Tri zgodbe o staromrzništvu

Prestari za upanje: Zelo me boli, da nisem toliko vreden, da bi mi dali možnost, da bi se dostojno poslovil od svoje umirajoče žene

Neva Železnik / Revija Zarja Jana
18. 7. 2020, 18.37
Deli članek:

Tri pričevanja o starizmu: spregovorili so Karl Pinculič, upokojeni zdravstveni tehnik in veteran slovenske vojske iz Ljubljane, ki mu je 18. aprila letos med epidemijo koronavirusa v enem od ljubljanskih domov starejših umrla žena, a se od nje ni mogel dostojno posloviti; arhitekt Boštjan Pegan, ki živi v Spodnjih Pirničah, mož, oče dveh študentk ter sin 85-letne matere, ki živi v domu starejših občanov v okolici Ljubljane, in Frida Pečnik Rojnik, upokojena zdravnica iz Žalca, ki se je soočila, kot pravi, s popolnoma neempatičnim zdravnikom svojega očeta.

Revija Zarja Jana
Mnogi danes še čili upokojenci, ki izhajajo iz najštevilnejše generacije baby boom, rojene do deset let po drugi svetovni vojni, se že zdaj bojijo, kaj jih čaka, ko bodo obnemogli.

So ženo sploh odpeljali v bolnišnico? 

Naš prvi sogovornik Karl Pinculič je 35 let z reševalnim vozilom hitel reševat življenja na teren. Skrbel je tudi za Tita, nekdanjega predsednika Jugoslavije, ko se je zdravil v kliničnem centru. »Brez pretiravanja lahko rečem, da sem rešil na stotine življenj. Zelo pa me boli, da nisem toliko vreden, da bi mi v domu dali možnost, da bi se dostojno poslovil od svoje umirajoče žene Marije Dragice

Leta 2002, ko je imela njegova devet let starejša žena šele 64 let, so ji operirali tumor v glavi in pristala je na vozičku. »Skoraj enajst let sem jo sam negoval, saj sem tega dela vešč. Ko sem še sam hudo zbolel, sem jo leta 2013 s težkim srcem prestavil v dom.« Vsak dan jo je obiskoval in zato je hitro ugotovil, da so med zaposlenimi nekateri zelo požrtvovalni, skrbni, delavni in strokovni, a nekateri pa, žal, neprijazni, zadirčni, grobi in čisto brez sočutja.

Med koronaepidemijo je zelo trpel, ker ni mogel obiskovati svoje žene. »Bil pa sem nekako pomirjen, saj so mi vsak dan zatrjevali, da je z njo vse dobro.«

Potem pa so mu 18. aprila po telefonu sporočili, da ima žena, ki je bila tudi sladkorna bolnica, vročino, a da ni previsoka. Ker ji je v nekaj urah hitro narasla, so poklicali zdravnika.

Nato je našega sogovornika poklical zdravnik, ki je v dom prišel z urgence, in mu povedal, da je njegova žena slaba in da nima smisla, da jo vozijo v bolnišnico. »Prosil sem ga, naj jo vendarle odpeljejo tja, ker ji lahko le tam uspešno pomagajo.« Zdravnik mu je obljubil, da bo tako storil. »A ko me je čez kakšno uro isti zdravnik znova poklical, mi je izrekel sožalje in povedal, da mi je žena umrla v reševalnem vozilu.«

Ker je bil sam urgentni reševalec, se čudi, da bi njegovo umrlo ženo nato odpeljali nazaj v dom. »Tega nikoli nismo počeli. Ljudi, ki so umrli v reševalnem vozilu, nikoli nismo peljali nazaj domov.« Zato dvomi, da so jo peljali v bolnišnico. »Ker me ni bilo poleg, pa seveda ne vem, kaj se je z njo v resnici dogajalo. Zdi se mi, da bi bilo prav, da bi to vendarle izvedel ...«

Naslednje jutro je poklical v dom in vprašal, ali se lahko pride od žene poslovit. In so rekli, da naj pride, saj mrliški oglednik še ni prišel. »Ko pa sem, kolikor hitro sem lahko, prišel v dom, sem izvedel, da so jo že odpeljali na Žale. Niti toliko niso počakali, da bi vsaj za hip posedel ob njej.« Sožalje sta mu izrekli le socialna delavka in tista, ki ji je plačal preostanek oskrbovalnine.

Ob njeni smrti je bil zato še bolj strt in potrt. »Vse skupaj me je napolnilo s črnimi mislimi. Kar naprej se sprašujem, kako lahko v domovih starejših delajo tudi ljudje, ki se sploh ne zavedajo, da si vsak človek, tudi mrtev, zasluži dostojanstvo. Pa tudi svojce pokojnika bi morali spoštovati.«  

Je bil oče prestar, da bi ga zdravili? 

»Moja velika želja iz osnovne šole se mi je uresničila, ko sem postala zdravnica,« pa pripoveduje upokojena pediatrinja Frida Pečnik Rojnik. »Vse poklicno delovanje nisem imela občutka, da je v našem zdravstvenem sistemu kaj narobe, saj je pri nas za otroke izredno dobro poskrbljeno.« Nato je prišla streznitev. »Prvič sem bila razočarana, ko so mojemu očetu na rutinskem pregledu povedali, da mora nujno na operacijo srca, pa tega kardiolog iz Topolšice ni opazil.« Kot zdravnica se je takoj vprašala, ali se mu morda to ni zdelo vredno, ker je bil po njegovem pacient prestar?

Drugo razočaranje je prišlo hitro za prvim. »Po nesrečnem padcu je bil moj oče sprejet v bolnišnico Novo mesto. Zašili so ga in mu predpisali tudi zdravila proti strjevanju krvi.« Ko je prišla na obisk, ga je našla v zakotni sobi na ortopediji z zelo očitnimi znaki možganske krvavitve. »Do mojega prihoda nihče ni ukrepal.«

Pa tudi njegov zdravnik ni bil ravno skrben. »Ni hotel slišati, da je z mojim očetom nekaj hudo narobe, dokler mu nismo mi povedali, da ima raka pljuč. On pa ga je zdravil s sirupom za kašelj.« Podobno neustrezno zdravstveno pomoč je imela »na voljo« tudi njena mama, ki ima že 15 let Parkinsonovo bolezen. »Ko je prišla v dom starejših, mi je domski zdravnik zatrdil, da bodo zanjo skrbeli.« Pa so res? »Niso,« pravi.

Zato je mamo sama vozila od enega do drugega zdravnika v samoplačniške ambulante. »Ta njen domski zdravnik nima nobenega občutka do starejših, je vzvišen in nedostopen in po mojih izkušnjah je tudi njegovo strokovno znanje vprašljivo.« Pravi, da je med epidemijo ministrstvo za zdravstvo prepustilo vse odločitve domskim zdravnikom. »Halo! Kako bomo mi zaupali našemu, saj so zanj tam že skoraj vsi odpisani?!«

Sogovornica meni, da je očitno pri zdravstveni obravnavi starostnikov nekaj hudo narobe. Zato pravi: »Najprej bi morali vsem ljudem, tudi starejšim, omogočiti kompleksno zdravstveno obravnavo. Za to bi bili najprimernejši geriatri, žal pa jih v Sloveniji lahko preštejemo na prste ene roke.«

Poudari tudi, da bi morala biti paliativna oskrba na voljo vsem! Pa ni.

»Končno pa bi moralo biti osebje v domovih starejših empatično in dobro plačano, in sicer vsi, od razdeljevalcev hrane, zdravil do tistih, ki starostnike umivajo.« Bistveno pa se ji zdi, da bi vsi prišli v njihove sobe z nasmehom, da bi jih kdaj tudi pobožali in objeli. »Da se naše mame in očetje ne bi počutili od vseh pozabljeni, kot drugorazredni ljudje.«

Še stavbe so neustrezne! 

Arhitektu Boštjanu Peganu se zapostavljanje starejših zdi čedalje pogostejše, »a najbolj boleče to občutijo v zdravstvu, zdravstveni negi in socialni oskrbi, pa nemalokrat tudi doma med svojci, ki nad njimi izvajajo psihično, fizično in finančno nasilje. A o tem se veliko premalo govori in še manj naredi.« V domovih starejših živi skoraj 21 tisoč stanovalcev, zanje skrbi okoli 12 tisoč zaposlenih. Vsaj 25 odstotkov premalo! »Zato bi morala vlada takoj sprejeti kadrovske normative, ki bi zagotavljali vzdržne delovne pogoje, več negovalnega kadra in kakovostnejšo oskrbo.« Denar bi morala zagotoviti država iz proračuna! »Končno pa bi morali začeti graditi nove, sodobne domove pete generacije, ki bi sledili najnovejšim trendom in strokovnim smernicam na področju socialne in medicinske doktrine oskrbe starejših s poudarkom na multifunkcionalnih medgeneracijskih centrih z integriranimi domovi starejših.«

Ta hip čaka na prosto mesto v domu 12 tisoč ljudi. »Na stotine pod nujno. Zato je skrajni čas, da parlament sprejme in spravi v življenje tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, pa zgraditi je treba negovalne bolnišnice, hospice itd.« Prepričan je, da ni dobro delujočega doma starejših brez pravih ljudi na pravih mestih. »V mislih imam vse: od direktorja, medicinskega kadra, oskrbnikov pa do čistilnega osebja, ki morajo vsi dihati in delovati kot eno.« Ker je arhitekt, posebej poudari, da bi moral biti vsak dom starejših ustrezno arhitekturno zasnovan. »Pa smo še daleč od tega.« Povprečna soba seniorja je preveč neosebna, utesnjena in pogosto celo brez lastne kopalnice. »Veliko je nepotrebnih stopnic, nekateri domovi so celo brez prostornega družabnega prostora ali sploh nimajo parka za sprehod itd.«

In še: »Videti je, da se ravno politiki, ki imajo škarje in platno v rokah, ne zavedajo, da se slovensko prebivalstvo stara, da je Slovenija zdaj na repu evropskih držav po številu kadra v socialnem varstvu in da domovi starejših že zdavnaj niso več le socialno-varstveni, temveč zdravstveno-socialni zavodi. Okoli 90 odstotkov stanujočih ima že težave z zdravjem in s tem dnevno potrebujejo zdravstveno obravnavo in nego!«

Konča takole: »Pogosto imam občutek, kot da slovenski odločevalci starejših ne vidijo in ne slišijo. Nihče jim noče prisluhniti. Tako jim jemljejo avtonomijo soodločanja.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Revija Zarja Jana