grozljivka, ki se je odvijala na celjskih tleh

Za otroke je vse dobro?!

Katja Melik / Revija Zarja Jana
21. 12. 2019, 19.55
Posodobljeno: 21. 12. 2019, 20.08
Deli članek:

Zgodba, ki se je leta odvijala (in te dni končno malce premaknila) na celjskih tleh, je prava grozljivka. Tamkajšnji otroci se že več desetletij igrajo na s svincem, kadmijem in drugimi težkimi kovinami močno obremenjeni zemlji, medtem ko so odgovorni skrivali dejstva po predalih.

ZarjaJana
Da je zemlja v celjskih vrtcih močno onesnažena in da težke kovine krepko presegajo kritične mejne vrednosti, so bili na celjski občini seznanjeni že leta 2005.

S problematiko so bili na celjski občini seznanjeni že pred 15. leti, a jih (nad)kritične vrednosti in možne posledice za zdravje otrok niso kaj dosti ganile. Ko so na celjski občini leta 2005 naročili analizo obremenitve tal s težkimi kovinami, so od strokovnjakov prejeli alarmantne rezultate, zaradi katerih bi zaskrbelo vsakogar, ki količkaj ve o vplivu težkih kovin na zdravje. In kako so ukrepali? Niso! Analizo so dali v predal in se pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. Medtem pa so otroci v najobčutljivejših letih odraščali v stiku z zdravstveno tempirano bombo. Le da ta ni nastavljena na sekunde, dneve ali tedne, temveč lahko eksplodira šele dolga leta po tem, ko smo bili z njo v (vsakodnevnem) stiku.

 Da je zemlja v celjskih vrtcih močno onesnažena in da težke kovine krepko presegajo kritične mejne vrednosti, so bili na podlagi analize, ki so jo sami naročili, na celjski občini seznanjeni že leta 2005. A to jim je uspelo več kot desetletje obdržati zase. Šele leta 2017 je pricurljalo v javnost, da sta samo dva vrtca od trinajstih neoporečna glede prisotnosti težkih kovin. V vseh drugih medtem že dolgo sveti rdeč alarm, saj prisotnost težkih kovin presega vse meje. A stvari so se začele premikati šele nedavno, ko so na odgovorne začeli pritiskati zaskrbljeni starši (ki so v skrbi za zdravje otrok tudi sami naročili analizo obremenjenosti zemlje v posameznih celjskih vrtcih) in je okoljsko ministrstvo najprej lani obljubilo, da bo vrtce saniralo, zdaj pa končno tudi izbralo izvajalca. Vmes pa je preteklo 14 let, ko se ni ukrenilo ničesar. In vmes se dogajajo tudi nezaslišane stvari. Kot je denimo ta, da je odgovorno podjetje Toming inženiring kontaminirano zemljo, ki so jo odkopali v vrtcu na Hudinji, protizakonito odložilo kar v nasip med Šoštanjskim in Velenjskim jezerom. Tudi to je težko razumeti, kako sta lahko menjava zemlje in sanacija v tem istem vrtcu stala kar 350 tisoč evrov. Sploh glede na to, da so kontaminirano zemljo preprosto preložili na pleča druge občine, pa naj se tam ukvarjajo z morebitnimi posledicami v prihodnosti. Stroškov z odvozom na primerno deponijo ali čiščenjem te zemlje torej niso imeli. 

Najbolj ogroženi so malčki, mlajši od treh let

O sanaciji celjskih vrtcev s kontaminirano zemljo se je razpredalo leta. Še ko je bila na pobudo ministrstva za okolje in prostor v Celju zadnja predstavitev problema onesnažene zemlje, na njej ni bilo ne duha ne sluha o celjskem županu. Prisotni strokovnjaki so znova potrdili, da presežki kadmija in svinca v vrtčevski zemlji še zdaleč niso zanemarljivi, župan pa naj bi na seji mestnega sveta dan pred tem prisotnim razlagal, da mu je strokovnjak z Nacionalnega inštituta za javno zdravje v pogovoru dejal, da človek, če dovolj dolgo živi, skoraj zagotovo dobi raka. In še, da je le za do pet odstotkov rakavih obolenj vzrok v okolju. Taisti strokovnjak z NIJZ je o vplivu izpostavljenosti svincu v eni izmed svojih študij zapisal: »Otroci, zlasti mlajši od treh let, so zaradi večje občutljivosti na svinec ... skupina z največjim tveganjem za pojav negativnih zdravstvenih posledic. Nekatere študije so potrdile domnevo, da imajo otroci, rojeni staršem, ki so bili izpostavljeni svincu, večjo možnost, da se rodijo s prirojeno napako ali duševno zaostali, da imajo motnje v obnašanju in da pogosteje umirajo v prvem letu življenja.« Kljub temu se pri nas nihče ne bo podrobneje ukvarjal z otroki, ki imajo v litru krvi manj kot 50 mg svinca. To naj bi bila še varna meja, čeprav zdravnica Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, venomer opozarja, da varne meje, ko govorimo o težkih kovinah, ni. »Ameriške raziskave kažejo, da otrok pri vrednosti od 10 do 50 mikrogramov svinca izgubi od pet do šest inteligenčnih točk na IQ lestvici. Ko so v Ameriki ugotovili, koliko otrok ima toliko svinca, je nastala panika, koliko inteligence se izgublja. Pri nas se pri otroku, ki ima manj kot 50 mikrogramov svinca na liter krvi, reče, da ni obremenjen in se ga ne spremlja,« je opozorila. Kot rečeno pa svinec ni edina grožnja. Tu je še kadmij, ki je dokazano kancerogen in se najhitreje akumulira ravno v razvijajoča se telesa otrok. Če bi okolje res tako minimalno vplivalo na pojavnost raka v Sloveniji, zakaj se je potem prisotnost rakavih bolezni pri nas v zadnjih dveh desetletjih skoraj podvojila? Rak je posledica, ki se pri človeku pojavi šele po dolgih letih obremenjenosti telesa s težkimi kovinami, v študijah razkrivajo znanstveniki. Je pa res, da niso samo težke kovine tiste, ki ga lahko povzročijo. 

Igranje prepovedano

Letos bo torej sanacija opravljena v vrtcih Mavrica in Zarja, drugi bodo morali še počakati. Boris Šuštar iz Civilnih iniciativ Celja pa nas je ob tem spomnil: »Ko sem obstoječe analize o onesnaženosti zemlje v vrtcih pred časom predstavil dr. Otorepcu, predstojniku oddelka na NIJZ, je ta jasno navedel, da je treba zemljo v vrtcu zamenjati. Po dveh mesecih je njegov takratni šef dr. Eržen spet poskušal minimalizirati škodljive vplive kot vsa leta do tedaj,« se spominja. Kljub temu je Šuštar s podporo Odbora za varovanje okolja SAZU dosegel, da je sanacija vseh zastrupljenih vrtcev postala prioriteta. Poleg vrtca na Hudinji so doslej sanirali vrtec na Aljaževem hribu pri Skalni kleti, za kar je občina odštela 120.000 evrov. Naslednji v vrsti za sanacijo naj bi bil vrtec Ringa raja, kjer so leta 2012 ob prenavljanju otroškega igrišča povzročili dvig in prerazporeditev industrijskih ostankov z visokimi koncentracijami težkih kovin v zemlji, zato je tam zemlja zdaj še bolj obremenjena s strupi, kot bi bila sicer. Do dejanske sanacije zemlje pa se otroci ne smejo igrati na igrišču in jih tamkajšnje vzgojiteljice namesto na igrišče raje odpeljejo na sprehod.

Najstrožji standardi - na papirju

O onesnaženi zemlji v celjskih vrtcih smo povprašali prof. dr. Heleno Grčman s katedre za pedologijo in varstvo okolja biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je sodelovala pri raziskavi onesnaženosti tal pred sanacijo v dveh vrtcih. Poudarila je, da je prehod potencialno nevarnih snovi v organizem najintenzivnejši ravno na otroških igriščih. »Otroci se več časa zadržujejo zunaj, stik s tlemi je neposreden, saj se igrajo z zemljo in posledično vdihnejo več prahu, tega pa v telo vnesejo tudi z umazanimi rokami. Zato morajo biti standardi kakovosti tal za otroška igrišča najstrožji. Če so presežene opozorilne vrednosti, je treba izvajati vse preventivne sanacijske ukrepe za preprečevanje vnosa kovin v organizem (zatravitev, prekrivke golih površin z raznimi naravnimi ali umetnimi masami, urejenost poti, podesti v senci dreves, umivanje rok ...). Kadar pa se vrednosti približujejo kritičnim ali jih celo presegajo, kot se to dogaja v celjskih vrtcih, pa je nujna sanacija z odkopom in zamenjavo tal. Območje Celja je v največji meri onesnaženo s kadmijem, cinkom in svincem zaradi predelave cinkove rude v preteklosti (Stara Cinkarna). Poleg razpršenega onesnaževanja, ki je kontaminiralo predvsem zgornji sloj tal, se zelo pogosto pojavlja tudi točkovno onesnaženje v spodnjih plasteh tal, ker so včasih pri gradnji v mestih utrjevali zemljišča z ostanki industrije (leš, žlindra ipd.). Tudi na igriščih celjskih vrtcev so taki ostanki, večinoma v spodnjih plasteh tal. Vendar so se na posameznih igriščih ali delih z novejšimi gradbenimi posegi prerazporedili na površino tal. V takih primerih so vrednosti kovin v tleh na posameznih delih igrišč presegle kritične vrednosti.«  

Kaj pa sosedje in druga igrišča?

Kot nam je razkrila sogovornica, v Sloveniji žal nimamo zakonodaje, ki bi predpisovala vrednosti in ukrepe za posamezne rabe tal (npr. za otroška igrišča). »Prav tako nimamo pravilnika za izvajanje sanacij, kar bi bilo zagotovo treba prednostno urediti. Obstoječa Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh ne obravnavava posameznih rab tal in ne predpisuje ukrepov, zato so ukrepi bolj ali manj odvisni od aktivnosti posameznih občin.« Kot smo že omenili, pa na celjski občini skrb zaradi prisotnosti težkih kovin ni ravno na prednostni listi. Ob sanaciji, ki se bo končno začela, so se oglasili tudi sosedje vrtcev, saj so strokovnjaki med ukrepi ob sanaciji med drugim opozorili na prašenje, njih pa nihče ni opozoril na nevarnosti. Ravno tako se ne ukvarja z drugimi zemljišči, kjer otroci preživljajo prosti čas. So ta varna za uporabo? 

Dokler je cena edini kriterij, je strah upravičen

Ali ob neurejeni zakonodaji in dolgoletni ignoranci odgovornih sploh obstaja rešitev za nič krive otroke in njihove starše, ki se sprašujejo, kakšen davek lahko terja njihovo okolje v prihodnosti? Grčmanova je jasna: »Velikokrat sem javno opozorila, da bi moral biti prvi korak pri sanaciji Celja, da se na širšem območju mesta določi in uredi prostor za varno odlaganje zemljin. Seveda v sodelovanju države, občine, civilne iniciative in stroke. Če je izbran primeren prostor, če je preprečeno izpiranje in prašenje, če je deponija zatravljena, potem ne predstavlja nevarnosti za okolje. In seveda, potrebne so evidence za vsak tovornjak prepeljane zemljine. Dokler občina Celje in druga onesnažena območja v Sloveniji ne bodo vzpostavili načina za varno odlaganje zemljin, bo vedno obstajal strah, da se onesnažene zemljine nekontrolirano znajdejo v neonesnaženem okolju, kot so razni nasipi in zasipi, in postanejo skrita grožnja za zdravje ljudi in okolje, če ne prej, z naslednjim izkopom, morda čez desetletja. In dokler bo cena edini kriterij pri izbiri izvajalcev sanacij, je strah zagotovo upravičen, saj gre pri zemljinah za zelo velike količine materiala in je kontrola vsakega tovornjaka nemogoča.« Marsikaj bo še treba spremeniti, da bomo lahko brezskrbno zaupali sistemu, ki odloča o tem, v kakšnem okolju živimo. In vse se vedno začne s pobudo. Ter vztrajanjem. Ne pozabimo, da smo mi tisti, ki plačujemo davke.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica 51