Martin Gregorec je star 42 let, mladi prevzemnik je od leta 2015. »Sem mizar po poklicu, o kmetovanju nisem nikdar razmišljal. Vsi so tarnali, da je to sama izguba in izgube me pač niso zanimale,« pripoveduje. »Potem pa me je Bojan (Murko, op. p.) začel spodbujati in prepričevati, da se od kmetijstva da živeti, da se splača. V službi že dolgo nisem bil več zadovoljen, premislil sem in se odločil. In danes mi niti malo ni žal.« Na razpisu za mladega prevzemnika je šlo skozi šivankino uho, saj je z enim hektarjem zemlje komaj zadostil zahtevanemu minimumu za status kmeta; da je dobil še nekaj točk zraven, so mu svetovali še izgradnjo rastlinjaka.

Med kmeti preveč »fovšije«

Prvi hlev sta postavila že Martinova starša; ko se ga je odločil prevzeti, pa je najel kredit v višini 300.000 evrov in po vseh modernih standardih postavil čisto nov hlev v velikosti 1300 kvadratnih metrov. 

Človeka preseneti, da se iz hleva,v katerem je danes od 21.000 do 22.000 piščancev, ne širijo vonjave, saj je zmeraj veljalo, da perutninske farme med vsemi povzročajo največ smradu. »Včasih so to res bili pravi bunkerji, notri je bilo temno, prezračevanje slabo, zato je seveda tudi smrdelo. Zdaj ima hlev okna, svetlo je, poleti se ga delno odpre in živali lahko gredo čez dan ven. Priznam, da je več dela, kot sem si predstavljal, a mi kljub temu ni žal, saj sem sam svoj gospod, sam si določam urnik in doma sem, ne pa ločen od družine, kot številni kolegi mizarji, ki si kruh pogosto služijo v tujini. Seveda so tudi tu riziki, med perutnino lahko izbruhne kakšna bolezen ali se zalomi z novimi lastniki Perutnine Ptuj, sam sem kooperant perutninarske zadruge, seveda vezan na PP,« razmišlja Gregorec, hkrati pa obžaluje, da se kmetje med seboj bolj ne povežejo.

Do statusa mladega prevzemnika šele po upravnem sporu

Murko se lahko med drugim pohvali z vključitvijo v shemo Izbrana kakovost Slovenije, kar pomeni, da so vse njegove živali rojene in vzrejene v Sloveniji.

Tudi Bojan Murko je prepričan, da bi bili povezani kmetje močnejši in konkurenčnejši. Za mladega prevzemnika je že kandidiral dvakrat in izpadel zaradi birokracije, uspešen je bil šele po upravnem sporu. »Danes imamo v novem, modernem hlevu odprtega tipa, tudi mi smo ga financirali sami brez razpisov, ki močno podražijo investicije, 40 glav goveje živine, od tega 60 molznic, in sto prašičev. Obdelujemo 63 hektarjev zemljišč, od česar je polovica naše zemlje, ki smo jo nakupili v zadnjih dveh desetletjih. Državne zemlje imamo le za tri hektarje, pa še ta je razpršena na šestih parcelah v razdalji štirih kilometrov. Tuje živine pri nas ni, a kaj mi to pomaga? Ta tako imenovana višja kakovost se pri prodaji nikjer ne pozna, saj prodam po isti ceni kot drugi, ki niso v IKS. Da zadostim zahtevanim standardom, samo plačujem, predvsem pa nenehno sedim za mizo in se utapljam v birokraciji, namesto da bi se posvečal svoji primarni nalogi, to je skrbi za živali.«