Pogovor z Veroniko Podgoršek

Ločitve po slovensko: za dober razhod sta potrebna dva

Alenka Sivka / Revija Zarja
1. 11. 2018, 15.00
Posodobljeno: 1. 11. 2018, 15.03
Deli članek:

Se Slovenci ločujemo kaj drugače kot drugi narodi? Zdržimo morda v zakonu dlje? Se borimo za otroke manj umazano kot drugi? O teh ne ravno najlepših plateh naših življenj smo se pogovarjali z dr. Veroniko Podgoršek, ki je pred kratkim napisala knjigo o tem, kako se znajti pred in med ločitvijo ter po njej.

Profimedia
Fotografija je simbolična

Veronika, se nam samo zdi, da je v zadnjih letih, morda desetletju, veliko več ločitev kot prej?
Več je dejanskih razvez. Prej so se čustveno »ločili«, a ostali fizično in pravno v odnosu. Saj veste, da okolica ni »nič vedela«. Danes pa je drugače. Če je v odnosu konec čustev ali če ni skupne poti, podobnega načina življenja, vrednot, ki se lahko z leti pri nekom spremenijo v povsem drugo smer, ljudje niso več pripravljeni ostati skupaj.

Zakaj se ljudje ločujejo?
Vsak ima svoj razlog. Je pa izredno pomembno razumeti, zakaj odnos propade in svoj položaj v njem. Kajti če tega ne razumemo, se bomo hitro spotikali ob podobne čeri v naslednjem odnosu. Treba je ovrednotiti sebe, drugega in odnos.

Smo ljudje v partnerskih zvezah torej manj potrpežljivi kot nekoč? Sploh ženske so nekoč tiho trpele ...
Mislim, da ni toliko povezano s potrpežljivostjo, ampak z zavedanjem, da se danes ob spremembah ne soočamo z neodobravanjem, prepovedjo, sramom, grožnjami, kot je bilo pogosto v preteklosti. Ljudje so drznejši in se sprašujejo, kako si želijo preživeti svoje življenje.

V letu 2017 se je razvezalo 2387 zakonskih zvez ali za 5,7 odstotka manj kot leta 2016. Povprečna starost moža ob razvezi je bila 46,6 leta, povprečna starost žene pa 43,7 leta. - Povprečno trajanje zakonske zveze do ločitve je bilo 14,1 leta. 40 zakonskih zvez se je razvezalo že v prvem letu zakona.

Kaj pa moške pripravi do tega, da odidejo od ženske?

Največkrat to, da ne čutijo zaželenosti pri partnericah ali si jih oni več ne želijo. Ne razumeta se več v ključnih vrednotah, pogosto tudi kar se tiče otrok. Kaj je do tega stanja pripeljalo, pa je seveda kompleksnejše vprašanje.

Kdaj je res zadnji čas, da gresta dva narazen?
Ko živita eden mimo drugega. Ko živita samsko življenje v dvoje. Da ne govorimo o fizičnih in psihičnih zlorabah.

Kdaj pa je zadnji čas, da gresta k terapevtu, če nočeta iti narazen, ker je ljubezen še malo živa?
Za obisk terapevta je čas vedno. A več ko imata dva zamer drug do drugega, težje je vse to predelati in iti naprej.

Je nujno, da razhod boli?
Razhod vedno boli. Ljudje smo emocionalna bitja, in četudi si razhoda želiš, ker je odnos prišel do te točke, je proces odhoda in slovesa težak. Za seboj puščaš del svojega življenja, del svojih sanj in želja po tistem, saj veste, »za zmeraj«.

Kaj narediti, da vseeno čim manj boli?
Bolje se je morda vprašati, kaj narediti, da bolečina čim prej mine, kajti bolečina je sestavni del končanja intimnega odnosa, njena moč pa je odvisna od osebnostnih značilnosti, situacije in načina razhajanja; zapuščate ali ste zapuščeni, vplivi vaše okolice … Da bi bolečina čim prej minila, se je s situacijo in čutenji treba spoprijeti in delati korake naprej ter se ne predolgo zadrževati v obstoječem in s tem ohranjati bolečino živo.

Z nekdanjim partnerjem je vsekakor dobro imeti dobre odnose ...
Oh, seveda. To ne pomeni druženja, pomeni pa, da ni zamer in da se vedno, ko je treba, lahko lepo, spoštljivo in konstruktivno pogovorita. To je dobro za vse. Še posebej če imate z nekdanjim partnerjem tudi otroke. To je ne nazadnje zgled tudi njim. Da dva, če ne najdeta več skupne poti ali pa za karkoli drugega v življenju, zmoreta iti naprej. Da se stvari rešujejo, četudi ne vedno tako, da ostanejo skupaj. Vendar pa odnosi marsikje po razvezi postanejo veliko bolj spoštljivi in lepi.

Se Slovenci ločujemo drugače kot drugi narodi? V čem se razlikujemo od njih?
Vsi vemo, da se ljudje po svetu razlikujemo že po veri, prepričanjih, navadah …, pravu, sodnih procesih  itd. Vseeno pa smo si – če hočemo ali ne – globoko v sebi podobni. Vsi smo iz istega testa in čutenje je del nas. V vseh nas so dobro in zlo, sreča in žalost, veselje in bolečina. Razlika je, kako to pokažemo, ali še bolje, kako in v kolikšni moči smemo to pokazati. V tem smo različni prav vsi.

Zakaj se tolikokrat bojujemo na plečih otrok?
Ja, to je strašno! Dejstvo pa je, da zato, ker posameznik čuti oziroma verjame, da je druga oseba le tam ranljiva. To je ta šibka točka posameznika. Ob tem žal pozablja na dejstvo, da je prav otrok najranljivejša in najbolj prizadeta oseba, ki nosi posledice v kasnejše življenje.

Kako se lahko sporazumeta dva, ki nimata denarja za dobrega odvetnika?
V svoji terapevtski praksi sem bila priča ogromnemu številu parov, ki so se ločevali izjemno grdo. Tudi preko odvetnikov. Ob tem so prisotni laži, poniževanje, nagajanje … in najhuje je, da trpita oba. In otroci. Nihče ne more zares naprej. Je pa to seveda znak, da so stvari čustveno povsem nepredelane. A dejstvo je, da morata biti tako za dober odnos kot dober razhod potrebna dva. Če nagaja eden, je že dovolj za kaos in umazanijo. Tudi s tem namenom sem se lotila pisanja knjige Ljubezen po ljubezni. Da lahko ljudje vidijo, v kaj se spuščajo in kaj sledi, ko se lotijo določenega koraka. Upam, da bodo tudi z njeno pomočjo kljub vsem težkim čutenjem in v tistem času želji po maščevanju, nagajanju … raje izbrali v odnosu do drugega razum nad čustvi.

Pred kratkim sem prebrala izjavo, da celo nekateri odvetniki nagovarjajo svoje stranke, naj si izmislijo spolno zlorabo ali nasilje v družini, ker bodo tako v razvezi več iztržile.
Obstajajo ljudje, ki so povsem brez empatije, ali še huje, celo uživajo v nesreči in bolečini drugih. Bolj ko njihove žrtve – še posebej v ločitvenih postopkih, ko so ljudje že tako ranjeni in ranljivi – trpijo, bolj oni uživajo. Ti ljudje so brez srčne kulture in jim za druge ni niti malo mar. Žal pa ima človeštvo tudi take primerke med sabo.

Je pri ločitvi potreben psihoterapevt – greš k psihoterapevtu, če se želiš ločiti?
Psihoterapija je vedno prosta izbira. To je tako, kot da te kronično boli hrbet. Greš k zdravniku, da bo pogledal, kaj se s tvojim hrbtom dogaja in kako boš v prihodnje ravnal, ali pa ne. Bistven je seveda namen.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja 44
Zarja 44