Zanesenjaki, ki so spremenili svet

Eden naših najpomembnejših družbenih projektov bi moral biti ta, da odpravimo dolgočasne mukotrpne službe

Jure Aleksič / Revija Zarja
6. 7. 2019, 16.12
Posodobljeno: 6. 7. 2019, 16.12
Deli članek:

Sloviti italijanski učenjak Umberto Eco se je nekoč namuznil: »Starši so me učili, naj vedno, ko mi nekdo nekaj ponudi zastonj, takoj pokličem policijo.«

Jaka Koren
»V sistemu, polnem prevar, je to, kako nastaja denar, največja prevara od vseh. Denar je glavni klovn v cirkusu, v katerega so nas ujeli.« Društvo Duh časa

Najbrž bi si s podobnimi vzgibi lahko razložili nejevero na obrazih mimoidočih, ko grejo na kakšni prireditvi mimo stojnice društva Duh časa. Nekateri so, kot bi jih zadela strela. »Kaj, tele računalnike delite čisto zastonj?« bi lahko strnili njihovo čudenje. »Krasne, polno delujoče računalnike z vso potrebno programsko opremo, in v zameno ne pričakujete ničesar?! Ma to je gotovo neka fora!«

A dejansko enkrat za spremembo ne gre za prav nobeno foro. Kratek in nedvoumen odgovor na njihovo nejevero se glasi: 'Da!' Če se sliši še tako čudno in časom neprimerno, organizacija Duh časa podarja računalnike. Le da niso na voljo čisto vsem, temveč predvsem socialno ogroženim. »Računalnike smo izbrali, ker so okno v svet – nepogrešljivo orodje za komunikacijo, izmenjavo idej in učenje!« svoje poslanstvo opiše ena gonilnih sil društva Matjaž Ugovšek. »Otroci brez domačega dostopa do računalnika in spleta so med vrstniki praviloma stigmatizirani. Uporaba javnih računalnikov pa se ne more primerjati z dostopnostjo do tega orodja doma.«

Da bodo tudi socialno ogroženi deležni podpore teh čedalje bolj nepogrešljivih domačih prijateljev, jih člani društva sestavljajo iz še delujočih delov odsluženih računalnikov. Prvega od mrtvih obujenega so podarili decembra 2011. Do danes je številka skočila na reci in piši več kot 3300! Društvo s tem ni samo pomagalo pomoči najbolj potrebnim. S podarjanjem orodja za samoizobraževanje je obenem na najučinkovitejši možni način širilo svoje osnovno poslanstvo. »Naš končni cilj je, da prebivalci Slovenije spoznajo, v kako zelo neučinkovitem in nezdravem družbenem sistemu živimo danes,« bodro pokima Matjaž. »Ter da je trajnostni sonaravni razvoj najrazumnejša smer, ki jo preprosto moramo ubrati!«

Dobra dela ne potrebujejo reklamnih majic

Z Matjažem se dobiva na sedežu društva v kletnih prostorih ljubljanske OŠ Bičevje. Tam imajo do zadnjega kotička zatrpano jazbino, kamor hodijo računalniki umirat in se ponovno rojevat kot feniksi iz pepela. Na dan najinega domenka se Matjažu na prsih smeje posrečen napis: Dobra dela ne potrebujejo reklamnih majic. No, kar je za ene jazbina, je seveda prava Indija Koromandija za obsedence z vezji in tipkovnicami ter vsemi oblikami pradavnih računalniških ohišij. V teh istih kletnih prostorih je Matjaž včasih vadil kot kitarist pri skupini Slon in Sadež, zato je bil toliko bolj navdušen, ko je vodstvo šole izkazalo tako ljubeznivo razumevanje za poslanstvo društva.

Brez nadaljnjega lahko zapišemo, da organizacija Duh časa združuje sočutna in spremembam naklonjena bitja, ki jim ni vseeno za sočloveka. Pod njenim okriljem se zbira tista posebno žlahtna vrsta ljudi, ki svoj prosti čas radi posvetijo čemu smiselnemu. »Saj je čisto fajn vsake toliko iti na kak žur in tuliti v luno,« se nasmehne še ena gonilna sila društva Simona Knavs. »Da bi človek to ves čas počel – taki pa mi preprosto nismo! Radi pomagamo. To nas razvedri najbolj od vsega.«

Ti jurišniki na boljši jutri so prvič skupaj stopili leta 2010, in sicer na krilih odličnega dokumentarca Zeitgeist, ki je razkril nepojmljivo zasužnjenost ljudskih množic. Gotovo se ga spomni tudi marsikateri od naših bralcev, saj si ga je takrat ogledalo res veliko ljudi. Film je predstavil temeljne vzroke za splošno globalno krizo, ki smo ji bili priča leta 2018 in ji bomo v še hujši obliki spet zelo zelo kmalu.

Brez enega samega virusa!

S programom Računalniki za socialno ogrožene člani društva še vedno širijo v dokumentarcu strnjeno izročilo. Aparati, ki zapustijo njihovo kletno Indijo Koromandijo, so polno funkcionalni, opremljeni z vsemi potrebnimi programi, ki so v večini primerov tudi prevedeni v slovenščino. Za povrh lahko obdarovanec računa na trajno podporo. »Pri vseh nastalih težavah z veseljem svetujemo in kaj po potrebi zamenjamo. Večino težav je danes itak mogoče rešiti tako, da se povežemo z uporabnikovim računalnikom in na daljavo rešimo problem. Okrog štirideset odstotkov vse naše dejavnosti je danes posvečene podpori uporabnikov naših računalnikov.«

Še enkrat se lahko zdrznemo in pomislimo, da se sliši predobro, da bi bilo res. A postopek pridobitve računalnika je preprost in obenem zasnovan tako, da ne prihaja do opaznih zlorab. Včasih je bil postopek sicer še bistveno preprostejši. A po tem, ko so bili pred leti opozorjeni, da so se začeli podarjeni računalniki pojavljati na Bolhi, so člani društva vpeljali posebno potrdilo. Podpisati ga mora tretja oseba, običajno socialni delavec ali morda zdravnik – kdorkoli, ki prosilcu že nudi strokovno pomoč. Odtlej zlorab ne beležijo več.

Matjaž poroča, da so se mnogi od več kot tri tisočih obdarjencev na ta način sploh prvič srečali z digitalnim svetom in dostopom do interneta. V sodelovanju s pobudo wlan slovenija skušajo fantje in dekleta iz društva Duh časa prejemnikom pomagati tudi z brezplačnim brezžičnim dostopom do spleta. Namesto Windowsov na podarjene računalnike namestijo operacijski sistem Linux, ki je poslovenjen, preprost za uporabo in sila odporen proti virusom. Večina prejemnikov, s katerimi so po donaciji vzpostavili stik, je bila nad novim programskim okoljem nič manj kot navdušena. Mi boste verjeli, če poročam, da ni v vseh osmih letih delovanja en sam uporabnik dobil enega samega virusa?

Jaka Koren
Organizacija Duh časa podarja računalnike.

Nihče naj ne bo oropan za možnost

Matjaž je izrazit samouk. Končal je sicer osnovno šolo – že v srednji pa je ugotovil, da ta z vsakim letom bolj poblazneli izobraževalni sistem preprosto ni zanj. Njegovo držo nemara še najbolje strne dovtip velikega Marka Twaina, ki je prhnil: »Šoli nisem nikoli dovolil, da škoduje moji izobrazbi.« Čeprav je brez vseh bojda tako nujnih diplom, se Matjaž Ugovšek brez težav preživlja kot skladatelj, glasbenik, studijski tehnik, grafični oblikovalec in videomontažer. Odkar pomni, je hrepenel po znanju. Najbolj od vsega si je želel globinsko razumeti stvari. Že pri desetih je recimo bral napredne in izjemno učene knjige, kot je Krasni novi svet. Ko se je doma pojavil prvi računalnik, mu je spremenil življenje. Doživel ga je kot čudovito orodje za izobraževanje in nešteta praktična dela … In tako ni čudno, da si je za osebno poslanstvo izbral prav podarjanje računalnikov.

»Za pridobivanje znanja res ne potrebuješ šole, ampak samo interes,« se namuzne v kletni jazbini društva. »Sploh pa danes, ko je na spletu na voljo toliko koristnih vsebin! Zato smo si zastavili cilj, da ne sme biti nihče oropan za to priložnost iz banalnih ekonomskih vzrokov.« Kot velikega ljubitelja znanstvene fantastike in še prav posebej Zvezdnih stez so ga vedno privlačile utopije. Prvi v seriji dokumentarcev Zeitgeist ga je čisto sezul. Še toliko lepše je bilo, ko je njegovo nadaljevanje ponudilo tudi vizijo rešitve. Dostavila sta jo vražji stari gospod po imenu Jacques Fresco in njegov futuristični projekt Venus. Ko je Matjaž prvič prišel v stik s Frescovimi učenji, je nekaj v njegovem srcu nagonsko zažarelo: »Kupljeno! Seveda sem zraven!«

Raj je na dosegu roke

Poslanstvo projekta Venera in društva Duh časa najučinkoviteje strne izraz »na virih osnovano gospodarstvo«. Ta vizija gradi na miselnosti, da je treba vso tehnologijo in vire, ki jih ima Zemlja na voljo, usmeriti v družbeno korist. In s tem ustvariti družbeni sistem, ki bi vsem omogočil blaginjo in posledično izkoreninil nasilje. Matjaž in njegovi soborci vidijo prihodnost kot priložnost, da skupaj na novo napišemo pravila igre. »Verjamemo, da je človek v osnovi dobro bitje, željno druženja, nudenja pomoči. Čisto vsak si želi občutka, da je koristen družbi in okolju, v katerem živi. A kaj ko nas trenutni sistem peha v povsem nasprotno smer!«

Po mnenju skupinice nepopravljivih idealistov bi moral biti eden naših najpomembnejših družbenih projektov, da odpravimo dolgočasne mukotrpne službe. In s tem vso našo človeško energijo osvobodimo ter preusmerimo v prave reči. »Z napredkom smo danes prišli že tako daleč, da nam res ne bi bilo treba garati za preživetje!« se trpko nasmehne Matjaž. »Deset let delovne dobe s peturnim delavnikom bi moralo biti dovolj za dostojno eksistenco. O takih rečeh bi morali razmišljati, ne pa da se razčetverjamo z garanjem in se ob tem iz meseca v mesec komaj prebijamo!«

Lahko kdo oporeka, da bi se moral tehnološki napredek odraziti na blagostanju celotne družbe, ne samo nekaj nepojmljivo bogatih posameznikov? »Raj na Zemlji je povsem na dosegu roke – a kaj ko se nam zanj očitno ne zdi vredno malo pomujati. Namesto tega gremo raje v smer, ki iz nas dela še večje sužnje, kot so bili tlačani v fevdalizmu, od katerih je graščak terjal le desetino!«

Največja prevara od vseh

O smiselnosti zgoraj zapisanega se lahko najbrž vsi strinjamo, a kako do tako želene utopije? Gibanje Duh časa stavi predvsem na izobrazbo širokih ljudskih množic. Razumeti je namreč nič manj kot osnovna dolžnost, ki jo imamo kot človeška bitja! Najbrž najpomembnejše je, da doumemo, kaj je pravzaprav denar in kako deluje. »Neznanje o tem je glavni razlog za status quo!« se rad priduša Matjaž. »V sistemu, polnem prevar, je to, kako nastaja denar, največja prevara od vseh. Denar je glavni klovn v cirkusu, v katerega so nas ujeli.« Seveda gre za nekoliko kompleksnejše vprašanje … A nikakor tako kompleksno, da ga ne bi mogli razumeti tudi navadni ljudje. Kdor tega še ni storil, je prijazno naprošen, da si ogleda vsaj prvi del tudi danes še kako relevantnega dokumentarca Zeitgeist. Avtor teh vrstic si drzne obljubiti, da bo večini ob ogledu v glavi eksplodirala manjša vodikova bomba.

Jaka Koren
Matjaž Ugovšek

Kdo v resnici spreminja svet

Tako, zdaj nam je torej jasno, zakaj člani društva Duh časa od mrtvih tako pridno obujajo prav računalnike. Zbirne točke imajo po večini slovenskih regij. Na terenu se je v skoraj vsaki našla kaka dobra duša, ki marljivo zbira podarjene računalnike in jih odpremlja v centralo. Delavnice ima društvo v Ljubljani, Mariboru in Radečah, srčna želja pa je, da bi pomoč usmerili tudi v tujino. Predvsem v manj razvite dežele, kjer lahko še tako zastarel računalnik naredi čudeže za prebivalce. Ob velikih poplavah leta 2014 so donirali pošiljko računalnikov v Bosno, lani so centru za begunce v Atenah poslali tudi nekaj projektorjev, da so lahko vsega oropani otroci gledali risanke. Nedavno so v Ugando poslali kontejner s 25 računalniki.

Še ambicioznejši načrti vključujejo organizacijo delavnic, na katerih bi prebivalstvo naučili, kako si lahko samo popravlja računalnike. A te naprednejše vizije so trenutno še zelo v povojih, saj predstavljajo taki projekti za od države povsem nepodprte zanesenjake logistično grozljivko. Težišče njihove dejavnosti tako še vedno ostaja deželica na sončni strani Alp. »Z velikim zadovoljstvom opažamo, da povpraševanje po naših računalnikih pravzaprav kar malo usiha,« zažari Matjaž. »Drži, en razlog je gotovo to, da se je omilila socialna kriza. Malo pa gre očitno tudi za to, da smo z več kot tri tisoč podarjenimi računalniki že vsaj za prvo silo zasitili 'tržišče'!«

Poseben privilegij je poročati o takih zgodbah o uspehu, ki temeljijo izključno na dobrodelnosti in goli spodobnosti vseh vpletenih. Če smo začeli z učenim citatom, pa tako še končajmo. »Nikoli ne podvomite, da lahko majhna skupina pametnih in zavzetih državljanov spremeni svet,« nam je položila na srce slovita antropologinja Margaret Mead. »Saj ga v resnici ni nikoli spremenil nihče drug!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja / Jana
Zarja je postala Jana in Jana je postala Zarja!