Begunci

Inovativna oblika integracije: S športom gradimo občutek pripadnosti

Biba Jamnik Vidic/Zarja
5. 2. 2017, 16.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Ko je 13-letni Armenec Gevorg Petrosyan pred skoraj dvajsetimi leti z očetom in starejšim bratom ilegalno prišel v Italijo, si verjetno niti v sanjah ni predstavljal, da bo čez nekaj let postal slaven.

Mateja Jordovič Potočnik

Mali begunec je kot brezdomec živel na milanskih ulicah, spal na železniških postajah in se preživljal z občasnimi krajami. Ko se je nekega dne zatekel v telovadnico, kjer so trenirali tajski boks, se mu je življenje obrnilo na glavo: trener je prepoznal njegov talent, ga vzel pod svoje okrilje in rešil ulice. Danes je 31-letni Gevorg Petrosyan svetovni profesionalni prvak.

»Ker Mestna občina Ljubljana tajskega boksa finančno ne podpira, država pa zelo slabo, smo se odločili, da bomo vsaj mi dobrodelni. Pri nas lahko brezplačno trenirajo vsi, ki želijo trenirati tajski boks, a si zaradi različnih težkih življenjskih položajev treningov ne morejo privoščiti, so pa pripravljeni pridno in redno vaditi. Trenutno spadajo mednje tudi fantje iz azilnega doma na Viču. Lepo vabljeni, veseli bomo vsakogar, ki ga ta šport zanima in je pripravljen resno trenirati!« (Andrej Žveglič, glavni trener in selektor slovenske reprezentance tajskega boksa.)

Tole zgodbo je pred kratkim v azilnem domu na Viču pripovedoval Andrej Žveglič, selektor slovenske reprezentance v tajskem boksu in predsednik ŠD TBK Khun kao Ljubljana, po poklicu kriminalist, ko je prosilcem za azil prišel predstavit svoj klub. »Idejo o športni integraciji sem predstavil Faili Pašić Bišić, ki ima dolgoletne izkušnje z begunskim vprašanjem in migracijami doma in po svetu ter je za svoje delo dobila številna, tudi mednarodna priznanja. V sodelovanju smo začeli projekt športne integracije beguncev v Sloveniji. V 17 letih, odkar sem trener, je šlo skozi moje roke ogromno različnih mladih ljudi, precej tudi takih, ki jim je v življenju zelo slabo kazalo, nekateri so bili že kar hudi prestopniki in so nad njimi že skoraj vsi obupali. V klubu smo jim pomagali, nekateri od njih so se pobrali. Nekateri so pozneje postali celo državni prvaki, Slovenijo so zastopali tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih.« Kdo ve, morda pa se tudi med tokratnimi prosilci za azil skriva kakšen še neodkrit talent in bo tako kot Petrosyan, ki zdaj predstavlja Italijo, zastopal barve naše države?

Talentirani 14-letni Hussein iz Afganistana

Pa smo šli preverit, ali se v klubu Khun kao, edinem klubu v Ljubljani, v katerem tajski boks trenirajo pod okriljem krovnih svetovnih organizacij I. F. M. A. in W. M. C. ter je član Slovenske zveze tajskega boksa, med begunci skriva kakšen podoben fant, kot je Armenec Petrosyan. Dogovorili smo se, da se v telovadnici dobimo dobro uro pred uradnim začetkom treninga, da fantom ne bi bilo preveč nerodno in bi se v miru lahko pogovorili.

Od sedmih, ki na treninge prihajajo iz azilnega doma na Viču, so prišli štirje, en Iranec in trije Afganistanci. Nazadnje smo poklepetali le z najmlajšim, 14-letnim Husseinom iz Afganistana. Edini med njimi že tekoče govori slovenščino, naučil se jo je v samo šestih mesecih, med njimi je tudi najbolj talentiran za tajski boks. Očitno ne samo za boks. Mene, ki se na borilne veščine ne spoznam, je navdušil s slovenščino in prisrčnostjo. Hussein je zelo vljuden in prijazen fant, očitno dobro vpliva tudi na svojega leto dni starejšega brata Nabija, tudi on namreč zelo zavzeto trenira. Hussein in Nabi sta tudi sicer precej povezana. Poleg tega, da sta soborca v ringu, sta tudi sošolca v osmem razredu v Osnovni šoli Livada. »Imam še dva brata, desetletnega Alija in osemletnega Amirja. Tudi onadva sta na začetku hodila na treninge. Ali se je potem odločil, da bo rajši treniral nogomet, in zdaj igra za klub Olimpija, Amir pa je ugotovil, da je za resne treninge še premajhen, in se bo raje posvetil učenju slovenščine.«

»Slovenski jezik je zelo težak. Ne razumem še vsega, se pa trudim, tudi zato, da lahko hodim na treninge. Tajski boks mi je res zelo všeč. Želim si tudi tekmovati, rad bi dobil medaljo.«

Čeprav sta Hussein in Nabi še zelo mlada, ju je trener zaradi njune zavzetosti in nadarjenosti že uvrstil v skupino, v kateri trenirajo tekmovalci. »Fanta sta zelo disciplinirana, redno prihajata na treninge, ne zamujata, tudi v šoli imata dobre ocene. Eden od pogojev, to velja za vse, ne samo za begunce, je, da na treninge lahko hodijo le, če imajo v šoli dobre ocene in se na treningih obnašajo v skladu s pravili kluba,« se je v najin pogovor vključil trener Žveglič. Hussein mi je ponosno povedal, da je ravno tisti dan pri matematiki dobil petico, pri slovenščini pa trojko. »Slovenski jezik je zelo težak. Ne razumem še vsega, se pa trudim, tudi zato, da lahko hodim na treninge. Tajski boks mi je res zelo všeč. Želim si tudi tekmovati, rad bi dobil medaljo.« Tudi fantje, s katerimi trenira, so mu všeč. »Zunaj treningov se še ne družimo. V prostem času se družim s sošolci, s katerimi hodim v šolo. Gremo v kino in se potepamo po mestu.«

Ko sem ga vprašala, ali si želi ostati v Sloveniji, so se mu oči zasvetile. »Zelo si želim. Slovenija je zelo lepa, všeč mi je tu. Rad bi postal tudi del reprezentance in na tekmovanjih zastopal Slovenijo.« V najin pogovor se je vključila še fotografinja Mateja in ga pobarala, ali morda pogreša prijatelje v Afganistanu. »Jih pogrešam, vendar tam skoraj nikogar ni več. Moj dobri prijatelj zdaj živi v Turčiji, eden je na Švedskem, eden v Nemčiji. Z vsemi se pogovarjam po telefonu. V Afganistanu je ostal le še eden od mojih dobrih prijateljev. On zdaj živi v Kabulu. Tam je zelo nevarno, talibani pobijajo ljudi. Nas, ki smo Hazari, še posebej ne marajo.« Da bi družino obvarovali pred streli ponorelih talibanov, so se Husseinovi starši pred devetimi meseci odločili, da spakirajo svoje imetje in gredo na pot. »Bilo je naporno potovanje. Potovali smo z vlakom in ladjo, veliko smo hodili tudi peš. Strah me je bilo. Zelo sem vesel, ker je tu varno. Radi bi ostali. Tudi mama in oče zdaj hodita v šolo in se učita slovensko.«

Bistvo tajskega boksa je medsebojno spoštovanje

»Če želite razumeti tajski boks, potem vas moram popeljati daleč nazaj. Ta borilna veščina je nastala pred tisoč leti, v obdobju vojn med narodi na območju južne Azije. Čeprav so bili spopadi pogosti in bojevniki zelo vešči bojevanja, je skozi vso zgodovino vojn prevladovalo načelo časti in spoštovanja, borci pa so bili izredno disciplinirani in predani. Tudi dandanes je to vrlina modernih bojevnikov, ki svoje znanje izkazujejo zgolj in le še v ringu, po športnih pravilih. V klubih, v katerih poteka trening tajskega boksa v skladu z uradno filozofijo tega športa, veljajo pravila za vse učence (nak muay) veščine muaythai.«

»Ko bosta pripravljena, ju bom poslal na prvo tekmo, na kateri bosta zastopala klubske barve. Ko oziroma če bosta dobila uradno dovoljenje za bivanje, bosta lahko zastopala Slovenijo tudi v tujini.«

Na treningih, je povedal Žveglič, vlada izredno medsebojno spoštovanje tako do trenerjev kot tudi do drugih članov. Učenci morajo izkazovati spoštovanje do svojega kluba in trenerja tudi zunaj telovadnice, pridobljenega znanja pa ne smejo zlorabljati. »Vstop v telovadnico je dovoljen zgolj urejenim osebam, ki niso pod vplivom nikakršnih psihoaktivnih substanc. Pri tajskem boksu je izredno pomembna prepoved verske, rasne in nacionalne nestrpnosti, omenjena problematika pa se ureja tudi s pomočjo enega največjih projektov krovne organizacije I. F. M. A in W. M. C. z naslovom One world one muaythai. Izvajamo tudi programe proti zlorabi prepovedanih drog in za varovanje pravic ranljivih skupin, kot je program proti medvrstniškemu nasilju in nasilju nad ženskami. Od septembra sodelujemo tudi z azilnim domom. Azilantom, ki jih veselijo borilni športi, omogočamo zdravo preživljanje prostega časa in možnost športne kariere.« Verjetno je bil tudi to eden od razlogov, da je bil ta plemeniti in zanimivi šport letos sprejet med polnopravne olimpijske športe. Prav ta naravnanost je bratoma Ahmadi, Husseinu in Nabiju, omogočila, da sta zelo hitro postala člana tekmovalne skupine. »Ko bosta pripravljena, ju bom poslal na prvo tekmo, na kateri bosta zastopala klubske barve. Ko oziroma če bosta dobila uradno dovoljenje za bivanje, bosta lahko zastopala Slovenijo tudi v tujini.«

Če bosta dobra, se bodo ljudje verjetno začeli spraševati, od kod sta. In to je dober način za razbijanje tabujev o beguncih. »Tudi sam sem imel o njih, ko sem jih spoznaval po službeni dolžnosti, precej drugačno mnenje, kot ga imam sedaj.« Na meji je srečeval smrdeče, umazane ljudi, utrujene od dolge poti, prav nič dobre volje. »Zdaj si želim, da bi ljudje spoznali, da tudi navadni, versko, nacionalno in politično neobremenjeni ljudje lahko nekaj naredimo zanje. Nihče od nas navadnih smrtnikov ni kriv, da so morali zbežati s svojih domov. Če pa so že tukaj, nekateri bodo tudi ostali, je dobro, da se čim prej integrirajo, se navadijo živeti z nami, mi pa z njimi. Tako kot povsod pa so tudi med njimi dobri in slabi ljudje.«

Tajski boks kot oblika integracije

Izoliranim v azilnem domu je Žveglič s treningi tajskega boksa tako ponudil možnost druženja v zdravem okolju. »Povezali smo jih z ljudmi, ki jih prav tako druži ljubezen do tega športa. Med treningi se med njimi začnejo pogovori. Tako lahko naši fantje spoznajo begunce iz prve roke in ne samo iz posrednih, pogosto tudi sovražnih virov. V klubu imamo različne profile ljudi, nekateri so bolj, drugi manj nacionalno usmerjeni, in ko so septembra v klub prišli prvi begunci, me je eden od njih vprašal, 'kaj so to za eni ljudje'. Povedal sem mu, da so begunci in da so prišli iz Afganistana. Potem si jih je ogledal in mi rekel, da se njemu zdijo čisto v redu fantje, navdušen je bil tudi nad tem, kako dobro že govorijo slovensko.« Samo z direktnimi stiki, je prepričan Žveglič, si bodo ljudje lahko ustvarili pravo sliko o tem, kdo begunci sploh so.

"Tako kot vsi drugi morajo tudi oni upoštevati načelo spoštovanja svojega kluba, k čemur spadata tudi primerno obnašanje v času zunaj treningov in izogibanje konfliktom v azilnem domu. Tudi za begunce velja pravilo, da v klub lahko pridejo le tisti, ki ne povzročajo težav."

»Beguncem pa bodo ti stiki omogočili, da se lažje naučijo jezika in naših navad. To gre pač hitreje med sovrstniki na treningu kot s suhoparnim učenjem iz knjig. Na treningih se naučijo tudi discipline, reda in osnovnih higienskih navad. Tu dobijo rutino, ki je od tam, od koder prihajajo, niso prinesli. Tako kot vsi drugi morajo tudi oni upoštevati načelo spoštovanja svojega kluba, k čemur spadata tudi primerno obnašanje v času zunaj treningov in izogibanje konfliktom v azilnem domu. Tudi za begunce velja pravilo, da v klub lahko pridejo le tisti, ki ne povzročajo težav. Pozitivni učinki športa na duševnost in telo so dokazani. Begunci so šli skozi težka obdobja in tudi preživljanje časa med štirimi stenami v azilnem domu je lahko zelo frustrirajoče. Ukvarjanje s športom jih vsaj za nekaj časa odvrne od skrbi in navda s pozitivno miselnostjo, da so naredili nekaj koristnega zase.« Žveglič mi je za konec ponosno povedal, da v njihovem klubu vlada zdrav odnos med begunci in preostalimi člani. »Do zdaj še nisem opazil, da bi kogar koli izrecno motila prisotnost beguncev na treningih, saj se vsi obnašajo zelo kulturno. Trenirajo tudi v parih, pomešani med seboj.«