Drugačne zgodbe

Sivi blok tujcev, ki je postal pisana skupnost

Mirko Vorkapić / Novice Svet24
8. 7. 2018, 20.00
Deli članek:

Danes velja splošni vtis, da je življenje v skupnostih izumrlo, da med ljudmi ni stika ter da tempo življenja onemogoča sodelovanje in sobivanje stanovalcev naselij. Pa je res tako? To so zgodbe, ki postavljajo splošna prepričanja na glavo.

M.V. / Novice Svet24
Pod številko 12 se plete vez solidarnosti.

»Kdo bi si mislil, da imajo v majhnem dolenjskem naselju, ki je nastalo ob stiku gričevja in kotline ob sotočju reke Mirne ter potokov Vejarja in Zabrščice, stanovanjske bloke?« sem se spraševal, medtem ko se je cesta vzpenjala proti vrhu griča. Sproščeni ritem kraja, ki je jadral v poznojunijskem popoldnevu, je narekoval tempo korakov, poganjal pedala koles, od tal igrišč odbijal košarkarske žoge in vedril pretežno jasno nebo.

V ozadju je celotno dogajanje opazovala Speča lepotica, skoraj tisoč let stari mirnski grad, ki počiva v zavetju visokih krošenj. Cesta me je naposled pripeljala na vrh griča, v Sokolsko ulico. Tam stoji blokovski kompleks, ki povezuje šest vhodov, desetine družin in nebroj zgodb. Pod hišno tablico s številko 12 sivino betona prekriva soj barv življenja. Z balkona mlajša stanovalka stresa prah z metle, medtem ko se nekaj korakov od vhoda bloka igrajo mama, njena majhna hčerka in še manjši pes. Ob pogledu na nekdaj belo fasado, ki jo je zajela sivina, naštejem pet nadstropij in zapišem svoje prve vtise. Pred blokom mi v roko seže Sebastjan in le nekaj minut zatem se ploščadi pod pročeljem nabere blokovski živelj vseh generacij. Matevž, Erika, Jožica, Haris, Danijela, Dragica, Dijana, Tajda in Aurora. Zdrsele so krede, poskočile žoge, se odprle pločevinke in blok se je razgovoril.

S.M.
Za stanovalce Sokolske ulice 12 je značilno, da skozi igro veliko časa namenijo otrokom.

Vse se je začelo na vrtu

»Gospa, ki je lastnica tega posestva, je oddajala vrt. Z njo sem se želel dogovoriti glede plačila najemnine, pa mi je rekla, da ji bom že povrnil s pridelki. In res, dogovor še vedno velja, vrtnin pa nam ostane več kot dovolj,« pove Sebastjan. Nekega dne je Sebastjan srečal soseda Harisa in mu ponudil bučke. Haris je bil sprva začuden, z nasmehom pove Sebastjan, a je komunikacija hitro stekla in stkala se je vez med družinama. Vrtove za blokom obdelujejo skoraj vsi stanovalci.

»Harisov vrt je velik dva kvadratna metra, kar pa je vseeno dva kvadratna metra več, kot je velik Erikin,« se pošali Matevž, ki je v blok prišel leta 2012. »Ko sem se preselil sem, se nisem počutil prijetno. Ni bilo te povezanosti, kot jo imamo danes. Skupnost se je začela tvoriti, ko sta se v blok priselila Haris in Seba. Najprej je šlo za generacijsko povezovanje, a je iz tega celo nastala medgeneracijska vez, saj so se druženju pridružili še starejši stanovalci bloka.« Med njimi izstopa gospa Dragica, ki je z vrečo smisla za humor prišla pred enajstimi leti iz Ljubljane.

Skupaj so boljši ljudje

Dragica pove, kako ji sosedje brez težav priskočijo na pomoč. Matevž ji je denimo »rešil« akumulator ter v njeno nadstropje odnesel praskalnik za mačke in ga sestavil. Gospa je v desetletju na Mirni videla družine prihajati in odhajati, nikoli pa ni izgubila stika z mlajšimi generacijami. »Oni malo brijejo norce iz stare 'babe', jaz pa se zraven režim, pa je,« humorno opiše medgeneracijsko sožitje mirnskih blokovcev. Če se slučajno zgodi, da kdo potrebuje kakšno živilo za pripravo hrane, sosedom ni težko odstopiti ščepca iz svoje zaloge. Na koncu se vse povrne, pravi Sebastjan. »Razlika je, ali ima blok stanovalce in družine ali pa samo ljudi, ki pridejo jest, spat ter gredo naprej delat,« meni Haris, prav tako nekdanji Ljubljančan, sicer zaposlen v slovenski vojski. Seveda se stanovalci udeležujejo tudi skupinskih akcij pri urejanju okolice bloka, na kar pa Erika hudomušno pripomni: »Seveda imamo skupinske akcije, kot je košenje trave. Dva sodelujeta, eni pa jih spodbujamo z balkona.«

M.V. / Novice Svet24
Vse skupaj se je začelo na vrtovih za blokom, ki sicer krasijo podobo soseske na griču.

Otroci bloka so otroci vseh

Druščina pove, da se pred blokom dobiva spontano, ko vsi zaključijo službe. »Vse skupaj po mojem mnenju izhaja iz druženja otrok,« pojasnjuje Matevž, ravno medtem ko se po eni uri druženja še vedno sprašujem, kateri otrok je čigav. Medtem ko eden od stanovalcev odgovarja na moja vprašanja, se drugi igra z otroki in rotacija se spontano odvija v nedogled, ob čemer se Matevževemu pojasnjevanju in mojemu zvedavemu razmišljanju pridruži Sebastjan.

»Otroci se obnašajo, kot da so od vseh. Nikogar ni nikogar strah.« Temu z žogo v roki pritrdi tudi Haris. »To, da samo oče in mama vzgajata otroka, je moderni pojav. Ko sem bil jaz majhen, je bil zunaj en starš, ki je lahko čuval tudi do deset otrok. Tako bi moralo biti tudi danes.« Prav zato so moški, ženske in otroci z »dvanajstke« staknili glave in se lotili organizacije blokovskega piknika. Na dogodek so povabili vse stanovalce Sokolske ulice, saj želijo otroke znova zvabiti na ulico. »Ni pomembno, kateri blok je center dogajanja, pomembno je le to, da smo ljudje povezani,« na strinjanje vseh zaključi Matevž.

Tako sta spoznavanje in druženje sklenjeni, medtem ko se Mirna nagiba v večer, a zgodba prijateljstva in sodelovanja se nadaljuje. Tudi za piko na tej strani časopisa.