Pogovor z Urošom Ahčanom

Naše zdravstvo je nacionalna katastrofa

Marija Šelek / Revija Zarja
27. 8. 2018, 06.50
Posodobljeno: 27. 8. 2018, 10.44
Deli članek:

V svetu odmeva izjemen uspeh, ki ga je prof. dr. Uroš Ahčan dosegel s svojo ekipo delu predanih in napredka željnih sodelavcev – kirurško rekonstrukcijo amputacije nosu, novost v svetovnem merilu.

Jaka Koren
Uroš Ahčan

Pacientki so nos naredili iz kosti in mehkih tkiv roke in ga nato presadili na obraz. Vendar nas izjemni kirurg brez olepševanja seznanja s stanjem v slovenskem zdravstvu – v njegovih besedah ne iščite tolažbe, našli boste strah.

Kaj se dogaja z našim zdravstvom? Je naše zdravstvo v šoku? Pomanjkanje medicinskih sester, srčna kirurgija, odhajanje specialistov, čakalne vrste … Strah pred sesutjem se nam zažira v drobovje.

Žal se moram strinjati z vami, da je zdravstvo v šoku, na posameznih oddelkih že v ireverzibilnem šoku oziroma šoku brez povratka, ki vodi v popoln razpad. To se dogaja zlasti na najbolj obremenjenih vitalnih oddelkih intenzivne terapije za otroke, kar je več kot skrb vzbujajoče in z vseh aspektov nacionalna katastrofa.

Cilj vsake države bi morala biti samozadostnost z energetskimi viri, čisto pitno vodo, zdravo hrano, nedvomno pa spada urejeno zdravstvo med najpomembnejše elemente samozadostne družbe. Na to smo posamezniki opozarjali že več kot deset let, vendar žal nismo bili slišani.

Ali nas mora biti strah? Je povsem realno, da bodo zaradi pomanjkanja specialistov ljudje pri nas umirali? Leta 2018 v Sloveniji, urejeni državi?
Mene osebno je strah in vse, ki to spremljamo iz prve bojne črte. Vsi drugi, ki ne vedo natančno, kaj se dogaja, pa bi morali vedeti – pa še vedno živijo v iluzijah, ki pa se bodo hitro razblinile. Urejenost države je zelo relativen pojem. Zame so urejene države samozadostne, ljudje pa veseli in nasmejani. Urejena država ne pomeni zgolj visokega BDP ali tisočev sprejetih aktov in podaktov.

Kako smo lahko prišli tako daleč? Ali moramo na cesto? In koliko ljudi mora umreti, da bomo šli?
Osebno ne podpiram zakona ulice, kajti tako se v civiliziranih družbah stvari ne urejajo. Zdravstvo je zgolj eno izmed področij, ki je morda vzdržalo še najdlje. Kljub širokoustenju lahko Slovenci spoznamo, da so nam bližnji sosedi pokupili vse pomembne blagovne znamke, vse hotele na Obali, trgovske verige, zdaj pa smo odvisni od njih tudi na področju varovanja zdravja ljudi, zato se upravičeno lahko počutimo ponižani in razžaljeni. Še posebej zdravniki in zdravstveno osebje, ki izgoreva v nevzdržnih razmerah. Uspelo jim je relativizirati stroko, odločajo posamezniki, ki si obujejo prevelike čevlje, nekateri celo tako velike, da so skriti v njih.

Je situacija res tako nerešljiva, kot se zdi?
Ja, absolutno je situacija nerešljiva, saj je Slovenija zelo majhna država z dvema milijonoma prebivalcev, zato ima tudi na področju stroke le nekaj posameznih subspecialistov in strokovnjakov, ki lahko ponudijo ustrezno znanje za mizerno plačo. Ko ti strokovnjaki odidejo, pa brez sramu pripeljejo tuje strokovnjake, ki delujejo po tržnih zakonitostih in jim prej glasni Slovenci za to plačujemo gromozanske vsote denarje. Mesečno plačo 130.000 evrov, hotel s petimi zvezdicami, lete v prvem razredu, prevajalce. 

Podobno je s tujimi zdravniki v Mariboru, ki delujejo tržno. Na drugi strani smo domači zdravniki brez minimalnega spoštovanja, etiketirani z dvoživkarji, zaslužkarji, bogovi v belem in ubijalci, zato je logično pričakovati, da bodo zdravniki kot nosilci zdravstvene dejavnosti in sestre množično odhajali za višje ali enako plačilo opravljati bistveno lažja in manj odgovorna dela. Treba se je tudi zavedati, da delo v kaotičnih razmerah vodi v strokovne napake, za katere pa neposredno odgovarja zdravnik in celotna njegova družina, ki nosi vse posledice, tako finančne kot moralne.

Kaj moramo v zdravstvu pri tej priči narediti?
Kot sem vam že povedal, smo v ireverzibilnemu šoku oziroma procesu brez povratka, zato so ti ukrepi že prepozni. Da bi izšolali nove strokovnjake, potrebujemo desetletje. Do tedaj pa bomo očitno odvisni od tujih strokovnjakov, ki si bodo sami postavili svojo ceno, dobili lete v prvem razredu, spali v hotelih s petimi zvezdicami in imeli svojega prevajalca, ki tudi veliko stane, če to ni slučajno zdravnik, ki pa to delo spet opravlja brezplačno.

Osnova normalnega zdravstvenega sistema je: izračun posameznih storitev po realnih stroških, postavitev časovnih in kadrovskih normativov, kar je strokovno vprašanje, ne administrativno, ukinitev koncesij, pacientom pa ponuditi prost izbor zavarovalnic in izvajalcev za svoje storitve. Bistveno je, da so storitve, ki jih bolniki potrebujejo, opravljene čim bolj kakovostno in v najkrajšem času.

Pred dnevi smo spet poslušali o minusu, tokrat v UKC Maribor, naslednjič bo v minusu katera druga ustanova … Gre pa nekako takole, da bolj ko garate in bolj ko ste uspešni, več minusa pridelate ustanovi?
Poslušanje o minusih in plusih je popolnoma demagoška zgodba, saj na enem sestanku poslušamo o minusu, na drugem pa o plusu – kakor komu ustreza. Dejstvo je, da vsekakor ne moremo govoriti ne o minusu ne o plusu, če ne poznamo realnih cen storitev. Zgodbe o minusu in plusu zgolj omogočajo kvazistrokovnjakom, da ponujajo svoje svetovalne storitve in svetujejo za drag denar. V svoj program pa tudi sami ne zapišejo, da je treba najprej izračunati realne stroške posamezne storitve in nato glede na količino zbranega denarja narediti racionalni načrt ukrepanja in opredelitev košaric storitev. Torej, kaj lahko obljubimo ljudem za denar, ki ga vplačajo.

Zakaj, hudirja, ne skopiramo skandinavsko-nemško-avstrijskega modela, ki je po vaši oceni najboljši? Na koga moramo pritisniti? Človek bi najraje udarjal z glavo ob zid!
Z udarjanem z glavo v zid ne bomo dosegli svojega cilja in namena. To vam povem iz lastne izkušnje, zato sem osebno osredotočen na neposredno pomoč bolnikom in delo v operacijski dvorani, ki jo zapuščam zvečer utrujen, vendar zadovoljen, da sem nekomu lahko pomagal. Če bi skopirali urejen zdravstveni sistem, bi hitro ugotovili, da je zdravnikov pri nas bistveno premalo, prav tako tudi denarja za enako učinkovitost, in da se bodo čakalne vrste še podaljšale za dva- do trikrat oziroma bi morali pridobiti veliko novega kadra, kar pa trenutno ni mogoče. Četudi bi bilo to mogoče, pomeni to podražitev celotnega sistema za nekajkrat. Že nekoč obljubljena samostojnost posameznih oddelkov je bila zgolj črka na papirju in hitro se je izkazalo, da predlagatelj nima iskrenega namena, da bi imeli oddelki svoj račun in da bi lahko predstojniki upravljali finančne vire, kadre in opremo.

Vidite koga, ki bi znal naše zdravstvo spraviti v red?
To ni posamezna oseba, ampak skupina posameznih strokovnjakov z znanjem ekonomije, medicine, prava, predstavniki bolnikov, ki bi imeli iskren namen in dovolj znanja, ter podpora politike, ki bi jim omogočala transformacijo zdravstvenega sistema in transparentno delo. Tako pa se v zadnjih letih srečujemo zgolj z neizvedljivimi obljubami bolnikom, uvajamo nove kategorije napotnic, e-naročanje, predpisujemo kazni in sankcije zdravnikom, skratka nerealne obljube in administracija na račun medosebnega odnosa bolnik–zdravnik. 

Opozarjate tudi na gradnjo novega kliničnega centra oziroma popolno prenovo UKC Ljubljana, največje bolnišnice v državi. V UKC Maribor so zaradi minusa takoj preklicali vse investicije v naslednjem letu, pa čeprav imajo vso opremo dotrajano.

Če nekdo prekliče vse investicije ob popolnoma dotrajani opremi, to pomeni, da želi zapreti zdravstveno ustanovo. Druge razlage ne poznam. Kot bi lačnemu in sestradanemu ukinil edini obrok. V Bernu, podobni bolnišnici, kot je UKC Ljubljana, so ugotovili, da jih prenova in sanacija posameznih oddelkov stane nekajkrat več kot nov klinični center, in so preprosto zgradili nov klinični center. Če vprašate naše tehnične službe, se vsak dan ukvarjajo z eno počeno cevjo, poplavo, puščanjem kanalizacije, svinčenimi cevmi, ki so še v vseh nadstropjih kliničnega centra, zastarelo klimo … To vse vodi do gromozanskih stroškov vzdrževanja. In ni zanemarljivo, da je sanacija ob sočasnem izvajanju terapevtskih postopkov in operacij nedvomno tudi strokovno zelo sporna (bolnišnične okužbe), celo nevarna.

Jaka Koren

Mislim, da ste mi pred časom dejali: »Na vodilna mesta kadriramo penzioniste, namesto da bi izkoristili mlade ustvarjalne ljudi, neobremenjene z zgodovinskimi dejstvi in političnimi normami.«
Nikoli nisem govoril o penzionistih na vodilnih mestih, kajti menim, da je dobre strokovnjake, ki so vse svoje življenje garali v zdravstveni ustanovi, treba izkoristiti za prenos izkušenj na mlajše ljudi. Kot kažejo raziskave, je najboljša kombinacija mladih, ustvarjalnih, dokazov željnih ljudi skupaj s starejšimi, izkušenimi kolegi. Uspeh je tam, kjer se srečata ustvarjalnost in navdih ter izkušnje in modrost. Vedno pa sem povedal, da bi morali za ključna vodilna mesta izbrati ljudi z mednarodnim razpisom in jih ne omejevati s plačami. Nedopustno je, da ima direktor UKC Ljubljana ob tolikšni odgovornosti in delu tako mizerno plačo. To je popolnoma napačno. 

Pred časom sva se pogovarjala, da ljudje iz zdravstvenih ustanov pri nas odhajajo predvsem zaradi kritičnih, izjemno slabih odnosov, in vi ste dejali, da je za dobre odnose potrebne ogromno energije, svojim zaposlenim pa ste povedali: »Odnosi so edini, zaradi katerih lahko odločamo popolnoma sami – niso odvisni od političnih odločitev, opremljenosti … Da nekdo spoštuje drugega in da mu je pripravljen pomagati, je odvisno od posameznika.« Ponosni ste na odnose na vašem oddelku, vendar ste tudi na vašem oddelku izgubili tri specialiste. Kam so odšli in zakaj?
Res sem to povedal in še vedno mislim enako, dejstvo pa je, da se je treba vprašati o vzrokih za slabe odnose. V urejenih državah, po katerih se zgledujemo, imajo zdravniki bistveno manj dela in nalog. Na dan pogledajo do deset bolnikov, se skupaj dobijo na sestankih, proučujejo tujo literaturo, niso omejeni pri izobraževanju, se veliko pogovarjajo, hodijo skupaj na družabna srečanja, na malico in kosila. Pri nas je večina zdravnikov bistveno preobremenjenih, zlasti na intenzivnih oddelkih. Nimajo časa za počitek, nimajo časa za malico, delo nosijo domov, se ne družijo, se ne pogovarjajo, ne morejo niti na dopust takrat, ko bi si želeli. Hodijo bolni na delovno mesto, da ne bi dodatno obremenjevali svojih kolegov. Vse to dolgoročno vodi v razpad sistema in slabe odnose. Večina ljudi, ki jih poznam, so dobronamerni, ustvarjalni, delovni in že desetletja požrtvovalno delajo na račun svojega zdravja in svojih družin, so zelo redko pohvaljeni in prav tako nimajo veliko drugega zadoščenja. Kaotične razmere dodatno pripomorejo k slabim odnosom.

Z našega oddelka so odšli trije zdravniki na veliko bolje plačana delovna mesta doma in v tujini, vendar se še vedno radi vračajo in smo v stalnih stikih, tako da njihovi odhodi niso bili posledica slabih odnosov, temveč novih možnosti. Obstaja tudi velik pritisk, da se bo ta trend odhodov najbolj ustvarjalnih kolegov z našega oddelka nadaljeval. Zaradi ZUJF in prepovedi zaposlovanja nam je uspelo z delno odzaposlitvijo pridobiti delovno mesto zgolj za enega člana. Odhod smo nadomestili, vendar bodo sposobni opravljati vse storitve šele v več kot petih letih, ko končajo svojo osnovno izobraževanje specializacijo. Ob tem se je treba zavedati, da oddelek plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije ni namenjen zgolj estetskim posegom, temveč opravlja najkompleksnejše rekonstrukcije po raku in poškodbah, zagotavlja 24-urni servis za mikrokirurgijo, replantacije ter vodi največji opeklinski center v državi. Ko oziroma če bi z našega oddelka odšlo še nekaj specialistov, bi bili v enakem položaju kot na otroški intenzivni terapiji. Kakšna bo cena, ki jo bo slovenska država plačala za strokovnjake iz tujine, ki bodo opravljali delo mikrokirurgov, rekonstruktivnih kirurgov in skrbeli za opeklinski center za najbolj kritične paciente, pa si lahko predstavljate na osnovi otroškega kardiologa, ki posluša otroške srčke.

Kako naj si po vseh teh vaših strašljivo realnih odgovorih potem razlagam vaš nedavni uspeh kirurške rekonstrukcije amputacije nosu?
Zadnji uspeh je plod odličnega sodelovanja posameznih strokovnjakov. Navdih, dolgotrajna analiza problema, iskanje novih možnosti, razmišljanje pred spanjem, želja po inovativnosti, naprednosti, vključitvi moderne tehnologije in nedvomno tudi poguma bolnice, ki se je strinjala s predlaganimi rešitvami. Omenjeni dosežek bomo predstavili jeseni, vsekakor je novost v svetovnem merilu, odlično sprejeta v strokovni javnosti. Trenutno v avgustu odhajam na Kitajsko, kjer so na podlagi videnega videoposnetka takoj pripravili vabilo za predavanje na prestižnem kongresu in v glavni bolnišnici v Šanghaju, kjer imajo zaposlenih sto plastičnih kirurgov in na voljo 23 bioprinterjev. Nato pa nas čaka še vrsta predstavitev.

Kako vam uspeva, kaj vas žene?
Žene me strast do dela, ženejo me zadovoljni, nasmejani obrazi pacientov in sodelavcev, ki kljub nemogočim razmeram vztrajajo in z nasmehom opravljajo najbolj odgovorna dela. Biti v taki družbi je privilegij.

Vas je strah za naslednike? Jih vzgajate in ali bodo ostali pri nas (oziroma se k nam vrnili)?
Ni me strah za naslednike, saj je v Sloveniji ogromno zelo sposobnih, delu predanih ljudi, ki jih vzgajamo s srcem in jim po svojih najboljših močeh predajamo znanje, ki smo ga dobili od svojih učiteljev. Tudi to nam nedvomno zagotavlja nesmrtnost v korist ljudi. Kam jih bo vodila pot – na to pa žal nimamo vpliva, saj bodo kjerkoli po svetu opravljali enako delo, reševali življenja ljudi in ljudem pomagali, ob čemer bodo imeli dodatno finančno zadoščenje in ugled v družbi, ki ga žal pri nas nimajo.

Vedno, ko berem o vaših uspehih, se vprašam: pa kako to, da nam še uspeva obdržati vas v Sloveniji?
Slovenija je ena najlepših dežel, ki ima ene najboljših naravnih danosti. Če k temu prištejemo še bližino hrvaške obale, italijanske mode in kulinarike, Dolomitov, je odgovor jasen. Zlasti ob dejstvu, da imam dovolj strokovnih izzivov na najvišji ravni kirurške stroke in opravljam estetsko kirurgijo v svojih modernih in do ljudi prijaznih prostorih. 

Ravno te dni je odjeknila novica o smrti pacientke najbolj znanega brazilskega plastičnega kirurga. Umrla je po posegu za povečanje zadnjice.
Kdo je najbolj znan brazilski plastični kirurg, ne vem, saj je to subjektivni pojem. Nekdo, ki je marketinško uspešen, ni nujno, da je tudi najboljši. Kaj menim o operaciji brazilske zadnjice, sem že večkrat povedal, svojim domačim je ne bi napravil, zato odsvetujem tak poseg tudi vsem svojim pacientom. Zadnjica ni namenjena zgolj selfijem, temveč sedenju. In če imaš pod kožo nameščen tujek, je sedenje neudobno, koža se raztegne in pozneje so potrebni dodatni kirurški posegi. Nedvomno je tudi estetska kirurgija kirurgija z vsemi resnimi posledicami, lahko tudi s smrtjo pacientov, še posebno, če so pacienti neiskreni in ne povedo vseh svojih zdravstvenih težav in pridruženih bolezni. Tedaj je možnost takih zapletov še večja.

Vaš najmlajši pacient je bil dojenček, ki se je rodil brez kože. Lahko poveste kaj več o tem primeru?
Moj najmlajši pacient je bil novorojenček, ki je imel zelo redko prirojeno različico aplazije cutis congenita, na delih telesa se je rodil brez kože. Deček je ob naši terapiji dobro okreval.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 34
Zarja št. 34