Krvav in izgubljen

Mateja rešila Andrejinega očeta

Gabrijel Toplak
3. 10. 2017, 06.50
Deli članek:

Andreja Brecelj iz Mute je ob pomoči prijateljev iskala in našla gospo, ki je njenega očeta, potem ko je nekje padel, pospremila domov.

STA
Vseeno so ga odpeljali na pregled v bolnišnico.

Pred dnevi je nemalo pozornosti vzbudil zapis Andreje Brecelj na njenem facebook profilu. »Gre za mojega očeta. Star je 80 let in ga malo muči demenca. Še vedno rahlo zmeden in ne ve, kje točno je bil, zato bi rada spoznala gospo, ki ga je pripeljala do bloka, pospremila do stanovanja in se obrnila na soseda, da mu je pomagal. Gospe se je mudilo, jaz pa živim na Muti,« je med drugim zapisala Brecljeva.

Facebook

Avtorica zapisa je prek družbenega omrežja prosila ljudi, naj delijo njeno objavo, saj je to gospo želela spoznati in se ji tudi osebno zahvaliti.

V bolnišnico na pregled

Za Novice Svet24  je še dejala, da je gospa »pokazala srce« in takšnih je danes res malo. »Mami ni bilo doma, zato je z njo govorila le po telefonu, po katerem se ji je gospa sicer predstavila, ampak je vseeno pozabila njeno ime. Pogovor je bil kratek, saj gospa ni imela časa, da bi ostala. Mama ju je napotila do soseda in ta jima je pomagal, saj je oče nekje padel in bil krvav po obrazu,« je pojasnila Brecljeva. Dodala je, da je nadvse vesela in predvsem hvaležna tej ženski, ki ji je očeta pripeljala domov, vendar še ni natančno vedela, kaj bi ji želela reči. Zagotovo pa jo bo objela. »Verjetno bi bila tudi ona hvaležna, če bi bila situacija obratna, čeprav se v današnjem času, žal, večina ljudi briga samo zase,« je poudarila Brecljeva in zaključila, da so očeta odpeljali na pregled v bolnišnico in jo je brez resnih poškodb zapustil še istega dne.

Facebook
Andreja Brecelj: Gospa je pokazala srce in takšnih je danes res malo.

Padel naj bi v gozdu

V popoldanskem času pa se je »iskalna akcija« končala, Brecljeva je namreč zapisala: »Gospo smo našli. Vsem iz srca hvala.« Oglasila pa se je tudi gospa, ki se sicer imenuje Mateja Bukvič: »Očeta sem srečala pred Keltsko ulico. Malo je bil utrujen, potolčen in ves preznojen. K sreči ni obležal v gozdu, kjer je padel. Zmenila sva se, da ga peljem do doma. Krasen gospod in hvaležna sem, da sem ga spoznala. Čez nekaj dni sem imela namen vprašati, kako je zdaj z njim. Sem pa vesela, da je v redu.«