Ob koncu mandata

Vlasta Nussdorfer: "V pisma bralcev ne pišejo tisti, ki so na sodiščih zmagali"

Žiga Kariž
26. 2. 2019, 08.11
Posodobljeno: 26. 2. 2019, 08.20
Deli članek:

Vlasta Nussdorfer je bila preteklih šest let naša varuhinja človekovih pravic. Ob koncu mandata smo se dobili z njo in se pogovorili o njenem delu, o primerih, ki so zaznamovali njen mandat, in težavah ter tematikah, ki so se je najbolj dotaknile.

Sašo Švigelj
Vlasta Nussdorfer

Vas je kaj presenetilo, ko ste iz tožilskih čevljev stopili v vlogo varuhinje človekovih pravic?

Glede na to, da sem imela v prejšnji službi kot tožilka opravka predvsem s pravosodjem in policijo, sem na tem področju najbolj doma. Humanitarnost in širina, ki mi ju je prineslo delo v organizaciji Beli obroč Slovenije, sta bili tudi zelo dobrodošli. Presenetila pa me je širina tem, ki jih obravnava varuh. Predvsem okoljskih tematik pred nastopom funkcije nisem tako podrobno spremljala. Ohranila sem srečanja s predstavniki nevladnih organizacij, ki jih je uvedla prejšnja varuhinja. Več smo delali na terenu. Obiskala sem vse kraje in lokacije, ki so bili izpostavljeni kot okoljsko problematični. Bila sem v Celjski kotlini, v Mežici, v vseh kamnolomih, v Beli krajini, v Anhovem ... Menim, da je pomembno, da sem šla k ljudem.

Sašo Švigelj
Vlasta Nussdorfer

Nekaj, česar nisem mogla pričakovati in česar nihče ni mogel predvideti, pa so bili begunci in begunska kriza, ki nas je doletela oktobra 2015. Trume beguncev, ki so se valile proti Sloveniji, so bile zagotovo šok za vse. To je za nas pomenilo popolnoma novo delo. Sama sem bila v Brežicah dvakrat, tudi tisti dan, ko je prvič pripeljal vlak. Tik pred tem sem govorila s hrvaško varuhinjo človekovih pravic in jo opozorila na sporne prakse hrvaških policistov, ki naj bi begunce peljali do reke in jih nato pustili, da so po ledeni vodi plavali v Slovenijo. Težave v zdravstvu, šolstvu, pravosodju, okolju lahko do neke mere predvidiš, begunska kriza pa nas je res presenetila. Ob tem so se pojavile tudi težave s sovražnim govorom in javnim izkazovanjem sovražnosti, razvila se je javna debata o žici na meji, dobili pa smo tudi zakon o tujcih, ki je še na ustavnem sodišču. Skratka, to je bilo za nas nepredvidljivo, novo, zahtevalo je reorganizacijo, več truda na tem področju in tudi sodelovanja na mednarodni ravni.

Tudi romska problematika mi ni bila tako zelo znana. Na tožilstvu smo obravnavali različna kazniva dejanja, medtem ko sem kot varuhinja obiskala njihova naselja, se prepričala, kako živijo, poskrbela, da so v naselju Žabjak prvič po 70 letih dobili cisterno z vodo. Pogovarjala sem se tudi s civilnimi iniciativami neromskih prebivalcev, ki imajo ravno tako težave. Tako sem po obisku v Prekmurju, kjer so zadeve sicer lepo urejene, opozorila takrat prvega moža policije Fanka, da so zaradi glasne glasbe iz romskega naselja motene pogrebne slovesnosti. Če se je pojavila neka problematika, sem poklicala odgovorne in smo se zmenili. Tako smo tudi težave v Prekmurju uredili. Vedno sem poskušala zadeve uravnotežiti. Vedno moraš slišati tudi nasprotno stran.

Kaj vidite kot svoj največji dosežek?

Največji dosežek za institucijo v mojem mandatu je, da smo po 20 letih prizadevanj vseh varuhov in varuhinj konec leta 2017 dobili spremembo našega krovnega zakona in razširili institucijo. Smo nacionalna institucija, zaprosili smo za status A, ki ga bomo dobili. Zagovorništvo otrok, ki je bilo prej 10 let le v fazi projekta, je dobilo pravno podlago. Državni preventivni mehanizem deluje dobro že deset let, pluralnost pogledov na človekove pravice zagotavlja Svet varuha za človekove pravice, center pa se bo ukvarjal z analizami na področju človekovih pravic in sistematično promocijo človekovih pravic. Treba je bilo sprejeti vse potrebne akte. Vse pravne podlage za delo varuha smo v slovenskem in angleškem jeziku združili tudi v knjigo, ki je izšla pred nekaj dnevi. Pripravili smo tudi šestletni pregled dela z analizo uresničevanja priporočil varuha. Ob prihodu na položaj sem sklenila, da bom, ko bom odšla, nasledniku predala poročilo v trenutku, ko bom odšla. In tako sem tudi storila. Za nas je to sicer pomenilo ogromno dela, a smo uspeli.

Sašo Švigelj
Vlasta Nussdorfer

Eden medijsko najbolj odmevnih primerov, v katerem ste se odzvali, sta koroška dečka. Kako zadeve vidite danes?

Glede na to, da so bili v ta primer vpleteni otroci, je bil zagotovo deležen preveč medijske pozornosti. Mi smo namreč takoj, ko sem prišla, sprejeli smernice za poročanje novinarjev o otrocih. Društvo novinarjev Slovenije, ZPMS in mi smo zapisali smernice za poročanje medijev, ki so se v teh letih »prijele«, da novinarji s čim večjo občutljivostjo poročajo o dogodkih, v katere so vpleteni otroci. Bolelo me je, ko sem spremljala primer, ko je oče ubil mamo, punčko pa so na kraju dogodka spraševali: »Kje boš pa zdaj živela?« Tudi v primeru koroških dečkov je šlo za tragedijo: en starš v zaporu, drugi umorjen, otroka pri starih starših. Dan za dnem se je prikazovalo družino in se polemiziralo, ali je dobra ali ne. Ob tem je v ospredje stopilo vprašanje, ali stari starši sploh lahko posvajajo otroke. Mi smo ocenili, da bi morala zakonodaja priznati pravni interes dedkov in babic oziroma ožjih sorodnikov otrok v pravnih postopkih za zaščito otrok, saj v sedanji ureditvi dejansko nimajo možnosti uveljavljanja svojih interesov, pa so ti morda v največjo korist otrok. Nič ni narobe z medijskim poročanjem ob umorih. Ljudje morajo vedeti, kaj se dogaja in ali se morebiti kaj lahko tudi prepreči in se ugotavlja, ali je morda kakšna služba zatajila ... Poročati o otrocih pa je treba z dobršno mero občutljivosti. Otrokom je treba omogočiti, da tragedije preživijo na dostojen način. V takšnih primerih tudi varuh naleti na težavo, da ne sme povedati vsega, saj je postopek zaupen. S primerom smo se ukvarjali več, kot lahko povemo. Potem pa smo poslušali kritike, češ, zakaj ste vzeli otroke. Mi jih nismo vzeli, smo pa ugotavljali, ali je rešitev pravilna za te otroke. Ne za starše ali koga drugega. Gledali smo le na pravice otrok. Ali so bile te spoštovane in zaščitene.

Če je bil primer koroških dečkov preveč izpostavljen, pa ste se najbrž srečevali tudi s primeri, ki bi si zaslužili več pozornosti javnosti.

Razmišljala sem o tem, da imamo veliko takih primerov, ampak ne moremo z njimi v javnost, ker bi preveč izpostavili vpletene osebe. Pogosto pomagamo, rešimo zapletene situacije. Imeli smo primer gospe samohranilke, ki je zaradi dolgov ostala brez vode, ker je zasebno podjetje prekinilo dobavo. Podjetju smo razložili, da gre za hudo stisko družine, in jih prosili, ali lahko potrpijo še nekaj časa, in so takoj prisluhnili. Tudi na področju zagovorništva otrok smo poskušali pomagati in rešiti ogromno žalostnih zgodb razhajajočih se staršev, zgodb o sodnih bojih, otrok, ki so že čisto zmanipulirani in izgubljeni ... Včasih se kdo zahvali, včasih kdo kaj reče, velikokrat odziva ni. Nikoli ne moreš ustreči vsem. Največkrat se oglašajo nezadovoljni. V sodnih pravdah je pač tako, da tisti, ki so na sodišču zmagali, ne pišejo v pisma bralcev in se ne pritožujejo po radijskih in televizijskih postajah. Vedno le tisti, ki niso zadovoljni. Medijske zgodbe, k nastanejo iz tega, pa ustvarijo vtis, da je vse narobe.

Sašo Švigelj
Vlasta Nussdorfer

Je delo medijev za vas ovira ali vam je tudi v pomoč?

Mi nismo odpirali samo tistih vprašanj, ki so prišla do nas, ampak smo nenehno spremljali tudi tisto, o čemer ste poročali mediji. Če ste objavili neko grozno zgodbo, na primer o izkoriščanju delavk, o požaru, ki je povzročil ogromno škodo v okolju in grozil zdravju, smo še isti dan situacijo začeli preverjati. Vsak dan ob 7.15 sem že dobila klipinge z novicami preteklega dne in na podlagi teh sem že lahko napovedala delovni dan in vedela, čemu se bomo posvetili in katere teme odprli. Ko je gorelo v Kemisu, sem še isti večer pisala svoji namestnici, da bomo odprli širšo obravnavo požarne varnosti v Sloveniji, o škodljivosti skladiščenja odpadkov ... V končnem poročilu smo bili tudi zelo kritični do Agencije RS za okolje (Arso) in do vseh drugih ter opozorili na dejstvo, da država ni bila pripravljena na tak primer. Ljudje na Vrhniki takrat niso vedeli, ali naj jedo solato ali ne, ali gredo lahko otroci v šolo ali ne. Tri dni so hodili v šolo, potem pa ne več. Torej, v najhujšem so hodili po onesnaženem zraku, preden se je nekdo spomnil, da to morda ni najbolje. Obveščenost ljudi je bila slaba.

Se vam je dogajalo, da so vas državni organi spregledali ali celo ignorirali?

Kot tožilka nisem bila navajena, da te nekdo preprosto ignorira in se ne odzove na tvoje predloge, klice, urgence. Zato sem stvari zaostrila in nekajkrat šla celo k bivšemu predsedniku vlade dr. Miru Cerarju ter mu nesla dopise, na katere ministrstva niso odgovorila. Verjemite, da so odgovori prišli zelo kmalu. Od takrat dalje, torej v zadnjem letu Cerarjevega mandata, smo uvedli prakso, da je generalna sekretarka vlade mag. Lilijana Kozlovič hodila k nam in smo se pogovorili o šibkih točkah. Veste, če niso odgovorili nam, kakšen je bil potem šele odnos do navadnih državljanov. Moti me tudi to, da če inšpekciji ob prijavi ne napišeš, da jih prosiš za odgovor, ti ga ne pošljejo. In tako stranka še čez dve leti ne ve, ali so prijavo zavrgli ali postopek končali in kako se je končal. Ja, kako pa naj človek ve, da mora posebej dodati stavek: »Ko boste končali, me prosim obvestite.« Neki red nam je le uspelo vzpostaviti.

Kako pa ste vi komunicirali z ljudmi, ki so se obrnili na vas?

Imamo 25 svetovalcev, večinoma pravnikov. Obravnavajo pobude, ki k nam prispejo pisno, jih dobimo na terenu ali pa jih ljudje podajo kar osebno v našem uradu. Smo pa uvedli tudi nov način telefonskega komuniciranja. Na vse telefonske klice se javi informator, ki klicateljem posreduje splošne informacije. Če ljudje želijo več, jih preveže k strokovnjaku za posamezno področje. Vsak namestnik ima točno določeno področje dela in točno določene svetovalce, ki so izobraženi na tem področju: za delovno pravo, zdravstvo, šolstvo ... Ta svetovalec nato klicatelju osebno svetuje v daljšem pogovoru. Tako ljudje dobijo prvo informacijo o tem, kako lahko rešijo svoje težave in ali je varuh sploh pristojen za reševanje njihovih težav. Število svetovanj po telefonu se je znatno povečalo, zmanjšalo pa se je število vloženih pobud.

Se vam zdi, da ima varuh človekovih pravic dovolj pristojnosti?

Ko mi podamo priporočilo, ga sprejme državni zbor in ta naloži vladi, naj upošteva priporočilo varuha človekovih pravic. Pred mojim prihodom se je na tej točki skrb varuha končala. Meni pa se to ni zdelo prav. Ko sem bila tožilka, sem za vsakega obtoženca vedela, ali je bil obtožen ali oproščen, in sem ga spremljala do Doba in še nazaj. Vprašala sem se: »Zakaj ne vem, kaj se je zgodilo z našimi priporočili?« V knjigi o pregledu šestih let dela varuha je tako izšel pregled priporočil v tem obdobju, ki je v resnici namenjen vladi. V njem je navedeno, kaj so v teh letih uresničili in česa ne. Ta knjiga je zrcalo vladi. Kakšne stvari res izzvenijo in niso več aktualne, nekatere so se uredile, grozno pa je gledati zadeve, ki se ponavljajo iz leta v leto. Tako je z romsko problematiko, kjer ni bistvenega napredka, saj ni sistematičnega pristopa k reševanju. V zdravstvu ni vseh reform, ponavljajo se težave s smradom v okolju, težave imamo pri upoštevanju in izvajanju evropskih sodb in odločb ustavnega sodišča. Trenutno je kar 14 sodb ustavnega sodišča, ki še niso uresničene.

Ena najbolj perečih problematik, s katerimi se danes sooča družba, je razmah sovražnega govora.

Ni se treba sprenevedati in se spraševati, kaj je sovražni govor in kaj svoboda govora. Vemo, da je kritika dobrodošla in da svoboda govora mora ostati. Ampak če jaz nekoga, ki je sam šibek, je pripadnik neke skupnosti ali skupine ljudi, ki se ne more sama braniti, izpostavim žalitvam, grožnjam in celo zapisom, da je nekoga treba ubiti, odnesti, odpeljati, usmrtiti ..., to ni več kritika, ampak je nevarno. Zato je pomembno, da pozivamo k etiki govora. Če jaz izrečem nekaj, kar vas zelo boli, sem svojo svobodo govora zlorabila. Prav tako, če s svojim izražanjem širim sovražnost in nestrpnost do drugih, tudi s predsodki in stereotipi. Ni nujno, da govor doseže prag kaznivega dejanja, ki je pri nas postavljen tako, da bi moral govor že pozivati k uporu, pogromu in nasilju na ulicah. Apelirati je treba že prej, da ohranimo neke meje izražanja. Če javno govorimo, »te je treba vreči v jamo, tujce moramo pobiti že kar na meji, Rome je treba nekam stlačiti« ..., je to način, ki vodi v genocid, lahko tudi v vojno. Hitler je delal tako in vemo, kam je to pripeljalo.

Kako pristopiti k tem težavam?

Mi smo predlagali, da bi take kršitve zakon opredelil kot prekršek. Policija je splet že označila kot javni prostor in so že ravnali, kot da je to prekršek, a se to ni prijelo. Sodba Evropskega sodišča Delfi proti Estoniji je postavila mejnik, da morajo tudi oblikovalci spletnih strani paziti na sporočilo, ki ga pošiljajo. Tudi če se bo področje spleta zakonsko reguliralo, še ne pomeni, da se odvzema svoboda govora. Ne gre zato, da ne bi smeli komentirati. Lahko, a paziti moraš, kako boš to storil. Poglejte, kaj je bilo v Mariboru, kjer je ravnatelj storil samomor. Stvari so šle predaleč. Zelo hudi so tudi primeri prevzemanja identitete. Imeli smo primer gospe, ki je nekega dne v službi opazila zabodene poglede sodelavcev, potem pa je ugotovila, da je njen bivši partner objavil lažni profil, da se prostituira, kaj nudi in koliko stane. Ona tega ni vedela. To je klasičen primer tega, ko objava v spletu prestopi vse meje dostojnega.

Zakaj se niste prijavili za ponovni mandat?

Če bi se ponovno javila, bi morda s tem koga odvrnila od prijave. Želela pa sem, da se javijo vsi, ki jih to delo zanima. Šest let ni malo. Res pa je, da bi se mi zdela boljša ureditev, da bi bil mandat takšen, kot ga imajo ustavni sodniki: devet let brez možnosti ponovitve. Varuh težko ponovi mandat, saj bi bila ob ponovi kandidaturi zagotovo deležna kritik, tudi neupravičenih, in tega ne potrebujem. Odločila sem se, da zaščitim institucijo. Institucija si ne zasluži, da bi zaradi moje ambicioznosti blatili njeno delo. Jaz sem svoje naredila, varuha zapuščam v dobri kondiciji, z naslednikom sva se že srečala in vse sem mu predstavila. Ne odhajam s težkim srcem, kajti imam že nove izzive in zagotovo bom še zelo dejavna. Res pa je, da imam tak občutek, kot ga imajo študenti pred izpitom, ko si želijo le še kak dan ali dva, da bi lahko dopolnili svoje znanje. Tako sem na koncu včasih pomislila: »Mogoče samo še eno leto. Zdaj, ko že toliko znam, bi potrebovala še eno leto, da stvari dokončno uredim.«

Kaj boste delali zdaj, ko je mandat zaključen?

Najprej 40 dni dopusta, potem pa se bom lotila novih izzivov. Ponudb je veliko, a izbrala bom tisto, ki mi bo najbolj ustrezala. Vem le, da bom zagotovo še letos napisala knjigo o varuhu.