih cunj!

Urša Krišelj Grubar / Revija Zarja Jana
16. 8. 2020, 20.29
Posodobljeno: 16. 8. 2020, 21.26
Deli članek:

Zala Berce je 22-letna Slovenka, ki zadnjih pet let živi v Švici. Starša sta tako njo kot njenega brata pri tem podprla. Želi si, da bi znanje, izkušnje in močnejši čut za to, kaj je prav in kaj ni, lahko prenesla med mlade na slovenska tla.

Zarja Jana
Zala Berce

Ji je pa kar malo težko pri srcu, da je v svoji rodni deželi obravnavana kot tujka in da zaradi bivališča v tujini sploh ne more opravljati stvari, ki bi jih v Sloveniji želela. To se ji zdi ponižujoče, ampak Zala ni človek, ki bi kaj dosti mislila nase. Niti ni človek, da bi izgubljala energijo za jezo, zamero. Nič več. Ne skrbi je zase, skrbi jo za sočloveka, ujetnika pravil, ki jih avtomatično upošteva in ga je strah misliti s svojo glavo, ker ve, da ga zato čaka boleča kazen. Skrbi jo za vrstnike, ki jim je vseeno. Zato je šla v akcijo. Da bi mladim povedala, zakaj ni dobro, da si kupijo majčko H&M. Na primer.

1. postaja: Schaffhausen v Švici

Kot v toliko slovenskih družinah se je v nekem trenutku tudi pri Zalini zataknilo in starša sta se odločila, da gresta naprej vsak po svoji poti. Očeta je poslovna pot odnesla v Švico, mami je ostala v Sloveniji, priložnost, da bi se šolala v Švici, pa sta Zala in njen brat Miha z veseljem zagrabila, saj nobenemu od njiju naš šolski sistem v tem najobčutljivejšem obdobju ni kaj dosti stopil naproti. Mednarodna šola v Schaffhausnu je zapolnila marsikatere vrzeli, v Zali pa prebudila vero, da je v njej veliko talentov. Začela jih  je razvijati. Že jezik je bil izziv, saj se je znašla v večjezičnem okolju: pouk je potekal v angleščini, medtem ko sta na šolskih hodnikih odmevali tako nemščina kot retoromanščina. Med Američani, Kitajci, Japonci, Turki ..., pač sošolci z vsega sveta, pa se je kljub različnim jezikom, ki so jih govorili, počutila slišano. Enako. Vsi so bili od nekod. Mednarodno maturo IB je opravila ob sprotnem delu z nič kaj preveč naprezanja in se vpisala na eno najstarejših univerz v Baslu. Program, ki ga je izbrala, je »biznis management«, njena želja, ki raste že nekaj let, pa je iskanje odgovora na vprašanje, kako vpeljati umetnost v biznis.

2. postaja: univerza v Baslu

»Rada bi reševala svetovne poslovne probleme s kreativnostjo,« reče in se zaloti, da materni jezik že zveni kot prevod iz angleškega, v katerem se šola zadnjih pet let. Kako je lepa, ji večkrat povem, ker je res nekaj posebnega, pa še tako dobro razmišlja pri svojih 22 letih, a se zdi, da se tega sploh ne zaveda. Zato je še lepša. Na Univerzi v Baslu se znajde v razredu med študenti, kjer skoraj vsak obvlada še kako ročno spretnost. Zala slika na blago. Slikanje jo pomirja že od malega. Razred poka od mladih ljudi, ki se zavedajo svetovne okoljevarstvene problematike in nimajo časa čakati, zato se povežejo in ukrepajo. Zala se začne izobraževati in hoditi na srečanja po Švici ter tudi v Nemčiji o tem, kako velike korporacije izkoriščajo delovno silo. Začne razkrinkavati korporacije in odkrivati prikrite zgodbe, o katerih piše in javno govori. Korporacije, kar se tiče modne industrije, kot so H & M, Forever 21 in Primark, so najbolj osovražene na njenem seznamu, saj so tu zlorabe največje. Ob spoznanjih, ki jih je predala tudi svojemu razredu, so se odločili, da organizirajo dobrodelno modno revijo, s katero bodo nagovarjali mlade v njihovem jeziku, zakaj ni dobro biti oblečen v omenjene znamke. Zaline slike na oblačila in njeno umetniško izražanje je opazila tudi švicarska rockovska skupina in jo prosila, da zanjo oblikuje plakate, majice ter naslovnico albuma za njihov koncert v Bernu. To je bil še en način, da se je njena zgodba prenesla naprej.

Kako pritegniti mlade kupce, da bi kupovali z glavo?

Zanima jo, kako mladim na pravi način vcepiti v glavo, da bodo opazili, kako zelo jih vrtijo okoli prsta z instantno ponudbo ne samo oblačil, ampak pri njih je morda dobro začeti. Rada bi pokazala na tone oblačil, ki pristajajo na smetiščih, sporočila, da je modna industrija drugi največji onesnaževalec. Ogromne količine sveže vode so porabljene za barvanje in ustvarjanje naših oblačil: za 1 kg bombaža potrebujejo 20.000 litrov vode, medtem je ko za 1 tono porabijo 200 ton, mimogrede pove. Pa koliko časa se v naravi razgrajujejo ta oblačila, ki v sebi nosijo strupene snovi, kot je, na primer, tudi arzen. 200 let in več. Zaveda se, da mnogi to vejo, ampak vedeti in brati o tem je drugače kot imeti lastno izkušnjo, ki se te dotakne.

 »V Zürichu vsako leto pripravimo dvotedenski dogodek in že mesec prej zbiramo ponošena ali takšna oblačila, ki jih ljudje ne potrebujejo več, da jih uporabimo za ozaveščanje. Tako sem prišla v stik s šivanjem in drugimi modnimi aktivistkami. Sedaj jim pomagam z oglaševanjem, promoviranjem in ustvarjanjem letakov gibanja Fashion Revolution, katerega cilj je ozaveščanje širše populacije o potrebi po izboljšavi razmer v katerih mnogi delavci za znanimi znamkami delajo.«

Izkoriščana delovna sila si lahko tudi ti

Ne gre samo za oblačila, večkrat poudari Zala. Tu je grdo izkoriščana delovna sila, ki v nehumanih razmerah dela skoraj zastonj, da se potem na drugi strani sveta nekdo »ven meče«, pripoveduje Zala, ki je spoznala, da je vse skupaj prepleteno. Sama je vegetarijanka. Medtem ko jé rižoto na vrtu ljubljanske tradicionalne gostilne, pove, da jo je za vegetarijanstvo pred leti nehote prepričala mlajša sestra Tanja. Na mizi je bila riba, ki je sestrica ni mogla pojesti, saj jo je malo prej še videla živo, in je ni nehala spraševati, kaj pa če ima ta riba tudi družino, prijateljčke ... Zala odtlej ne je mesa, na videz nedolžni dogodek pa je spremenil tudi mnoge njene dotedanje navade. Tudi to, kakšno blago bo dala na svojo kožo, saj se vse bolj zaveda, kako toksične in invazivne so lahko intenzivne barve za kožo. Vse to je bila podlaga za njeno nadaljnjo pot, ki jo je vodila do organizacije modne revije oblačil, ki jih je iz neoporečnega blaga oblikovala s pomočjo mariborskega krojača Zlatka, potem pa porisala z motivi, ki nagovarjajo mlade. Do izvedbe modne revije žal ni prišlo, saj je vmes skočila korona, vendar je v načrtu za november. Vsa sredstva, ki jih bodo skupaj s sošolci nabrali, pa bodo podarili eni od švicarskih dobrodelnih organizacij, ki prav v kraje, kjer te velike korporacije izkoriščajo mlade ljudi, postavlja šole, ki otrokom ponudijo primernejše okolje in jim predstavijo možnost za lepšo prihodnost.

Slovenija ni naklonjena mladim iz tujine

Zala, kje si doma, jo še vprašam, preden  spustim iz objema to lepo metuljčico. »Slovenija bo vedno v mojem srcu. Rada se vrnem. Ampak tisto moje zatočišče, kjer se zdaj počutim doma, sem si zgradila v Baslu. Sicer pa pravijo, da si doma tam, kjer se dobro počutiš.« Razmere v Sloveniji mladim, ki imajo bivališče v tujini, niso naklonjene, pove. »Slovenija je zame postala dežela, kjer sem obravnavana kot tujka in kjer zaradi bivališča ne morem opravljati stvari, ki bi jih v Sloveniji želela. Kot je, na primer, opravljanje vozniškega izpita, kjer so me poslali naravnost na urad za tujce.«  Ampak vseeno je Zalina želja, da svoje znanje in izkušnje, ki jih je prejela, ponese v svet in najprej prav v Slovenijo, kjer čuti, da med mladimi manjka organizirane »udarnostjo.« Da so morda bolj mlačni in jim je preveč vseeno, kaj se dogaja z okolje. Švicarski šolski sistem pa mlade aktivira. Starejši so jih pri projektih in raznoraznih gibanjih, ki prebujajo ozaveščanje, pripravljeni podpreti. Zala prizna, da prej v Sloveniji ni občutila, kako potrebna so ta gibanja, prav v Švici pa se je našla med ljudmi z enakimi cilji. Univerza ji je ponudila priložnost, da v sklopu predmeta projektni menedžment sama s sošolci pridobiva sredstva in organizira dogodke. Tako se je med drugim rodila ideja za modno revijo. In kaj takega se zdi mogoče Zali, da bi lahko organizirala tudi v Sloveniji. »Neoporečen ekološki material nam je darovalo nizozemsko podjetje, s katerim smo prišli v stik preko dogodka Munich Fabric Start. V Münchnu so nas povabili kot predstavnike naše generacije na odprto razpravo o mišljenju mladih o načinu delovanja modne industrije in kako bi lahko svoje procese izboljšali, da bi bili okolju bolj prijazni. Naš pogovor je bil predvajan tudi na nemški radijski postaji, ki smo ga poslušali ob vrnitvi v Basel,« je navdušena Zala. Izkušnje ji kažejo, da so stvari mogoče. Verjame, da lahko probleme rešujemo s kreativnostjo, ampak na mirnejši in  izvirnejši način. Morda bo dobrodelna modna revija pokazala eno od smeri, po kateri bo mogoče ostati ustvarjalen, izviren in  pomirjen, ter nagovorila k budnosti tudi Zalino generacijo Slovencev.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.