SPOMINI

Babica je bila močna in pogumna ženska

Edita Žugelj
25. 2. 2019, 21.00
Deli članek:

Tako o svoji slovenski prednici, ki je zapustila dom in novo življenje začela v Egiptu, pravi njena vnukinja Salwa Hegazi. Pred nekaj leti je v Kairu ustanovila Slovensko društvo Snežinka.

Edita Zugelj
Salwo Hegazi je raziskovanje zgodovine svojih prednic spodbudilo tudi k učenju slovenščine.

Salwa Hegazi je profesorica računalništva na mednarodni britanski šoli v Kairu. Ima štiri otroke, tri sinove in hčerko, ki vsi radi pridejo v Slovenijo. Najstarejšega sina je Slovenija že ob prvem obisku navdušila z lepoto naravnega okolja in prijaznostjo ljudi, drugi se je v rekordnem času povzpel na Triglav. Hčerka prihaja na poletne šole slovenskega jezika in vsako leto bolje govori slovensko.

Svetovljanske in samostojne

Salwa je potomka ene od mnogih Slovenk, ki so v začetku 30. let prejšnjega stoletja v iskanju dela odšle v Kairo ali Aleksandrijo. V Egiptu je bilo od druge polovice 19. stoletja do konca druge svetovne vojne veliko Slovenk, predvsem iz Primorske. Tako imenovane aleksandrinke so kot dojilje, varuške, sobarice, kuharice in podobno služile pri bogatih arabskih in tujih družinah, da so preživljale brezposelne moške, otroke in starše v obubožani domači deželi. Salwina babica je prišla v Egipt s petletno hčerko, mamo, sestro in nečakinjo. Ker sta znali več jezikov, sta babica in njena sestra dobili službo v znanem hotelu. V tistem času sta bila Aleksandrija in Kairo svetovljanski mesti, v katerih je živelo veliko tujcev. Slovenk je bilo precej, bile so povezane v skupnost, v oporo so jim bile tudi frančiškanske redovnice.

Edita Zugelj
alwa z družino. Citat: "Na babico sem zelo ponosna, bila je pogumna, energična, dinamična.

Dediščina

Kot pove Salwa, je babica je vse do svoje smrti živela pri njih, zato so bili njeni trije bratje in ona nanjo zelo navezani. Vnukov žal ni učila slovensko, jim je pa prepevala slovenske pesmi. »Slovensko je govorila z mojo mamo, teto ter drugimi sorodniki in prijatelji iz domovine, slovenščina je bila zame kot njihov skrivni jezik. Zdaj, ko se je učim pri dopolnilnem pouku v društvu, se spomnim številnih besed, ki so jih uporabljali,« pripoveduje. »Na babico sem zelo ponosna, bila je pogumna, energična, dinamična, nikoli ni mirovala, ves čas je nekaj počela: pletla, kvačkala, klekljala … Po njej sem podedovala čudovito čipkasto pregrinjalo, ki je v družini več generacij. Zelo cenim to dediščino, zato sva šli s hčerko na tečaj klekljanja v čipkarski šoli v Idriji. Name je vplival tudi moj oče, izobražen in razgledan Egipčan, ki je nekaj časa živel v Evropi. Srednjo šolo pa sem obiskovala v ZDA, kjer še danes živita dva od mojih bratov.«