Meje slovenije

Zgodovina slovenskega zemljiškega katastra

žk
11. 7. 2017, 07.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Slovenski zemljiški kataster še vedno v veliki meri temelji na izmerah in mejah, ki so bile narejene v 19. stoletju za potrebe takratnih davčnih odmer.

Wikipedia
Franc I. je oče franciscejskega katastra.

Zemljiški kataster je uradna evidenca zemljišč, kjer je zemljišče opredeljeno s parcelo. Parcela je evidentirana z mejo parcele, ki je določena s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, in označena s parcelno številko. V katastru se za vsako parcelo vodijo podatki o parcelni številki, meji, površini, lastniku, upravljavcu državnega ali lokalnega premoženja, dejanski rabi, zemljišču pod stavbo in boniteti zemljišča. Kataster tako povezuje stvarne pravice na zemljiščih, ki jih vodi zemljiška knjiga, z lokacijo v prostoru, kaže spletna stran Geodetske uprave RS.

Osnova podana leta 1817

Franciscejski kataster

Letos bo minilo 200 let, odkar je bila postavljena pravna podlaga za parcelni zemljiški kataster na območju Slovenije, kot ga poznamo še danes. Osnovo za nastanek zemljiškega katastra je dal zakon o zemljiškem davku, ki ga je avstrijski cesar Franc I. podpisal leta 1817. Gre za tako imenovan stabilni zemljiško-davčni kataster, poznan tudi kot franciscejski kataster, v avstrijskem delu nekdanjega cesarstva. V ogrskem delu ozemlja nekdanjega cesarstva so zakonsko podlago za začetek sistematične katastrske izmere dobili pod vladavino Franca Jožefa I. v letu 1849.

Krivi so davki

Franciscejski kataster se v veliki meri uporablja še danes, saj so na podlagi tega določene meje na skoraj 75 odstotkih slovenskih zemljišč. 

Glavni razlog za geodetsko izmero zemljišč je bil v prepričanju, da je mogoče pravičen davek določiti le na temelju kakovostnih podatkov o zemljiščih – kar vključuje tudi kakovostno določitev površine zemljišč. Že v 18. stoletju, v času cesarice Marije Terezije, je bila med reformami tudi prenova zemljiškega davka, pri čemer pa zemljišča pri popisu niso bila izmerjena, ampak je bila velikost njiv ocenjena po povprečni količini posejanega žita, velikost travniških zemljišč po povprečnem donosu sena in otave, velikost gozdov pa po količini dnevnega dela v gozdu.

Jožefinski kataster

Naslednik cesarice Marije Terezije, cesar Jožef II., je nadaljeval reforme in med drugim izboljšal kakovost zemljiškega katastra. Pravna podlaga za nov popis zemljišč, tako imenovani jožefinski kataster, je bila izdana leta 1785. Površino zemljišč so opredelili z enostavno izmero, pri kateri so sodelovali posestniki, praviloma pa niso izdelovali načrtov zemljišč. Izmero so izvajali v okviru katastrskih občin, katerih meje so bile predhodno določene in tudi označene na terenu. Vzporedno s katastrskim popisom zemljišč so se zapisovala zemljepisna imena in v posamezni vasi oziroma naselju popisale hiše, ki so se jim določile hišne številke.

Metoda izmere

Ko se opravi nova izmera in se meje zemljišč ugotavljajo na novo, morajo vsi sosedje doseči soglasje o poteku meja, drugače te niso priznane.

Cesar Franc I. je želel uvesti enotni in stabilni kataster za celotno monarhijo, kar je bila že želja Jožefa II., in reformirati zemljiški davek. Rezultat je bil omenjeni franciscejski kataster. Leta 1816 so izbrali metodo katastrske izmere, pri kateri so najprej vzpostavili geodetsko osnovo, nato pa podrobne podatke zajeli z uporabo merske mizice (tako imenovano katastrsko kartiranje). Prepričani so bili, da je mogoče le v enotnem koordinatnem sistemu enako izmeriti zemljišča oziroma jim določiti površino, tako da bo zagotovljen enoten davek, primerljiv med vsemi deželami monarhije, ter da lahko tako dobijo kakovostne načrte ozemlja, ki niso namenjeni zgolj zemljiškemu davku, ampak še drugim javnim namenom.