Ena izmed mnogih policijskih patrulj na vzhodu Turčije ju po pregledu ni več izpustila in pristala sta v centru za deportacijo. K sreči sta imela potna lista iz »pravih« držav, zato sta bila po štirih dneh osvobojena. Vendar Lasan opozarja na grobo kršenje osnovnih človekovih pravic v deportacijskih centrih po Turčiji, zgrajenih z denarjem Evropske Unije. Tamkajšnje stene nosijo mnoge življenjske zgodbe, ki se ti vtisnejo v drobovje.
Rok Lasan je izkušen popotnik, ki se običajno ne odloča za uhojene turistične poti in tako je ravnal tudi tokrat. Za njim so že Iran, Afganistan, Papua Nova Gvineja, Kirgizistan, Etiopija in mnogo drugih držav, zdaj sta s prijateljem odkrivala lepote vzhodne Turčije. Začrtala sta si enajst dni potovanja z avtom. V štirih dneh raziskovanja prekrasne pokrajine sta se že seznanila s pogostimi policijskimi patruljami in posledično kontrolami, gre le za politično nemirno območje.
Peti dan potovanja sta avto usmerila proti skrajnemu jugovzhodu države in vsakih deset ali dvajset kilometrov naletela na policijsko patruljo. »Potem ko te ustavijo, pregledajo dokumente in lahko nadaljuješ pot. Načeloma se počutiš varnega. Tisti dan pa se nama je prvič zgodilo, da so naju ob pregledu zadržali 40 minut. Pregledali so avto, najino prtljago, vmes opravili veliko klicev. Treba je vedeti, da v tem delu Turčije skoraj nihče ne govori angleško in da je komunikacija težka – tako ne veš točno, kaj se dogaja, koga kličejo, kaj govorijo. Se nama je pa zdelo čudno. Ko sva se lahko odpeljala naprej, so naju čez dvajset minut spet ustavili. Nova patrulja se naju je spet lotila bolj podrobno. Zopet potni list, sledili so telefonski klici. Po 15 minutah so naju izpustili. Čez 20 minut naju je ustavila že tretja patrulja in spet je sledil znan postopek. Komunikacija je potekala s pomočjo prevajalnika na telefonu,« pripoveduje Lasan.
Postopek tretje patrulje se je nato zavlekel, tako da sta ob cesti čakala že debelo uro, vmes se je zvečerilo, policisti pa še kar niso dobili pooblastil, da ju izpustijo. Tako sta ob cesti čakala nadaljnje tri ure, spraševali so ju, preverjali, na koncu se je štirim policistom pridružilo še šest dodatnih policistov.
Čakanje
Po štirih urah so ju nato odpeljali na policijsko postajo na dodatno zaslišanje. Tam so ju posedli v sobo, kamor sta prišla dva policista, ki sta za razliko od prejšnjih znala angleško. Pogovor je trajal kakšno uro. »Izprašala sta naju, kdo sva, kam greva, s 'prisilo' so dobili dostop do najinih mobilnih telefonov, kjer so pregledali vse – vključno s sporočili na facebooku in drugih aplikacijah za komuniciranje.« Rok ve, da niso imeli nobene pravice šariti po njegovem telefonu in bi se kot odvetnik seveda znal boriti proti temu. »Ampak ti dajo jasno vedeti, da se ti lahko zgodi še kaj hujšega, če ne boš sodeloval z njimi. Dvema policistoma je bilo po pregledu telefona in pogovoru hitro jasno, da sva samo popotnika in med nami je zavladalo skoraj prijateljsko vzdušje. Po eni uri pogovora sta policista odšla, rekoč, da bosta poročala šefom.«
Čez nekaj časa so ju odpeljali v neko poslovno zgradbo – za katero jima ni bilo čisto jasno, kaj to sploh je. Bila je enota oziroma izpostava ministrstva za zunanje zadeve, kjer so jima dejali, da je za nadaljevanje poti treba počakati na odobritev Ankare. Čakala sta tri ure, kazalci so kazali na drugo uro zjutraj. V Ankari so se naposled odločili, da bosta deportirana iz države. Vendar razloga za deportacijo niso mogli povedati. Povedali so jima, da vedo, da nista prekršila nobenega zakona, zato nista aretirana, ampak da bosta samo nadzorovana. »Vendar kmalu doumeš, da nadzor pomeni odvzem prostosti. Vedeti pa ti dajo tudi, da nimaš nikakršnih pritožbenih možnosti. Takrat sva poklicala slovensko veleposlaništvo v Ankari, kjer so bili zelo korektni, vendar na odločitev o deportaciji niso mogli vplivati.« Noč sta preživela v sobi na tistem uradu, kjer sta spala na tleh. Za zaklenjenimi vrati.
Naslednji dan naj bi bila deportirana v London, a so bili vsi leti za Carigrad zasedeni. Tako je bila edina možnost, da so ju odpeljali v center za deportacijo. Pred tem sta se seveda še načakala in v tisti sobici preživela še ves dan, ponoči naslednjega dne pa so ju odpeljali v pet ur oddaljen center, ki je v Gaziantepu, večjem mestu na jugovzhodu Turčije.
Zame je bil šok!
Center za deportacijo naj bi bil prehodni kraj za ljudi, ki čakajo na deportacijo, a v resnici je to zapor. Vzamejo ti vse osebne stvari, obdržati smeš zgolj nekaj oblačil. Vse drugo, od čevljev do telefona, celo papirja in pisala, mora ostati na recepciji. Roka in njegovega prijatelja so nastanili v sobo s pogradi za šest ljudi. Na hodniku je takih sob 20. »Pokažejo ti, kje spiš, in te zaklenejo. Podnevi si lahko tudi na hodniku, ponoči si zaklenjen v sobo. V tem nadstropju sva bila edina Evropejca, preostalih 60 'zapornikov' je bilo večinoma pribežnikov iz Pakistana, Bangladeša, Sirije, pa tudi iz Maroka in Turčije. Turki jih zadržujejo tudi po več mesecev, med njimi so taki, ki so zaklenjeni že osem mesecev. Gibanje je zelo omejeno, edino, za kar je poskrbljeno, so spanje, trije obroki na dan in topla voda. Ne dobiš nobenih informacij, kdaj te bodo izpustili. Nimaš ničesar – ne iger ne kart ali knjig – s čimer bi se lahko zamotil. Tam si in ždiš. Preživiš pač. Zakaj govorim o tem? Ni pomembna moja osebna izkušnja, ampak to, da se v teh centrih grobo kršijo najosnovnejše človekove pravice! Pod pokroviteljstvom Evropske unije – 85 odstotkov denarja za graditev centra je namreč prispevala EU,« je povedal Rok Lasan, ki je prepričan, da si je EU namen objekta zagotovo zamislila drugače, saj so v centru tako soba s televizijo kot prostori za pranje perila, na dvorišču so »igrala«. Ampak dostopa do teh prostorov Turki ne dovolijo. Če imajo srečo, pripornike enkrat ali dvakrat na teden na dvorišče izpustijo za pol ure na dan, sicer pa so po cele dneve zaprti. »Deportacijski center so Turki v resnici spremenili v zapor. Verjetno tudi ni zanemarljiv podatek, ki sem ga bil neuradno slišal, da naj bi Turčija za vsakega 'pripornika' v tem centru dobila sto evrov na dan. Torej tej državi ni v interesu, da se za pripornike v teh centrih najdejo hitre rešitve.«
Brez pravic
»Tri dni sva prebila tam in to se je pač dalo preživeti. Veliko hujše so krivice teh, ki so tako zaprti že nekaj mesecev, in to brez razloga. Tam niso samo begunci, temveč tudi taki, ki so v Turčijo prišli po legalni poti ali so v tej državi celo živeli. Zgodb je res veliko. Nekaterim so odvzeli vizum zaradi političnih razlogov, drugim zaradi tega, ker so delali na ('nepravih') turških univerzah ali v nevladnih organizacijah. Čeprav so imeli veljavni vizum in so živeli v Turčiji z družino. Nekega dne so doživeli obisk policije, izpraševanje in že so jih odpeljali v deportacijski center. Ničesar niso krivi, ničesar niso bili obtoženi, nihče jim ne pove, zakaj in za koliko časa bodo zaprti.
Četudi jim družina želi pomagati in jim priskrbi odvetnika, številnim v centru preprečujejo komuniciranje z zunanjim svetom. Vsakemu naj bi pripadal en triminutni klic na teden. Številnim so to pravico že večkrat odrekli.«
Med zaprtimi ljudmi so bili tudi taki, ki ne pripadajo nobeni državi (to se lahko zgodi zaradi različnih razlogov, med drugim tudi zaradi diskriminacije določene etnične skupine, lukenj v zakonih določenih držav; tak položaj ima resne posledice in Visoki komisariat Združenih narodov za begunce si je določil cilj izkoreniniti ta pojav do leta 2024), in jih torej iz Turčije nimajo kam deportirati. Nekaterim med njimi so celo predstavniki Organizacije združenih narodov (OZN) svetovali, naj se po rešitev svojega statusa zatečejo v urad OZN v Turčiji, vendar so jih Turki na poti do urada ujeli in zaprli.
»Ljudje, zadržani v deportacijskem centru, ne želijo finančne pomoči, zgolj živeti si želijo. Z mano bodo za vedno ostale njihove oči, ki ne zahtevajo, zgolj prosijo, da jim pustijo živeti – svobodno.« Takih centrov, zgrajenih s pomočjo EU, je v Turčiji približno petnajst. V njih zdaj Turčija pod pokroviteljstvom EU krši vse človekove pravice in v zelo slabih razmerah zadržuje ljudi za nedoločen čas. Vsakega ohranjajo pri življenju, kaj več pa ne.
Gladovna stavka
Med zaprtimi sta bila tudi dva afriška študenta, ki sta nekaj let povsem legalno študirala na eni izmed turških univerz in so ju brez razloga zaprli. Matična država ju je želela sprejeti, toda Turki so ju že en mesec zadrževali v postopku deportacije. Odločila sta se za gladovno stavko in peti dan stradanja se je le nekaj premaknilo, saj so jima dejali, da bosta na koncu le deportirana. »Ko si enkrat tam, si res želiš, da te čim prej deportirajo. Ker tam ne živiš, samo preživiš.«
K našemu sogovorniku in njegovemu prijatelju je po dveh dneh prišel paznik in ju odpeljal do vodstva. Tam so jima povedali, da bosta deportirana še isti dan. »Nato te odpeljejo na letališče, kjer kupiš letalsko vozovnico. Vsakega od naju sta spremljala po dva policista v civilu, ki sta na letalu celo sedela z nama. V Carigradu te potem vklenjenega v lisice vodijo skozi carino in kontrolo ter te odklenejo šele tik pred letalom. Takrat ti tudi vrnejo mobilni telefon in potni list – in naenkrat si spet svoboden.
Moji občutki ob svobodi so bili mešani. Ko sva odhajala iz centra za deportacijo in sem se še zadnjič ozrl na hodnik z drugimi priporniki, sem se zjokal. Nisem čutil veselja – ker sem vedel, da bom osvobojen, vsi drugi pa bodo še tam. Za nedoločen čas.«
Rok je navezal stike z nekaj družinami, katerih člane je spoznal v deportacijskem centru, in jim poskuša pomagati. »Vsakokrat ko pomislim na to, se spomnim njihovih obrazov in življenjskih zgodb. Vem, da svet ni pravičen, da je na svetu mnogo krivic, ampak ko si nekaj dni med ljudmi, ki si želijo samo boljše življenje, se te njihove usode res dotaknejo. Težko mi je bilo oditi od tam, saj kot človek čutiš odgovornost, da se kaj takega ne bi smelo dogajati in da moraš nekako pomagati.«
Ta izkušnja mu ni zmanjšala želje po raziskovanju novih kultur in spoznavanju dežel, bo pa naslednjič zagotovo za ščepec bolj previden pri izbiri potovalnega cilja. V Turčijo pa ne sme vsaj leto dni.
»Imela sva srečo v nesreči. Spoznal sem pomembnost in vrednost potnega lista. Dejal sem si, da ko me izpustijo, si bom dal svoj potni list uokviriti ali ga doma vsaj razstavil na častnem mestu. Šele ob takih dogodkih ugotoviš, kako pomembno je, da pripadaš neki državi! Da stoji za tabo veleposlaništvo. In kako pomembno je, da smo rojeni v 'pravi' državi. Kot lastnik slovenskega potnega lista in imetnik letalske vozovnice za vrnitev domov sem bil za večino v deportacijskem centru najsrečnejši človek na svetu. Izkušnja me je opomnila tudi na to, da svobode ne smemo imeti za samoumevno.«
Ob prebežniškem vprašanju se zaveda, da ni lahkih rešitev. »Ampak marsikomu bi dan ali dva med temi ljudi, zaprtimi v takih centrih, spremenil pogled. Pozabljamo, da so ljudje z usodami, z družinami in z najosnovnejšimi željami – želijo samo živeti.«
