Šokantna opozorila

Kdo nas bo zdravil, če bodo vsi odšli?

Jure Aleksič / Revija Zarja
1. 10. 2018, 06.50
Posodobljeno: 1. 10. 2018, 07.20
Deli članek:

»Mladi zdravniki Slovenije zgroženo opazujemo, kaj se dogaja v zdravstvu,« so zapisali v svojem nedavnem pismu javnosti.

Shutterstock
Fotografija je simbolična

»Življenja slovenskih bolnikov so resno ogrožena; pod vprašajem je tudi preživetje posameznih medicinskih strok v Sloveniji. Trenutno najbolj razvpit primer otroške kardiokirurgije je le prva padla karta hišice iz kart.«

Po julijskih podatkih ZZZS na zobozdravstveno obravnavo v Republiki Sloveniji čaka 43.450 ljudi, od tega 32.530 nedopustno dolgo. V čakalni vrsti za ortopedsko obravnavo je 26.850 bolnikov, od tega jih nedopustno dolgo čaka 13.820. Na kardiološko obravnavo čaka 33.380 bolnikov, na okulistično 32.620. Dodajmo, da je, kot je poročalo Delo, oprema slovenskih bolnišnic 85-odstotno izrabljena in da premnoge leta 2018 ne premorejo niti klime … In težko se bomo izognili zaključku, da je slovenski zdravstveni sistem očitno marsikaj, samo sistem skrbi za zdravje slovenskih državljanov ne.

Tudi če je zaključek še tako očiten, nanj ne želijo pristati člani neformalne skupine Mladi zdravniki Slovenije. Če bi to po tipični slovenski inerciji storili, bi s tem vendar izdali svoje poslanstvo! Skupina je nastala leta 2017 kot odraz čedalje večje stiske idealističnih mladih ljudi na prvi bojni liniji sistema, ki z vsakim dnem bolj spominja na počasni posnetek velikanske vlakovne nesreče.

Čedalje bolj razočarani

V pismu, ki ga omenjamo v uvodu, so našteli tudi največje probleme. Čakalne dobe so vedno daljše. Korupcijske zgodbe, v katerih so razvpite žilne opornice le vrh ledene gore, so ostale brez epiloga. Za zdravstvo je namenjenega čedalje več denarja, a v glavnem služi za poplačilo dolgov in dobaviteljev. Tisoči in tisoči bolniki v hudih težavah čakajo, medtem ko zavarovalnica in dobavitelji poslujejo z dobičkom. Zdravniki in drugo zdravstveno osebje, še posebej izgorele medicinske sestre, obupujejo in zapuščajo svoja delovna mesta. Mladi zdravniki pa odhajajo v tujino zaradi boljših delovnih razmer. Pri čemer plače sploh niso glavni dejavnik odhoda.

V državi imamo trenutno več kot tri tisoč mladih zdravnikov. Na vrhuncu dejavnosti jih je na seznamu prejemnikov e-pošte tukaj predstavljenega neformalnega združenja komuniciralo več kot tisoč. »Edini člen, ki je v zadnjem obdobju potegnil krajšo od mladih zdravnikov, so prav naši bolniki,« nam na srce polaga eden izmed njih. »Želimo si, da bi si zdravniki s trdim delom, odgovornostjo in etiko – ne s servilnostjo politiki in lastnim ekonomskim interesom – spet priborili mesto v družbi, ki smo ga imeli nekoč … Ne pa tako kot danes, ko smo postali predvsem nekakšen strelovod za nedelujoč zdravstveni sistem. Vsaj za prvo silo učinkovit javni zdravstveni servis je menda ja v skupnem interesu vseh nas? Ljudje najbrž pač ne bodo zdravi in produktivni samo s pomočjo marihuane in homeopatije!«

A po letu in pol precej intenzivnega delovanja so Mladi zdravniki čedalje bolj razočarani. Kljub intenzivnemu opozarjanju na probleme in iskanju rešitev, pravijo, so šle reči v tem obdobju samo še navzdol. Tudi nekatere ključne.

Izganjamo mlade zdravnike!?

Prav je, da se javnost zaveda, da so se skupaj z bolniki v čedalje bolj nevzdržnem položaju znašli tudi zdravniki in medicinske sestre. Mlajši zdravniki so bili v preteklem letu še prav posebej na udaru. Pod Cerarjevo vlado sprejeti zakon o zdravstveni dejavnosti je tudi njihov položaj prignal do samega absurda.

Morda najbolj od vsega jih je prizadela uvedba dodatnega tri- do petletnega obdobja, preden smejo postati nadzorni specialisti oziroma nosilci zdravstvene dejavnosti. »Teh tri do pet let lahko gremo počet čisto nekaj drugega, recimo prodajat čevlje. In šele ko se to obdobje izteče, postanemo nosilci zdravstvene dejavnosti. Brez kakršne koli argumentirane strokovne presoje. Edini zahtevek je staranje. Vmes pa gremo lahko skoraj v katerokoli evropsko državo in takoj postanemo nadzorni specialisti. Kar med drugim pomeni, da lahko odpremo svojo ambulanto. V Sloveniji pa tega ne smemo storiti.«

Spomnimo se: po že tako dolgem študiju na fakulteti mora slovenski mladi zdravnik opraviti pripravništvo in strokovni izpit. Na tej točki postane zdravnik brez licence, za katero se je treba prijaviti na specializacijo, kar traja dodatnih štiri do šest let. Po novem jih potem čaka še dodatnih tri do pet let golega staranja.

Revija Zarja
Vodstvo neformalne skupine Mladi zdravniki: Tina Bergant, Ana Lasič, Anita Dobrovolec, luka Kovač in Monika Turk

Kdo je v ozadju nesmiselne odločitve?

Poleg zdravnikov zaradi tega najbolj nastradajo odročni kraji, kjer zdravnikov specialistov posledično primanjkuje še bolj kot prej. Kar je v ostrem nasprotju z evropskimi trendi, kjer se razvite države načrtno premikajo v smeri razgradnje velikih bolnišnic na račun okrepitve periferije in primarnega zdravstva.

Mladi zdravniki pravijo, da si take bizarne ureditve, kot je predvidena v nedavno sprejeti zakonodaji, preprosto ne znajo razlagati. Sam sem se ob tem spomnil intervjuja, ki sem ga že pred leti napravil z dr. Aleksandrom Dopliharjem, direktorjem ljubljanske klinike Pro Bono. »Na ta način se v resnici umetno zmanjšujejo zaposlitve,« je stanje takrat komentirala legenda slovenskega altruizma. »Ta trenutek nekaj sto mladih zdravnikov čaka in čaka. Direktorji pa lahko javkajo, da nimajo ljudi, sklepajo nove podjemne pogodbe z že obstoječim kadrom in si nekritično izplačujejo nadure. Če ni mladih, morajo pač starejši toliko več delati, kajne? In če bi mlade pripustili k delu, potem pravi ljudje tudi ne bi mogli več uvažati zdravnikov. Kot recimo v Mariboru, kjer so uvozili anesteziste z Reke, za katere je posrednik dobil več kot milijon evrov provizije.«

Urjenje v servilnosti ali prisilni pobeg

Mladi zdravniki z veliko kepo v želodcu poročajo, da tako ureditev v nekaterih delovnih kolektivih izkoriščajo tudi za mobing. Če mladi zdravnik v tem vmesnem obdobju golega staranja ni skrajno priden in servilen, lahko ZZZS od njega terja vračilo sredstev, ki jih je dobival med specializacijo. Gre za vse prej kot zanemarljivo vsoto, saj lahko doseže od 30 do 40 tisoč evrov. Dejstvo, da jih sploh ni dobival mladi zdravnik, temveč njegovi mentorji in ustanova, kjer je delal, je očitno povsem nepomembno. Ta sredstva mora mladi zdravnik vrniti iz svojega žepa.

»Razen seveda, če za vedno pobegne v tujino in računa, da ga ne bodo izsledili oziroma ga ne bo nihče 'zatožil', da je zapustil javni sistem,« pravijo člani skupine Mladi zdravniki. »To ni pretiravanje – to so realne zgodbe, ki se dogajajo. V javnosti pa ob tem še toliko bolj obvelja pavšalno prepričanje: 'Te barabe doktorske, mi smo jim plačali izobrazbo, zato da nam jo lahko podurhajo ven!' A če vse seštejemo, so premnogi v pobeg preprosto prisiljeni. Če se komu zameriš, si pečen. Zato se čedalje več mladih zdravnikov že takoj po diplomi odpravi v tujino, ko je presaditev najlažja. Da jim slučajno ne bi bilo treba vračati sredstev, ki jih povečini sploh niso nikoli videli.«

Smo mar supermani?!

Tudi brez teh dodatnih »vzpodbud« postaja prebeg v tujino čedalje bolj razumna karierna odločitev. Kdo, ki lahko izbira, bi vendar hotel delati toliko, kot morajo delati slovenski zdravniki?

Evropska direktiva o delovnem času sicer zapoveduje največ 48-urni tedenski delovnik, pri nas pa mnogi delajo celo krepko več kot 300 ur na mesec. To je na tej točki pravzaprav že vgrajeno v sistem, saj po nekaterih podhranjenih manjših bolnišnicah niti ni možno delati bistveno manj.

Stanje v našem sistemu najbrž najbolje opiše dejstvo, da so med zadnjo belo stavko slovenski zdravniki delali »samo« 48 ur na teden. Kar je seveda ravno meja, preko katere posameznik ne more več dobro in zbrano delati. A ne, če vprašaš arhitekte slovenskega zdravstvenega sistema.

»Naši normativi so nekaj naravnost nepojmljivega,« pravijo Mladi zdravniki. »Kako je možno, da morajo naši kolegi v Avstriji pregledati okrog 20–30 otrok dnevno, mi pa 60 ali celo 70?! Ali mislijo, da smo supermani – ali morda, da so avstrijski otroci trikrat manj bolni kot naši?«

Da je postal vsakdanji delavnik res biser absurdnega trpinčenja, varuhi sistema zdravnikom za doseganje teh povampirjenih normativov ne zagotavljajo ustrezne opreme. Pogosto niti za silo ustrezne ne.

Garaj in molči, tudi ko se vse sesuva!

Mlade zdravnike sem poprosil za komentar zgoraj navedenega podatka, da naj bi bila oprema v slovenskih bolnišnicah 85-odstotno iztrošena. A so mi previdno odgovorili, da ga pravzaprav ne smejo komentirati. In zakaj? Ker imajo v pogodbah s svojimi matičnimi ustanovami rutinsko klavzulo, da ne smejo blatiti dobrega imena delodajalca.

»Nedavno smo začeli s prehodom na t. i. e-zdravstvo, kar je seveda ne toliko dobra kot nujna ideja,« mi je vendarle razkril eden od njih. »A kaj ko pri tem sploh niso upoštevali dejanskih kapacitet. V naši ustanovi imamo na dvanajst specializantov po en računalnik, ki je star več kot deset let in se vsake pol ure sesuje. Da sploh ne omenimo vsega stresa, ki ga med izmenjavo podatkov povzročajo nekompatibilni sistemi med posameznimi ustanovami. Prav srh te spreleti, ko spoznaš, da imajo pri nas v malce naprednejšem frizerskem salonu uporabniku prijaznejši informacijski sistem kot v zdravstvu.«

Tisti, ki so se specializirali v tujini, prinesejo nazaj povsem drugačne zgodbe. Recimo, da poznajo v severni sosedi tudi javne bolnišnice, v katerih dobi vsak zdravnik svoj ipod, ki služi mnogim namenom. Med drugim je diktafon, preko katerega vsi zapisniki in druge zabeležke brezžično letijo naravnost k administratorkam, tako da je treba večino papirologije čez petnajst minut samo avtorizirati.

Klima?! Odprite okno!

Pri nas … Pri nas, kot rečeno, premnoge javne ustanove leta 2018 ne premorejo niti klimatskih naprav. Med drugim tako ključne, kot je mariborski univerzitetni klinični center. (»Če med operacijo samo ena potna kapljica pade z zdravnika na pacienta, je razumljivo, da je možnost okužbe večja,« je recimo o tem povedal strokovni direktor Matjaž Vogrin.)

»Ko smo v naši ustanovi ob neki priložnosti izmerili 38 stopinj in na to opozorili vodstvo,« poroča eden od Mladih zdravnikov, »smo dobili nazaj navodila, kako točno zračiti prostor. Torej katera okna odpreti ob katerem času dneva.«

Slovenski delodajalci na opozorila o zastareli ali dotrajani opremi sicer pogosto odreagirajo s skrajno zlovoljo. Če se na probleme ne opozarja, je to skorajda, kot da jih ne bi bilo, kajne? Vsaj v deželi človeških nojev, kakršna je postala naša. A kaj ko so prav zdravniki tisti, ki se jim je v tej smeri najtežje slepiti. Prav oni morajo konkretnemu človeku povedati, da bo njegov poseg odpadel, ker se je pokvaril ta ali oni aparat. In če se je bolnik zaradi tega znašel celo v smrtni nevarnosti, ni zato aparat nič manj pokvarjen.

Šestkrat dražje kot v trgovini?!

»Glede na vsa sredstva, ki so bila skanalizirana v zdravstvo, je skrajno zanimivo, koliko novih naprav se kupi z dobrodelnimi donacijami. V javnosti je sicer zelo odmevala zadeva žilnih opornic, a pri tem nam ni najbolj jasno, zakaj prav njih. Kaj vse se je pri nas nabavljalo in se marsikje še vedno nabavlja po natanko istem principu! Treba je samo preveriti, koliko stane kakšna zadeva v trgovini in za koliko jo kupujejo bolnice na javnih razpisih. No, po škandalu s toaletnim papirjem so vsaj na tega začeli malo bolj paziti, tako da ga naše bolnice ne kupujejo več po tudi do šestkrat višji ceni kot v trgovini.«

Tu strnjeni problemi so samo vrh ledene gore. Še toliko bolj zlovešče postane vse skupaj, če se poučimo o tem, kako množično in kako agresivno novačijo slovenske zdravnike za delo v tujini t. i. poklicni lovci na glave.

Zakaj ne bi mogel zdraviti svojih ljudi?

»Danes te hitro in brez vsakega problema najdejo na portalu Linked In. Proces 'transplantacije' zdravnika na zahod je postal skrajno utečen. Preselijo tebe in družino, uredijo ti vrtec in šolo za otroke, zaposlitev za partnerja in tečaj jezika. Samo delovno okolje pa … Hja, tu preprosto ne more biti nobene primerjave.«

Da ne bo pomote: moji sogovorniki iz skupine Mladih zdravnikov prejemajo po e-pošti med dve do tri tovrstne ponudbe na teden. Nekaj nedavnih so mi tudi pokazali. Za božjo voljo, sem ob tem presunjeno vprašal, zakaj jih preprosto ne sprejmete? Zakaj ne zapustite te naše ladje norcev, če imate tako kraljevsko priložnost?

Na to so moji sogovorniki samo zmajali z glavo. »Moji otroci so Slovenci in jaz sem Slovenka,« je pojasnila ena od njih. »Zakaj vendar ne bi mogla svojega dela in poslanstva opravljati tukaj? In zdraviti svojih ljudi? To je poseben občutek in poseben privilegij. Saj zato smo se vendar tudi izšolali, kajne? Kolegi, ki so dejansko šli v tujino, pogosto potožijo: 'Tukaj sem zdravil svoje, tam pa zdravim samo paciente.'«

Ko zarežeš, najprej boli

Kljub vsemu povedanemu so me Mladi zdravniki opozorili, da si želijo, da bi bil pričujoči članek čim bolj pozitiven in vzpodbuden. V neformalno skupino se namreč niso organizirali zato, da bi tarnali in se predajali splošnemu obupu, temveč da bi pomagali doseči spremembe na bolje. Tako zase kot za bolnike. »Politikom bi radi položili na srce, naj se nikar ne ustrašijo sprememb, ampak naj vendarle opravijo svojo dolžnost do skupnosti. Drži, stanje v sistemu je bilo prignano do takih skrajnosti, da bo najbrž vsaka resna sprememba boleča. A to je nekako tako, kot če dreniraš absces: ko zarežeš, boli in se vlijeta kri in svinjarija, vendar to dolgoročno prinese izboljšanje.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 39
Zarja št. 39