V ZAVETIŠČU

Če bi hitro evtanazirali, bi sebi pljunili v obraz

Mirjana Martinovič / Dolenjski list
14. 3. 2018, 19.15
Posodobljeno: 14. 3. 2018, 20.08
Deli članek:

Obiskali smo zavetišče za živali Turk na Zajčjem Vrhu pri Stopičah. Lastnika Marjana ob našem prihodu ni bilo doma, sprejela nas je hči Rebeka, ki je ravno čistila pasje bokse in se z vsakim »varovancem« tudi pocrkljala.

M.M.
Rebeka in Hank, ki je svojo naklonjenost do skrbnice pokazal že med fotografiranjem.

Študentka veterine v domačem zavetišču, ki deluje že 16 let, veliko pomaga in poprime za vsako delo. Zaljubljena je v živali, precej manj pa v vse glasnejše tako imenovane zagovornike živali, ki nemalokrat z nespametnimi dejanji škodijo, namesto da bi dejansko pomagali. Rebeka očetu pomaga pri ulovih potepuških psov, pri njihovi oskrbi v samem zavetišču, z njeno pomočjo sta tudi zaživela spletna stran in profil na facebooku, kjer vsakega štirinožca prisrčno predstavi v sliki in besedi.

Za boljšo prihodnost živali

Z oddajanjem živali posvojiteljem nimajo težav. »Zdaj so v trendu manjši psi, nekateri jih imajo v stanovanju tudi več. Pa seveda z mladički nikoli ni težav, tu se kar 'stepejo' za njih. Nekoliko težje je z večjimi in starejšimi psi, a tudi te v poletnih oziroma toplejših mesecih oddamo brez težav. Rekorder je bil Lan, večji pes, ki je imel od začetka težave s socializacijo, a smo veliko delali z njim, pri nas je bil rekordnih 413 dni, danes pa sem ponosna, da je našel prijeten dom v Posavju,« pove Rebeka. Poslanstvo njihovega zavetišča je »za boljšo prihodnost živali«, trenutno pa poleg novomeške občine delujejo še za občine Semič, Metlika, Straža, Šmarješke Toplice in Velike Lašče. Število živali, ki pri njih čakajo na boljše življenje, se spreminja, običajno v enem letu oskrbijo in oddajo okoli 200 psov.

ARHIV
Kuža Arri je k Turkovim prišel zanemarjen, dolgo je trajalo, da se je pustil božati. Po polletnem trudu se je zanj našla prava družina, ki je razumela, da potrebuje le čas in veliko ljubezni.

Škodljive govorice

»Če bi mi kot zavetišče psa usmrtili 31. dan, kot dopušča zakon, bi se nekako norčevali iz samih sebe! Dobimo jih namreč v katastrofalnem stanju, nekateri so se klatili več mesecev, preden jim je kdo pomagal in nas poklical, naj jih ulovimo. Ko pride pes sem, mu namenimo izoliran prostor za karanteno, ki jo je treba ročno čistiti vsak dan, potem ga hranimo, cepimo, zdravimo, razkužujemo bivalne prostore ... To vse traja, pri kožnih boleznih tudi po več mesecev, ali pa ob kakšnih ranah ali zlomih ... Za celjenje pes potrebuje čas. Po vsem tem trudu pa naj bi ga kar usmrtila? Svoj čas zahteva tudi socializacija. Večina psov znori, ko jim prvič nadenemo ovratnico in povodec. Nekateri ne vedo, kaj je briket! Navajamo jih na hrano, čistočo in podobno. Kakšen kuža šele čez pol leta pride do tvoje roke z zaupanjem in si ob tem neizmerno vesel, zato se trudiš, da mu najdeš dom, ne pa da ga evtanaziraš,« pravi Rebeka in navrže, da v skrbi za živali veliko pripomorejo tovrstna društva, vendar ne vsa, in tudi slab glas o »grozljivih usmrtitvah po zavetiščih« dela precejšnjo škodo. V njihovem zavetišču opravijo okoli pet evtanazij na leto, pa še to le v primerih, ko to od njih terja slabo zdravstveno stanje.

Reševanje prepustite zavetišču

Glede škode, ki nastaja zaradi neznanja in krivičnih govoric, nam oriše primer: »Spomnim se, kako je neka gospa obiskala prijatelje na vikendu in tam v bližini našla ter 'rešila' tri pse. Odpeljala jih je k sebi v Ljubljano, da jih ne bi dobilo zavetišče, kjer jih tu menda kar usmrtimo … Živela je v enosobnem stanovanju, za ta čas je dala svojega psička drugam na čuvanje, čez noč pa je bilo, kar je bilo. Psi so bili vsi bolhavi, glistavi, hranila jih je napačno in preveč, vse so ji pobruhali, pokakali in uničili pohištvo. Takrat je spoznala, da reševanje psov ni pravljica. Na pomoč je klicala neko društvo, ki ji je sprva obljubilo pomoč, nato pa se ji niso več oglašali, saj oni pse oddajo naprej, ko so urejeni, čipirani in kastrirani. Šele potem se je obrnila na nas, lepo smo se pogovorili in jo pomirili, in povsem je spremenila mnenje o zavetiščih, svoje stanovanje pa je morala v celoti razkužiti, sicer bi njena psička dobila bolhe, če ne še kaj hujšega.« Sprejeti psa ali mačko v svoj dom je velika odgovornost in Rebeka ob tem poudari, da je ta odgovornost na starših, ne na otrocih. Zato družini, ki z dveletnim malčkom pride posvojit žival z besedami, da »bo otrok izbral«, prijazno razloži, da tako ne gre. A dobrih ljudi je veliko, na Zajčji Vrh se pripeljejo iz Ljubljane, Kopra, Maribora, tudi iz tujine.