Posnetek mladih članov stranke SDS, ki uživajo kokain, je spet obudil razpravo o tem, ali bi se morali poslanci in ostali državni funkcionarji redno testirati zaradi prisotnosti prepovedanih substanc v organizmu.
Taki pozivi niso nič novega. Leta 2011 je k sprejemu zakona, ki bi določal, da bi z žrebom določali, kateri funkcionar bo moral kdaj opraviti test, pozvala SDS, a je bil predlog zavrnjen. Zakon so predlagali le nekaj mesecev po tem, ko se je morala zaradi govoric o uživanju kokaina in celo predoziranju javno braniti takratna ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal.
Zlobni jeziki so takrat poleg Kreslove med uživalce belega prahu uvrstili tudi zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja, a govoric tako o Kresalovi kot o Pahorju ni uspel nihče dokazati.
Testiranje politikov
Pred nekaj leti so drzen preizkus naredili naši sosedi Italijani. Pod pretvezo, da tuja televizija pripravlja prispevek o državnem proračunu, so povabili 50 poslancev, da izrazijo svoja mnenja. Med govorom je k njim pristopila maskerka in jim obrisala potna čela. V potu so našli sledi kokaina kar pri osmih odstotkih udeležencev. Slovenska novinarka Katarina Stojanović Keček je pred leti po straniščnih školjkah parlamenta zbirala vzorce urina in v nekaterih s testom ugotovila prisotnost prepovedanih substanc.
Spretna poteza
Poteza poslanca Andreja Čuša, ki je v četrtek pred kamere stopil s toksikološkim izvodom, iz katerega je razvidno, da v njegovem organizmu ni sledi prepovedanih substanc, je sicer dober piar, a v resnici ne dokazuje ničesar. Kokain je v urinu namreč prisoten največ tri dni, prav tako heroin in amfetamini. Daljši čas je v urinu prisotna le marihuana, in sicer do 30 dni. Tudi pozivi k sprejemu zakona, ki bi poslance prisilil k obveznemu testiranju, so bolj ali manj namenjeni ustvarjanju dobrega vtisa. Glede na trenutno veljavno zakonodajo bi taka testiranja v primeru poslancev lahko uvedel državni zbor z internim aktom.
Zakon nepotreben
Test na droge mora delodajalec, torej v primeru poslancev državni zbor, predvideti v splošnih interno sprejetih aktih, pravilnikih ali pogodbi o zaposlitvi s posameznim delavcem. Za potrditev suma, da obstaja določena bolezenska odvisnost od mamil, pa mora delodajalec pridobiti dokaze za neko ponavljajoče se odvisniško vedenje. V Zakonu o varnosti in zdravju pri deluje je zapisano tudi, da lahko dokaze o uživanju mamil delodajalec pridobi le s soglasjem oziroma privolitvijo delavca.
